Zaenkrat je uprava Olimpije zatrjevala, da Jorge Simao uživa popolno podporo. Da je nedotakljiv. Toda Albert Riera ostaja šibka točka te iste uprave; morebitna nemoč proti bržčas glavnemu izzivalcu za naslov bi lahko to podporo že v nedeljo pošteno zamajala. Tega se je dobro zavedal tudi Portugalec na klopi zmajev.
Kljub temu smo v uvodnih minutah obračuna na stoženski zelenici dobili potrditev najbolj pričakovanega; Majorčan je znal svoje varovance motivirati bolj kot njegov stanovski kolega na nasprotni strani igrišča. Pokalni prvaki so bili na severu prestolnice neprimerno bolj odločni od državnih.
Že v uvodnih minutah so se Ljubljančani pomaknili pred lasten kazenski prostor, Franko Kovačević je hitro zatresel mrežo domačih, a je zmaje rešil prepovedani položaj. Ni trajalo dolgo. V 23. minut je nepisano pravilo bivšega potrdil Mario Kvesić. Čustva je zadržal do te mere, da se zadetka ni veselil. Pod njegovo kožo je brez dvoma vrelo.
Prejeti zadetek ni prebudil branilcev naslova. Grofi so bili tudi v nadaljevanju prvega polčasa boljši nasprotnik, premoč so po novi grobi napaki v osrčju ljubljanske obrambe kronali v izdihljajih prvega polčasa, ko je prednost Štajercev podvojil Franko Kovačević.
Nadaljevanje prostega pada
Celjani se tukaj niso ustavili. Nobenega dvoma ni, da so bila takšna tudi navodila, ki jih med polčasom lansiral zadovoljni, a ne zadovoljeni Albert Riera. Ko je strateg z Balearov v svoji nekdanji pisarni zavohal kri, je bilo jasno, da bo želel še več. Vse, kar se bo ponudilo.
Če je Rieri kaj treba priznati, potem je to neizpodbitno dejstvo, da nogometaši njegova navodila upoštevajo izjemno dosledno. Z neverjetno predanostjo. Bila je to igra mačke z mišjo. Mrtvo mišjo. Mišjo, ki že dalj časa časa ne kaže znakov življenja, pa so v prestolnici vseeno upali, da bi se za 90 minut čudežno prebudila. Nič od Frankensteina.
Za 3:0 je zadel Kovačević, za štiri Nikita Josifov, za petardo Danijel Šturm. Tako črnega večera v Stožicah v zadnjih letih ne pomnijo. Bržčas tako boleče zaušnice ni bilo vse odkar na predsedniškem stolu sedi Adam Delius.
Ravno poslovnež z bavarske in njegovi najtesnejši sodelavci so pred težko odločitvijo. Morda bi bila nekoliko lažja, če bi jo sprejeli že tam nekje v Almatiju. Obračun tretjega kroga kvalifikacij za konferenčno ligo z Egnatio je blizu, vse prej kot blizu pa se zdi tretja zaporedna evropska jesen. Vse prej kot blizu se zdi tudi obljubljeni napredek, o katerem vse od prihod v zmajevo gnezdo govori izkušeni Portugalec.
Grofi so poskrbeli za neusmiljeno prizemljitev aktualnih prvakov. Tudi z vidika evropskih izzivov. Doslej so pogrnili na kazahstanskem in se s težavami prebili preko andorskega. Albanski se zdi na tej točki sila grozeč. "Go back to Portugal," je odmevalo po Stožicah v izdihljajih tekme. Prevod, verjamemo, ni potreben. Kot ni potreben naslovnik. Po zadnjem sodnikovem žvižgu je odmevalo tudi ime prejšnjega stratega Olimpije. Glasno sporočilo za upravo kluba. Za Alberta Riero je bil to kljub kazni eden najlepših večerov v Stožicah.
