Tekla je 36. minuta nedeljskega derbija v Stožicah in čeprav se je na semaforju ob Olimpijini ničli svetila (zgolj) celjska enica, je bilo jasno, da bo to dolg večer za Ljubljančane. Da bi se utegnili oblaki nad Stožicami konkretno zgostiti in potemniti, preden bi lahko za dežjem posilo sonce. Jorge Simao je nekaj moral spremeniti, Celjani so se z njegovo četo poigravali kot mačka z mišjo, kdaj bo omenjeno enico zamenjala dvojka, za njo trojka in tako naprej, pa je bilo izključno vprašanje časa.
Toda kaj spremeniti, ko se zdi, da nasprotnikova taktična priprava (in kakovost) razgali sleherno šibko točko tvoje ekipe, medtem ko tvoj načrt – že na prvi pogled očitno nedodelan – pade v vodo praktično s prvim sodnikovim žvižgom. Kako poseči v dogajanje, da bi omejil kolateralno škodo, vsaj upočasnil potop, če se ga že ne da preprečiti? Simau je v teh minutah na pamet padla menjava na desni strani ljubljanskega napada. Tekla je 36. minuta nedeljskega derbija v Stožicah, ko je izkušeni portugalski strateg začutil, da mora nekdo iz udarne enajsterice plačati davek. Da vsaj deloma pomiri besne navijače. Da jim dokaže, da je tudi on besen vsaj toliko kot oni in da je podoba njegove čete tudi zanj nesprejemljiva.
Kakorkoli že; ta nekdo je postal 17-letni Mateo Aćimović. Daleč od tega, da bi sin direktorja slovenskih reprezentanc na stoženski zelenici kakorkoli izstopal v pozitivno smer, a hkrati tudi daleč od tega, da bi izstopal v negativno. Ker je bila kolektivna celota pač tako skromna, da bi se bilo za kaj takšnega treba resnično potruditi. Tudi zato je bilo težko razumeti Portugalčevo potezo iz 36. minute. Aćimovića je na desni strani zamenjal Kojić, sila podoben tip nogometaša in spremenilo se ... ni nič.
Simao je mladega varovanca ob prihodu z igrišča pričakal z objemom, trepljanjem in razlago, zakaj se je moralo zgoditi, kar se je. Zakaj ravno on, zakaj ga je preprosto moral na klop poklicati v 36. minuti, ker bi lahko bilo med polčasom že prepozno. Zdelo se je, da pojasnila Aćimovića niso zares prepričala. In zdi se, da je bil to v črnem nedeljskem večeru Olimpije dogodek, ki je morda še najglasneje spregovoril o pomanjkanju rešitev in odgovorov.
Oseminštiridesetletnik je ob poskusu vzpostavljanja avtoritete za žrtev izbral mladeniča, ki ga je sam vpeljal v članski nogomet. Mladeniča, pri katerem je bila verjetnost (takojšnjega) verbalnega upora pač nižja. Da je bil to nepotreben, nesmiselen in v širši sliki povsem nepremišljen udarec za samozavest 17-letnika, ni nobenega dvoma. Pa bi si strateg zmajev želel, da je bil to edini spodrsljaj, ki si ga je privoščil v nedeljo.
