Tudi maja lani sta se Olimpija in Bravo od sezone poslavljala na mestnem derbiju v Stožicah. Martin Pečar se je podpisal pod edini zadetek na tekmi, zmaga je Šiškarjem prinesla končno četrto mesto in krstni nastop v evropskih kvalifikacijah, zmaji so dokončno pristali na tretjem.
V letu dni se je spremenilo ogromno; zeleno-beli so se vrnili na slovenski nogometni prestol, sosedje so pred začetkom obračuna s špalirjem pozdravili nove državne prvake, medtem ko so sami kljub dobri, celo odlični prvi polovici sezone tokrat ostali brez evropske vozovnice.
Sobotno slovo od sezone je bilo v Ljubljani tako v prvi vrsti namenjeno k dvigu svojene lovorike in slavju z navijači. To je bilo očitno tudi na igrišču.
Victor Sanchez, ki ga tokrat zaradi prisluženih rumenih kartonov ni bilo ob robu stoženske zelenice, je morda sestavil svojo zadnjo začetno enajsterico kot trener Olimpije in pričakovano priložnost ponudil tistim, ki so med sezono igrali manj. Od prve minute je med drugim na desnem boku začel 20-letni Matej Dvoršak, med vratnici je prvič v tej sezoni stopil Gal Lubej Fink.
Prav nekdanji vratar Brava je bil glavni krivec, da v prvih 45 minutah ni bilo spremembe rezultata. V uvodnem delu obračuna je sicer blestel čuvaj mreže na nasprotnem koncu igrišča Uroš Likar, ki je zaustavljal poskuse Ivana Durdova in Antonia Marina. Nizanje priložnosti se je nato preselilo na polovico Olimpije; nevarni so bili predvsem Martin Pečar, Matej Poplatnik in Jakoslav Stanković.
Ob odsotnosti trde, odločne obrambe je bilo obetavno dogajanje v obeh kazenskih prostorih neizbežno, a je bilo natančnosti pri zaključkih premalo.
Drugi polčas je prinesel manj priložnosti, tempo pa je še nekoliko upadel ob dolgih prekinitvah zaradi pestrih navijaških vložkov na severni tribuni Stožic. Od nogometa smo v preostanku obračuna videli resnično malo, ostalo je pri prijateljskem remiju brez zadetkov in veliko slavje zmajev se je lahko začelo.
