Ocenili bi, da okrog 50-55 tekem.
No, 55. tekmo v sezoni bomo v petek odigrali mi. Če se vrnete nazaj, v prejšnje sezone, boste morali iti kar daleč, da pridete do naslednjega prvaka, ki je odigral toliko tekem. V prejšnji sezoni so Celjani denimo odigrali nekaj čez 40 tekem. To sta dva meseca razlike. Kaj želim povedati? Naslov ni enak naslovu. Ni enako biti prvak in hkrati uspešno nastopati v Evropi. V letošnji sezoni ste se lahko sami prepričali, kaj se lahko zgodi, ko ena ekipa dolgo časa igra v Evropi. Kje bo sezono v prvenstvu končal lanski prvak? Na to smo lahko najbolj ponosni – Olimpija je pokazala konstantnost v izjemno zahtevni sezoni. Olimpijo radi primerjate s Celjem, zato sem to izpostavil. Zadnja ekipa, ki ji je to uspelo je bil najboljši Maribor v zgodovini. Maribor, ki je osvojil pet državnih naslovov zapored, hkrati pa je na zelo visoki ravni igral tudi v Evropi. To ni uspelo nikomur drugemu. Pošteni moramo biti do naših igralcev, kar so dosegli v letošnji sezoni je neverjetno! Ekipa se je ob koncu prejšnje sezone znašla v zahtevnem položaju, na tretjem mestu, izgubila je ključna igralca Ruija Pedra in Elšnika, pa je vsemu temu sledila takšna sezona.
Imate še kakšno vprašanje?
Ne, vi ste na vrsti (smeh).
Koliko ljudi vas v teh dneh ustavlja na ulicah Ljubljane, da bi vam čestitali oziroma se zahvalili za osvojeni naslov?
Iskreno, vmes sem odpotoval v Madrid, ker me dolgo časa ni bilo doma z družino, to je bila dolga in zahtevna sezona. Ljudje v Ljubljani so me ustavljali že prej, zelo rad se odpravim v središče mesta, kjer ljudje pogosto pristopijo do mene.
V preteklosti ste že večkrat govorili o tem, da ne boste nikoli razočarani nad obiskom na stadionu, a vseeno – so si vaši igralci zaslužili večje, bolj številčno slavje ob osvojenem naslovu?
Nikoli ne bom rekel tega. Ker se mi zdi, da ni naša naloga, da se ukvarjamo s številom podpornikov, ki jih ima klub. Igramo za tiste, ki so. Naj jih bo veliko ali malo. Cenim vsakega od njih in vse, kar naredimo na igrišču, je za to, da bi bili veseli. Jasno, v času moje igralske kariere sem užival ob pogledu na polne tribune stadiona Santiago Bernabeu, 90 tisoč ljudi na vsaki tekmi. Ampak tukaj je zame pomemben vsak, ki pride. Ko sem začel delati s to ekipo, ko sem se lotil projekta, je bila ena od mojih glavnih točk družina. Zame je to najpomembnejše. To je najboljši vir motivacije. Mislim, da lahko to razume vsak. Družine vseh nas, ki delamo v nogometu, ogromno žrtvujejo. Omogočajo nam, da delamo v poslu, ki je naša strast. Čas, ki ga zaradi tega ne preživimo z njimi, pomeni veliko žrtvovanje. Zato sem igralcem prvi dan rekel, da vse to v prvi vrsti počnemo za naše družine. V najtežjih trenutkih nam družina stoji ob strani, takrat nam dajo vedeti, da ne smemo čutiti žalosti, da ne smemo obupati. Ker ima njihovo žrtvovanje smisel samo v primeru, da v to vložimo vse, kar imamo. Do zadnje kaplje znoja. Navijači so naslednji, tudi oni so na nek način naša družina. In družine so različne, v nekaterih je 10 bratov in sester, v drugih en sam otrok. Zato pravim, da so za nas pomembni vsi, ki nas pridejo podpirat na stadion.
