Olimpiji Alberta Riere je uspelo v 31. krogu z osvojenimi 69 točkami, Olimpiji Victorja Sancheza v 35. krogu, ko ima na svojem računu 73 točk. Na prvi pogled se zdi, da so bili zmaji na poti do naslova pod taktirko današnjega stratega Celja prepričljivejši, ob tem jim je uspelo osvojiti še pokalno lovoriko.
Po drugi strani ne manjka argumentov, ki večjo težo dajejo letošnji prvenstveni zvezdici. Ljubljančani so se že v poletnih mesecih lanskega leta kot prvi slovenski neprvak prebili v konferenčno ligo, prvič v zgodovini kluba so zaigrali v evropski pomladi, pred začetkom sezone pa jih nihče ni zares postavljal ob bok Celja in Maribora, ki sta vse bolj izrazito kazala finančne mišice.
Morda edina pot do sobotnega slavja
Sobotno veliko slavje v zmajevem gnezdu je tako v veliki meri presenečenje, po katerem je začelo dišati že jeseni, ko so zeleno-beli kljub boju na treh frontah v prvenstvu kazali konstantnost, ki ji tekmeci niso uspeli slediti.
Rezultatska uspešnost je imela podpis španskega stratega, ki je sicer stremel k napadalni, dominantni igri, a nikoli ni želel umiranja v lepoti. Pod Sanchezovo taktirko je Olimpija žrtvovala del svoje atraktivnosti, da bi postala stroj za izpolnjevanje začrtanih ciljev. In bržčas je bila to edina pot, ki je vodila do sobotnih prizorov na stoženski zelenici.
Kar precej nenavadno in v nasprotju z zgodovino je bila Olimpijina prednost v primerjavi z neposrednimi tekmeci v tej sezoni med drugim tudi uigranost igralskega kadra, ki je doživel precej manj posegov od konkurence. A z vsem spoštovanjem do tega kadra, se količina kakovosti, s katero je razpolagal Sanchez, ne more primerjati s tisto, ki se je denimo nakopičila v Celju. Nekdanji nogometaš madridskega Reala se je tega dobro zavedal. V zaključku sezone na to večkrat tudi opozarjal.
Kot nekoč v Španiji
Kakorkoli že; Victor Sanchez se bo podpisal pod eno največjih sezon v zgodovini ljubljanskega kluba. V soboto je po zmajevem gnezdu večkrat odmevalo skandiranje njemu v čast in nobenega dvoma ni, da si v prestolnici želijo, da bi Španec na klopi zeleno-belih sedel tudi v prihodnji sezoni. Želijo si, da se ne bi ponovila zgodba Alberta Riere. Tudi Igorja Bišćana pred njim. Oba sta kmalu po slavju odkorakala skozi izhodna vrata Stožic.
"To je bil popoln konec, popoln zaključek sezone. Igralci si zaslužijo ta uspeh. Od prvega dne so garali in kazali odlične predstave. Po vsaki tekmi sem se jim zahvalil in to sem naredil tudi danes. Zahvalil bi se celotnemu osebju. Opravili so neverjetno delo, zdaj pa je čas za slavje," je pred kamero Šport TV razlagal Sanchez.
Prizori v zmajevem gnezdu so ga spomnili na igralske čase v Španiji. "Vsaka velika lovorika prinese izjemne občutke, težko jih je primerjati. Ko so ljudje po tekmi pritekli na zelenico, sem se spomnil tiste zmage z Deportivom. Tudi takrat so navijači preplavili igrišče in to so trenutki, ki jih ne pozabiš nikoli. Pot do naslova nikoli ni lahka, tudi tukaj smo šli skozi težke trenutke, a ekipa je zdržala, ker je verjela, da lahko skupaj pridemo do cilja. Dejstvo, da je prav vsak igralec dosegel zadetek, veliko pove o tej ekipi. Neverjetno!" je sijal od ponosa 49-letni Španec.
Dokler obstaja resen projekt ...
Se bo njegova zgodba s to ekipo nadaljevala? Konec aprila je dal vedeti, da bo časa za pogovore o njegovi prihodnosti dovolj po potrditvi naslova in koncu sezone. "Zdaj prihaja pravi trenutek za to. Sem se prišel zaradi projekta, ki me je prepričal. Resnega, profesionalno zastavljenega projekta. Ta projekt mi je dal možnost, da se borim za lovorike. Dokler bo obstajal resen projekt, se vidim tukaj," je s pomenljivim odgovorom za konec postregel Sanchez. Zdaj je na potezi vodstvo kluba.
