Še drugič v vsega treh sezonah so se planeti za Olimpijo poravnali tako, da so prvo zaključno žogico dočakali v najboljšem možnem trenutku. V prestolnici bi si težko zamislili scenarij, v katerem bi bilo slavje slajše od tega, ki ga mora najhujši tekmec spremljati iz prve vrste. Pred dvema letoma se je na drugi strani Mariboru kljub poraznemu uvodu v sezono ponudil trenutek, ki se je dolgo časa zdel praktično nemogoč.
Če bi takrat vodilno ekipo prvenstva premagali še drugič zapored, bi v Ljubljani pet krogov pred koncem dihali precej manj sproščeno. In to je vse, na kar so vijoličasti lahko računali. Izhodišča so bila torej prava. Takšna, kakršnih največje nogometno rivalstvo na sončni strani Alp pred tem ni imelo že dalj časa.
Temu primeren je bil tudi odziv; tribune Stožic so končno zaživele v fantastični kulisi, zadoneli so verzi dobro poznane balade Belih vran, največji nogometni objekt pa morda še nikoli prej ni bil tako ljubljanski. Izrazito ljubljansko je bilo tudi dogajanje na nogometni zelenici, kjer sta zadetka Davida Sualeheja na eni in Admirja Bristrića na drugi strani polčasa poskrbela za delirij zeleno-belih.
Izhodišča so bila precej podobna tudi pred nedeljsko, poprvomajsko poslastico v zmajevem gnezdu. Tudi tokrat se je Ljubljančanom prva zaključna žogica ponudila na večnem derbiju, tudi tokrat so Mariborčani igrali za 'preživetje'. Tokrat je bilo sicer prostora za zaplet še precej manj; zajetna točkovna prednost Olimpije štiri kroge pred koncem bi lahko skopnela le ob popolnem kolapsu čete Victorja Sancheza, a teorija je to možnost puščala odprto. In dokler je teorija …
Kojić preskočil Rekika
Iz vidika navijaško neobremenjenih ljubiteljev slovenskega nogometa je bilo še kako dobrodošlo tudi dejstvo, da sta pred zadnjim večnim derbijem sezone kljub določenim kadrovskim težavam oba stratega v veliki večini sestavila svoji najmočnejši zasedbi. V napad Olimpije se je vrnil estonski golgeter Alex Tamm, v napadu Maribora je na vrzeli v vrstah zmajev prežal Benjamin Tetteh. Na eni strani Raul Florucz, na drugi še vedno odlična veterana Hilal Soudani in Josip Iličić. V vezi domačih Agustin Doffo in Peter Agba, pri gostih brata Repas …
Dvajsetletni Dino Kojić v tej družbi naj ne bi igral osrednje vloge. Ne še. Čeprav je bil predvsem na začetku sezone veliko odkritje Victorja Sancheza in je k zgodovinskemu evropskemu poletju Ljubljančanov prispeval veliko, se je v nadaljevanju nekoliko ohladil in postalo je jasno, da ga čaka še nekaj nogometnega odraščanja.
Toda v osmi minuti prav nič ni kazalo na pomanjkanje izkušenj. Po predložku Raula Florucza je mladi reprezentant Slovenije v skoku prepričljivo ugnal robustnega Omarja Rekika in žogo v neubranljivem loku poslal proti oddaljenejšemu kotu. Eksplozija na stoženskih tribunah, dišalo je po osmi prvenstveni zvezdici.
Nespretnost kot darilo Mariboru
Morda kar nekoliko preveč. Morda je tudi o vsem, kar je bilo na pladnju, preveč razmišljal Jurgen Celhaka, ko je v 15. minuti z nespretnim vračanjem žoge presenetil Matevža Vidovška in poskrbel za izenačenje.
Rezultat, s katerim so bili lahko varovanci Boštjana Cesarja glede na prikazano zelo zadovoljni. Tudi darilo vijoličastih ni prebudilo; gostje so bili mlačni, počasni, na trenutke naivni, predvsem pa premalo pogumni in nevarni za ekipo, ki je na tem derbiju nujno potrebovala zmago. Olimpija je v nadaljevanju prvega polčasa pokazala precej več želje po spremembi rezultata, a vrat Ažbeta Juga resneje ni uspela ogroziti.
In ko je pritisk ostajal neizkoriščen, je zalet dobivala tudi gostujoča zasedba. Dve zelo obetavni situaciji Mariborčanov je v zadnjem trenutku reševal Sualehe, najlepšo priložnost prvega polčasa pa je tik pred sodnikovim dodatkom zapravil Tetteh, ki je Vidovška v šah-mat poziciji nastreljal v glavo. In naenkrat so lahko bili z rezultatom 1:1 bolj zadovoljni Ljubljančani.
Meriluoto znova Cesarjev joker
Zadovoljstvo je bilo kmalu povsem na mariborski strani. Sijajno akcijo so v 53. minuti vijoličasti izpeljali po levi strani Olimpijine obrambe, kjer sta vso svojo kakovost pokazala Tetteh in Soudani, slednji je pred ljubljanska vrata poslal nevarno žogo, tam pa jo je v mrežo pospravil Cesarjev joker s klopi Kai Meriluoto. Zeleno-belo slavje se je zdelo daleč, zelo daleč.
Še najbolj je po morebitnem novem preobratu zadišalo, ko je v kazenskem prostoru gostov ob Pijusu Širvysu padel Marko Brest, a je Alen Bubek hitro odmahnil z roko. Zmajem se je v preostanku obračuna ponujalo dovolj prostora, da bi poskrbeli za bolj dramatično končnico, a je bilo tehničnih napak, osnovnih in nepotrebnih, preveč, da bi ta prostor izkoristili.
Zaključno žogo za zmago je imel na svoji nogi Josip Iličić, a je njegov strel s sijajnim posredovanjem zaustavil Vidovšek. Njegovi soigralci so ga tokrat pustili na cedilu, ponovitve sanjskega slavja izpred dveh let ni bilo, Olimpija ob tekmi več zdaj drži še sedem točk prednosti.