TO NI POŠTENO DO IGRALCEV
Tisti, ki so prišli na tekmo z Radomljami, zagotovo niso bili razočarani. Kaj se je dogajalo v vaši glavi, ko so zadetki padali eden za drugim, pri katerem ste slavili?
Pri tretjem. Izkušnje so mi govorile, da bi to moralo zadostovati. Jasno, spomnim se tudi tekme, ko sem kot igralec v 60. minuti tekme izgubljal z 0:3, pa smo v zadnje pol ure igre dosegli štiri zadetke. Tokrat je bilo drugače, ker sem videl, kako samozavestni so fantje na igrišču in kako dobro nadziramo potek igre.
Vas je v tem pogledu ta tekma spominjala na tisto z začetka sezone, ko je v Stožicah padla Rijeka? Nogometaši so delovali podobno lačni, podobno motivirani, da povsem nadigrajo nasprotnika. Enak je bil tudi končni rezultat.
Ne. Ni me spominjala na tisto tekmo.
Ne?
Ne, mislim, da to ni pošteno z vaše strani. Do igralcev, ki so bili enaki skozi celotno sezono, lačni in motivirani. Lahko greste od igralca do igralca in jih analizirate. Lahko si ponovno ogledate tekmo pred Radomljami, gostovanje v Murski Soboti. Enak pristop, enak cilj. Na žalost nismo bili dovolj dobri v zadnji tretjini, da bi dosegli zadetke, ki so potem prišli proti Radomljam. Na tej tekmi smo bili natančni, zbrani. Pristop pa ni bil vprašljiv nikoli, zato sem se igralcem zahvalil po vsaki tekmi. V trenutku, ko bi videl, da je energija pri igralcih vprašljiva, bi bil prvi, ki bi jim to povedal. Na tem področju nimam niti ene pripombe za ekipo. V najtežjih trenutkih, v najpomembnejših tekmah je bil njihov odnos vedno pravi. Tudi zato smo bili uspešni na različnih frontah. To je bila moja glavna odgovornost, pripraviti ekipo, da bo mentalno pripravljena tako za velike obračune v Evropi kot tiste, v navednicah, manjše na domačih tleh. V prvenstvu smo vodili od začetka do konca, igralci si za takšno konstantnost zaslužijo vse pohvale.
ŠUM V KOMUNIKACIJI GLEDE RATNIKA
V udarni enajsterici tekme z Radomljami se je presenetljivo znašel tudi Marcel Ratnik. Kapetan Olimpije je bil na stranskem tiru od aprila, ko je obnovil poškodbo stegenske mišice, iz kluba pa je v uradni izjavi prišla informacija, da je kapetan Olimpije že zaključil sezono. Kaj je pripeljalo do predčasne prekinitve mladega Prekmurca? "Če sem povsem iskren, ne vem, zakaj smo v javnost poslali novico, da je sezona zanj končana. Mislim, da je prišlo do šuma v komunikaciji. Vedeli smo, da bo okrevanje trajalo približno mesec dni, do konca sezone pa je bilo v trenutku poškodbe še mesec in pol. V vsakem primeru smo nanj računali za zadnji dve tekmi. Seveda bi lahko prvaki postali že prej, potem bi ga preventivno lahko zaščitili tudi zaradi prihajajočega evropskega prvenstva za mlade. V soboto je bil pripravljen. Skozi celotno sezono je bil eden naših ključnih igralcev; ko ga nismo imeli ali ko ni igral na visoki ravni, ki jo premore, se je to poznalo na predstavi celotne ekipe," je pojasnil Sanchez.
V podobnih situacijah ste se kot igralec znašli tudi sami; kako ste ekipo v zadnjih tednih, ko se je boj za naslov zaostril, uspeli umiriti?
