Celje - Fiorentina 1:2 (0:1)
Celje – Stadion Z'dežele. 12.512 gledalcev. Glavni sodnik: Felix Zwayer (Nemčija) 6.
Strelci: 0:1 Ranieri (27), 0:2 Mandragora (62, enajstmetrovka), 1:2 Delaurier–Chaubet (68, enajstmetrovka).
CELJE: Silva 5,5, Nieto 6, Vuklišević 6, Nemanič 6,5, Karničnik 6,5, Kvesić 7 (od 83. Josifov -), Zabukovnik 6, Svetlin 6,5, Delaurier-Chaubet 7 (od 89. Edmilson -), Matko 6,5, Sešlar 7. Trener: Albert Riera 6,5.
FIORENTINA: De Gea 6,5, Pongračič 6, Comuzzo 6, Ranieri 7, Moreno 6, Madragora 7, Cataldi 6,5 (od 63. Richardson 6), Adli 6,5 (od 63. Fagioli 6,5), Folorunsho 6,5 (od 77. Dodo 6,5), Zaniolo 6 (od 89. Kean -), Beltran 6. Trener: Raffaele Palladino 6,5.
Rumeni kartoni (1–5): Vuklišević (53); Moreno (35), Ranieri (49), Zaniolo (53), Dodo (87), Fagioli (95).
Rdeči kartoni:
Igralec tekme: Luca Ranieri (Fiorentina).
Poseben večer. Spektakularen. V vseh pogledih. Da bo tak, je bilo jasno že precej, preden je nemški sodnik Felix Zwayer sploh prvič pihnil v svojo piščalko. Že kakšne tri ure pred začetkom obračuna je bilo v okolici stadiona Z'dežele živahno. Ogromno policijskih avtomobilov, še več možakarjev v modri opravi. In ogromno število navijačev, ki so iz vseh strani prihajali proti isti točki – drugem največjem slovenskem stadionu, ki je bil prvič v zgodovini razprodan na tekmi domačega kluba. Že tako lahko tekme, ko je bil celjski stadion poln, preštejemo na prste ene roke, a še takrat, ko je bil, je bilo to bolj ali manj rezervirano za tekme slovenske reprezentance. Ko je Slovenija še igrala v Celju …
Tokrat je bil torej prvič razprodan za celjsko tekmo. Aktualni slovenski državni prvaki so zaprosili za dovoljenje Uefe, da lahko po dolgih letih spet odprejo zahodno tribuno, ki je bila doslej bolj za okras. V takšnih trenutkih je še posebej super, da je na vrhu krovne evropske nogometne zveze Slovenec. Ne namigujemo, da je Uefa zaradi Aleksandra Čeferina Celjanom pogledala skozi prste in jim izdala dovoljenje, a lahko ste prepričani, da grofom dejstvo o slovenskem predsedniku Uefe ni škodovalo. Pred Celjani je treba sicer sneti kapo, svoj stadion so popolno uredili. Ga 'našminkali', da je dajal videz modernega evropskega nogometnega objekta, kakršnega se ne bi branil niti precej večji evropski klub. Odlično je bila urejena tudi nogometna zelenica, na kateri je zasedba Alberta Riere odigrala največjo tekmo svojih življenj. Tekmo četrtfinala konferenčne lige …
Taktično presenečenje uspelo
Španski strokovnjak je na novinarski konferenci pred začetkom obračuna napovedal, da bodo njegovi varovanci igrali točno tako, kot so igrali na vseh dozdajšnjih tekmah v tej sezoni. Napadalno. Na glavo. Da bodo zaplesali še en 'tango smrti'. »Kdo pa nam zagotavlja, da bomo iztržili dober rezultat, če parkiramo avtobus pred svoj gol?« se je spraševal Riera. »Igraš lahko na dva načina. Ali da čakaš. Ali pa da napadeš. Mi ne znamo čakati, mi bomo napadli,« je samozavestno zatrdil celjski trener. In vsi smo vedeli, da misli še kako resno. Hkrati je karizmatični Španec namignil tudi, da je za Fiorentino pripravil taktično presenečenje. In ko se je tekma začela, je bilo to presenečenje še kako lepo vidno. V konici napada, na položaju nekakšne 'lažne devetke', ki jo je patentiral Pep Guardiola z Lionelom Messijem, je začel Svit Sešlar, Aljoša Matko pa je tokrat igral povsem desno, kot 'wing back', če uporabimo angleški izraz. Celjani so namreč igrali s petimi obrambnimi igralci, skrajno desno je bil Matko, skrajno levo Žan Karničnik, v osrčju obrambe pa Juanjo Nieto, Damjan Vuklišević in Klemen Nemanič. Sistem, ki se je zlahka med tekmo spreminjal v postavitev s štirimi branilci. In hkrati sistem, ki je Italijanom povzročal nemalo težav.
Resda Celje proti Fiorentini ni uspelo tistega, kar večinoma počne vsem slovenskim tekmecem – skriti žogo. In si jo do onemoglosti podajati med seboj. A bilo je nevarno. Precej bolj nevarno kot vijoličasti iz Firenc. Niso si Štajerci sicer pripravili veliko resnih priložnosti, a ves čas so bili nekako nevarni. V prvem polčasu je manjkal zgolj kakšen boljši zaključek ali pa boljša 'zadnja' podaja, kot ji radi rečemo. Dvakrat Matko, enkrat Delaurier-Chaubet. Trije streli, ki bi z malce več sreče lahko končali v mreži, pa niso. Je pa v mreži končala skorajda edina nevarna akcija Fiorentine. No, težko ji sploh rečemo nevarna. Kapetan vijoličastih Lica Ranieri je bil nekajkrat v izgubljenem položaju, pa je ob anemičnih Zabukovniku, Nietu in Vukliševiću nekako le prišel do strela. Ki bi ga moral Ricardo Silva obraniti, vendar ga ni.
De Gea rešil zmago Fiorentine
Celjani so po prvem polčasu ugotavljali, da nikakor niso inferiorni v primerjavi s favoriziranim tekmecem, kvečjemu nasprotno. In bili so prepričani, da lahko v drugem polčasu pridejo (vsaj) do izenačenja. Verjela je tudi publika. In to kljub temu, da so se v drugem polčasu znašli v zaostanku dveh zadetkov, ko je Felix Zwayer po posredovanju VAR-a dosodil najstrožjo kazen za Fiorentino, potem ko je Karničnik pohodil Mandragoro v svojem kazenskem prostoru. Italijanski vezist je sam izvedel najstrožjo kazen in Fiorentina je vodila z 2:0. A Celjani se niso predajali. Še naprej so dominirali, po padcu Aljoše Matka v kazenskem prostoru Italijanov imeli tudi sami na voljo enajstmetrovko, ki jo je zanesljivo v gol pretvoril Logan Delaurier-Chaubet. Sledil je pritisk grofov za izenačenje, legendarni David de Gea je čudežno obranil poskus Vukliševića z glavo, še bolj čudežno poskus Edmilsona z nogo v zadnji sekundi in Fiorentina ima pred povratno tekmo minimalno prednost. A glede na videno na stadionu Z'dežele, Celje nikakor ni brez možnosti za polfinale ...