Imamo nekaj ključnih poudarkov, ki so z nami že vse od začetka naše skupne poti. Eden je družina, o kateri sem govoril prej. Drugi je citat, ki pravi: Poraženci se ob neuspehu pritožujejo, zmagovalci poskusijo znova. To je zmagovalna mentaliteta, ki sem jo želel vcepiti vsem našim igralcem. Kot trener zmagaš takrat, ko uspešno pomagaš nogometašu, da postane boljši. To je bil moj cilj in neizmerno ponosen sem na napredek, ki so ga opravili vsi v tej sezoni. Brez predanosti igralcev to ne bi bilo mogoče, hkrati pa sem prepričan, da boj za naslov niti ne prinaša največjega pritiska, ki ga lahko občutiš.
Kaj pa?
Z izkušnjami, ki sem jih nabiral v zahtevnih okoljih, v španskem državnem prvenstvu kot igralec in trener, vam lahko povem, da se je najtežje soočiti s pritiskom, ko se boriš za obstanek. Takrat se ti zdi, da igraš za življenje. Preživiš ali umreš. Iz delovanja v takšnem okolju sem se naučil ogromno. Seveda sem imel srečo igrati tudi za lovorike, ko si na vrhu, imaš na svojem hrbtu veliko tarčo in proti koncu sezone ima vsak nasprotnik dodaten motiv. V teh trenutkih moraš pokazati, da si iz pravega testa. Zato sem jih vnaprej opozoril; poraženci se ob neuspehu pritožujejo, zmagovalci poskusijo znova. Iz tedna v teden je v naših glavah odzvanjala ta misel in bilo je zabavno videti, da se je medtem kdo od naših tekmecev pritoževal. S tem je naša ideja le še pridobivala na veljavi. Ključno je, kako se obnašaš po porazih. Naši igralci so bili po vsakem porazu odločeni, da popravijo napake in preskočijo tudi to oviro. Samo tako smo lahko bili uspešni z razmeroma ozkim kadrom.
SLOVENIJA MORA VLAGATI (VEČ)
V eni sezoni ste dodobra spoznali slovenski nogomet. Kaj vas je najbolj presenetilo?
V moji naravi je, da se zelo rad učim in napredujem, zato mi najprej padejo na pamet stvari, ki jih lahko skupaj izboljšamo. To je nogometna infrastruktura v Sloveniji, to je bilo zame negativno presenečenj. Slovenija me je kot država navdušila, navdušili so me ljudje in vse, kar kljub svoji majhnosti ta država ponuja. Ampak nogomet je, kot je dejal moj nekdanji trener pri Realu Jorge Valdano, najpomembnejša stvar med manj pomembnimi stvarmi. Postranskimi stvarmi. Na prvem mestu so družina, zdravje, dom ... Potem pride na vrsto vse ostalo in tukaj je na prvem mestu nogomet. Zato sem prepričan, da je v nogomet vredno vlagati. In da bi se morali tega zavedati tudi v Sloveniji. Vlagati v infrastrukturo, igrišča, trening centre za mlade. Pričakoval sem, da bo to na višji ravni.
Pa konkurenca?
Liga je zelo tekmovalna in všeč mi je sistem desetih ekip. Štirikrat se srečaš z istim nasprotnikom, kar ti daje priložnost, da napreduješ, se prilagajaš. To je velik izziv tudi za trenerje, ki vsakič znova iščemo načine, kako presenetiti nasprotnika. Mislim, da je bil to naš močan adut. Olimpija je igrala dober nogomet, a je bila hkrati sposobna presenetiti nasprotnika z različnimi sistemi, različnimi pristopi. To je velika prednost. Če ves čas igraš na enak način, ima nasprotnik priložnost, da pripravi idealen načrt, kako te onesposobiti. Sicer pa je raven nogometa v ligi dobra, slovenski nogometaši imajo talent, veliko zmorejo tudi v fizičnem smislu in rezultat tega so tudi uspehi vaših reprezentanc. Po drugi strani je res, da večina igralcev iz članske reprezentance igra v drugih ligah. In če se vrnem k mojemu prejšnjemu odgovoru – treba je vlagati, če želimo, da bodo ti nogometaši več časa igrali v slovenski ligi.
Ste spremljali finale pokala?
Nisem.
Potem pa se za nekaj vprašanj odmaknimo od nogometnih zelenic. Z družino veliko potujete po Sloveniji, obiskali ste številne konce naše države. Kaj vas je najbolj presenetilo, če odmislimo nogomet?
Lahko pozitivno in negativno stvar?
Jasno, še bolje.
Pozitivno – krasna država, kar sem videl, me je navdušilo. Odpelješ se lahko v gore, ob jezera, na morje. Lahko preprosto uživaš v naravi in to mi je zelo všeč. Ljubljana je izjemno lepo mesto in treba je čestitati županu, kako skrbi za to mesto. To jasno pove tudi število turistov, ki prihajajo v prestolnico. Ljudje so zelo prijazni in to me je najprej presenetilo. Ženi sem ob prvem obisku Ljubljane rekel, da sva v filmu. Da so vsi ti ljudje igralci. Prijazni, spoštljivi, na terasah lokalov se pogovarjajo, a brez kričanja. Ko imamo v Španiji primerno vreme za obisk teras, se je težko normalno pogovarjati, vsi kričimo drug čez drugega. (smeh)
Negativna?
Pravzaprav je povezana s pozitivno. V času evropskega prvenstva me je morda malce negativno presenetilo, da je bil odziv ob spremljanju tekem vaše reprezentance za moje pojme nekoliko hladen. Manj strasten kot bi lahko bil glede na uspehe. Ko sem se sprehajal skozi središče mesta in videl ljudi, ki tekme spremljajo na velikem zaslonu, sem pričakoval več vročine, a Španci smo drugačni.
ROGLIČ ALI AYUSO?
Victor Sanchez je že v prvem pogovoru za Ekipo razkril, da je velik ljubitelj kolesarstva in hkrati velik navijač slovenskega kolesarskega asa Primoža Rogliča. V teh dneh trener Olimpije, jasno, pozorno spremlja tudi dogajanje na Dirki po Italiji. Se bo v Rim v rožnati majici pripeljal njegov rojak Juan Ayuso ali Primož Roglič? "Zakaj pa ne bi uspelo Isaacu Del Toru? (trenutni vodilni v skupnem seštevku op.p.) Iz dneva v dan kaže, da je zelo močan. Je pa seveda dvoboj, ki ste ga omenili, moja glavna dilema. Kot Španec bi rad videl, da Španec osvoji tritedensko dirko, Ayuso je mlad in hitro napreduje, pokazal je, da premore zmagovalno mentaliteto, zdaj mora dokazati, da je lahko najboljši tekom treh tednov, na ključnih etapah. Po drugi strani mi je zelo všeč Roglič. Vesel sem, da se je znova uspel pobrati po padcu na makadamskem odseku, in videli bomo, ali lahko nadoknadi zaostanek. Prihajajo vzponi, ko je zmožen vsega. Seveda bi bil vesel tudi njegove ponovne zmage," se je v kolesarskega poznavalca za nekaj trenutkov prelevil Sanchez.
Je vaš sin ostal velik navijač Luke Dončića tudi po veliki zamenjavi z LA Lakersi?
Seveda! (smeh) Prepričan sem, da je bil eden prvih, ki so začeli deliti novico o zamenjavi, seveda je močno presenetila tudi njega. Takoj me je poklical, on je moj NBA insajder. To je šport, sestavni del športa je tudi posel. Od takrat so iz ZDA prišle različne informacije; sinov zaključek je, da je liga NBA vse to naredila, da bi povečala zanimanje. Zvezdniška ekipa Lakersov, gledanost raste, dresi se prodajajo, zdaj se je zgodil še prvi izbor na naboru za Dallas.
Dobre informacije!
Kajne? Ko smo ravno pri mojem sinu ...
DRESI DEPORTIVA KOT DARILO
Povejte.
Tekma z Radomljami, na kateri smo postali prvaki, je bila odigrana 17. maja. Tri dni kasneje je bila obletnica sedmega evropskega naslova, ki smo ga osvojili z Realom. Mnogi pravijo, da je najpomembnejši v sodobni zgodovini. In 25. maja bo obletnica državnega naslova, ki smo ga osvojili z Deportivom, edinega v zgodovini kluba. Vmes, 18. maja sin praznuje še rojstni dan.
Za vas bo torej pester vsak maj.
Zelo. Veste, zakaj sem se tega spomnil? Ko sem prišel v Olimpijo sem upravi, Adamu, Igorju, Luki in Goranovemu sinu, prinesel darilo. Dres Deportiva. Ko smo se pogovarjali o morebitnem sodelovanju, sem namreč dejal, da me je ta projekt na nek način spominjal na takratni projekt Deportiva. Skromen klub, ki bi rad postal nekaj večjega v Evropi. Predsednik je s pravo strategijo sprožil razvoj kluba, Deportivo pa se je iz ozadja prebil do položaja, ko se je z Barcelono in Real Madridom boril za lovorike. To je bilo nekaj nepredstavljivega. Predsednik Olimpije Adam Delius mi je podobno razlagal, da sanja o tem, da bi v Stožicah slišal himno lige prvakov. Povedal sem mu, da so mi všeč te velike sanje, takšen sem tudi sam. Ampak. Da bi te sanje uresničili, so potrebni ustrezni koraki. Ustrezni koraki vključujejo tudi investicije. Pojasnil sem mu, kako se je tega lotil predsednik Deportiva, zame eden najboljših v tem poslu. Njihova slika je bila ob podpisu moje pogodbe zelo jasna in pogovarjali smo se o potrebnih temeljih; o najboljših igralcih, ki si jih lahko privoščimo, o najboljših strokovnjakih, ki si jih lahko privoščimo. O infrastrukturi, ker so igrišča naša pisarna, kjer se odvija vse. In četrta stvar je čas. Bodi potrpežljiv in daj ljudem čas. Vse to se je sestavilo pri Deportivu in to sem želel sporočiti tudi s podarjenimi dresi, da bi na nek način prinesel srečo temu projektu tukaj v Ljubljani.
Idealno ste nas pripeljali do zadnjega vprašanja, ki ste ga zagotovo pričakovali. Projekt, o katerem govorite – ali Victor Sanchez še vedno verjame v ta projekt? Se še vedno vidi v njem?
Moja prihodnost ... Če sem povsem iskren, ne vem. Moram biti pošten. Dovolj je še časa, da se v naslednjih dneh pogovorimo o tem. Najprej moramo zaključiti prvenstvo, potem se bomo pogovorili. Čakam na njihove odgovore, oni pa poznajo moja vprašanja. Vprašanja, ki sem jih postavljal na začetku sezone in tekom sezone. Za odgovore je še vedno čas, moja želja je nadaljevati. Narediti naslednji korak. Zdaj smo skupaj naredili prvega, zelo pomembnega. Kot sem rekel na začetku; moramo spoštovati, kar je tej ekipi uspelo v tej sezoni. Vse od zlatih časov Maribora ni bilo ekipe, ki bi Slovenijo uspešno zastopala v Evropi in hkrati postala državni prvak. To je zaščitni znak velikih klubov – konstantno uspešno nastopati v vseh tekmovanjih. Marsikaj se je zgodilo tekom sezone, zavedam se, da veliko zahtevam od sebe, od uprave kluba, od igralcev, a verjamem, da je to pravi način, da iz vsega skupaj izvlečemo maksimum. Če imam občutek, da nismo na maksimumu, odreagiram in skušam nekaj premakniti, ker ne znam drugače. Zrasel sem v nogometni akademiji madridskega Reala in to je edini način, da napredujemo. Če se sprostiš, nekaj ni prav. Če se zadovoljiš, bo to postalo tvoj največji sovražnik. Nenehno se moraš boriti proti coni udobja. In to so odgovori, na katere čakam.
Medtem ko čakate, ste pripravljeni postreči še z enim od vaših odgovorov za nas?
Seveda.
Govorite o korakih, o postopnem razvoju kluba. Bi liga prvakov v tem procesu zaenkrat pomenila prevelik korak? Bi Olimpijo raje videli dostojno tekmovati v konferenčni ligi, morda ligi Europa?
Nismo čarovniki. Vedno je treba spoštovati nogomet. Naj pojasnim; dobri rezultati prinesejo tveganje, lahko se zadovoljiš, kot smo se pogovarjali prej. Hitro lahko pomisliš, da si najboljši, najpametnejši. Napaka. Nogomet v vsakem trenutku daje možnost vsakemu nasprotniku, da te premaga. Na kaj lahko vplivamo, če želimo narediti korak v pravi smeri, če želimo povečati svoje možnosti za uspeh na tej ravni? Preverite ekipe, ki so nastopale v ligaškem delu prenovljene lige prvakov. Preverite njihove proračune. Če se ne giblješ okrog teh številk, ne boš igral v ligi prvakov. To je posel. Seveda mi je bližje športna plat, a razumem, da je treba upoštevati tudi poslovno. Za razvoj potrebuješ denar. Razumem tudi, da je pomembno vprašanje, kako si zagotoviti ta finančna sredstva. Prihajam iz Španije, kjer klubi ogromno zaslužijo z naslova odličnih televizijskih pravic, ampak Španija je velika, španska liga je ena najboljših na svetu in tudi drugod po svetu obstaja zanimanje za tekme la lige. To zanimanje ustvarja denar, ki se izteka v klube, od tam se med drugim izteka tudi na igrišča. Tako je. V okolju manjših lig, v manjših državah, je tega denarja precej manj. Letos smo pokazali, da je ta ekipa sposobna nastopati v konferenčni ligi, da lahko tudi napreduje iz ligaškega dela. To ni garancija, da se bodo takšni rezultati ponavljali iz leta v leto. Če pa želite višje, če me sprašujete o ligi prvakov … Če gremo po korakih, mora biti realen cilj najprej naslov v konferenčni ligi, nato pride na vrsto liga Europa. O vsem tem smo se že pogovarjali z upravo, tudi pri Deportivu, če se vrnemo tja. Deportivo je investiral v zelo talentirane mlade nogometaše, a jim je moral ponuditi zelo dobre plače. Zvezdniki la lige so bili za klub nedosegljivi, lahko pa je predsednik investiral v mlade. V nekaj sezonah so bili ti igralci dovolj zreli, da smo lahko osvojili državni naslov, pokalno lovoriko in uspešno nastopali v ligi prvakov. Še enkrat, nismo čarovniki, je pa moja odgovornost, da iz teh igralcev izvlečem maksimum, da se pod vodstvom strokovnega štaba razvijajo, in prepričan sem, da smo lahko v tej sezoni ponosni na opravljeno delo. Veste, kako smo jih dodatno motivirali med sezono?
Kako?
Trenutek, ko pade zadetek, je v nogometu najlepši. To je poseben trenutek, trenutek ekstaze. Sredi sezone sem v garderobi naročil, naj vstanejo tisti igralci, ki so letos že dosegli zadetek. Tiste, ki so obsedeli, sem vprašal, kako se počutijo. Njihovi kolegi so prišli do svojih zadetkov, do teh res lepih občutkov. Vprašal sem jih, kaj čakajo. Ker smo se na neki točki mučili z doseganjem zadetkov, to je dejstvo. Če nimaš rojenega golgeterja, moraš to ustvariti. To je naloga trenerjev. Rekel sem jim, da upam, da naslednjič, ko se preštejemo, vstanejo vsi. Približujemo se zadnji tekmi in edini, ki še čaka na zadetek, je Jordi Govea. Morda ga postavim v konico napada. (smeh) Zagotovo pa bo izvajal morebitne enajstmetrovke, proste strele, kote, vse.
Govea v konici napada, Vidovšek na krilu?
Kaj pa vem, mogoče. (smeh)
