Olimpija – Borac 0:0
Ljubljana – Stadion Stožice. 13.500 gledalcev. Glavni sodnik: Manfredas Lukjančukas (Litva) 6.
OLIMPIJA: Vidovšek 6,5, Jorge Silva 6, Pedreno 6, Muhamedbegović 6,5, Lasickas 5,5 (od 46. Sualehe) Celhaka 5,5 (od 82. Agba -), Doffo 5,5, Blanco 5 (od 46. Diogo Pinto), Kojić 6 (od 82. Durdov -), Brest 6 (od 61. Marin 5,5), Tamm 6,5. Trener: Giannis Kontoes 5,5.
BORAC: Manojlović 7, Kvržić 6,5, Meijers 7, Carolina 6, Herrera 7, Nikolov 6 (od 90+1 Čavić -), Ogrinec 6, Kulašin 6 (od 90+14 Rogan -), Savić 6 (od 80. Vranješ), Vuković 6,5 (od 90+14 Čelić -), Despotović 6,5. Trener: Mladen Žižović 6,5.
Rumeni kartoni (1-6): Sualehe (84); Meijers (7), Kulašin (53), Ogrinec (59), Herrera (76), Nikolov (80), Kvržić (90+2).
Rdeči kartoni: -
Igralec tekme: Filip Manojlović (Borac).
O tem, da je bilo leto 2024 za slovenski nogomet zgodovinsko v številnih pogledih, je bilo prelitega ogromno črnila. Od pripravljalnega reprezentančnega spektakla, ko so v Stožicah padli nekdanji evropski prvaki Portugalci, preko divjega poletja v Nemčiji, treh remijev Slovenije na Euru in tistih prekletih enajstmetrovk v Frankfurtu – proti tem istim Portugalcem.
Do evropskih kvalifikacij, v katerih so slovenski klubi znova premikali meje nogometa na sončni strani Alp. Olimpija in Celje sta bila tista, ki sta z zgodovinskimi podvigi nadaljevala v jeseni, vse do zadnjih tekem minulega koledarskega leta. Četrtek je prinesel priložnost, da se ta trend nadaljuje tudi v letu 2025. Da bi se lahko Slovenija pohvalila s kar osminskim deležem osmine finala Uefa konferenčne lige.
Prva se je v lov med najboljšimi 16 ekipami tega tekmovanja podala Olimpija. Z minimalnim zaostankom, ki si ga je pridelala v Banjaluki, a z jasnim ciljem in navijaško podporo, kakršne se ne bi branili niti velikani. Pa tudi z nekaj nepričakovanimi ovirami. V skladu z našimi napovedmi je kaznovanega Raula Florucza v udarni enajsterici nadomestil Dino Kojić, zaradi poškodbe, ki jo je staknil v preteklem tednu, je David Sualehe svoje mesto prepustil Manuelu Pedrenu, tik pred zdajci pa je v zasedbi zmajev prišlo do novega udarca. Poškodoval se je tudi kapetan Marcel Ratnik, odgovorno nalogo je prevzel Justas Lasickas.
Enajstmetrovka in dve prečki
Kljub vsemu temu so bili zmaji že v uvodnih trenutkih tekme izjemno blizu temu, da bi potrdili, da vzporednice, ki smo jih vlekli s povratnim obračunom z Rijekko, niso bile nesmiselne. Za erupcijo na polnih tribunah Stožic je poskrbela šesta minuta; ob predložku je v kazenskem prostoru gostov padel Alex Tamm, po ogledu posnetkov pa je glavni sodnik Manfredas Lukjančukas pokazal na belo točko. Za dokončno eksplozijo je premalo mirnih živcev pokazal Alex Blanco, Filip Manojlović je njegov strel odbil brez večjih težav.
Španski napadalec je bil neprimerno bližje zadetku v 22. minuti. Kako blizu? Dovolj, da se je prehitro sprožil celo prst, ki ob zadetku zavrti himno Olimpije. Po sijajnem predložku Tamma se je sprožil okvir vrat Borca. Prečka je goste reševala tudi sedem minut kasneje po poskusu Muhamedbegovića. Banjalučani so bili še vedno v osmini finala.
Morda je bila bolj tvegana igra Olimpije, morda konkretno premešana zadnja vrsta brez zanesljivosti svojega kapetana, a so se zdeli tudi prvaki Bosne in Hercegovine v napadu precej nevarnejši kot pred izključitvijo Florucza v Banjaluki. Na drugi strani je bila celotna zasedba Olimpije kljub zrelejšim priložnostim precej manj sueverna, manj razigrana kot v prvem polčasu prvega obračuna.
Manj kot dolgovali sami sebi
Po premoru (in dveh menjavah) so na stožensko zelenico stopili odločnejši zmaji, Borac je v uvodnem pritisku domačih trpel, a prave grožnje za vrata Manojlovića ni bilo. Namesto tega se je na drugi strani po natančnem udarcu Vukovića s prvo sijajno obrambo na tekmi izkazal Matevž Vidovšek. Vse močnejši je postajal občutek, da novega čarobnega večera v Stožicah ne bo. Da ne bo nove v seriji povratnih tekem, na katerih je Olimpija letela na krilih sijajnega vzdušja.
Borac je imel z zaustavljanjem ljubljanskih naletov premalo težav. V zasedbi zeleno-belih je bilo premalo razpoloženih nogometašev, menjave niso prinesle želenega učinka. Prehitro se je z vsemi temi občutki sprijaznil tudi večji del tribun Stožic. Marsikaj ali vse bi lahko bilo precej drugače, če bi se strel z bele točke v sedmi minuti končal z zgodnjim vodstvom Olimpije.
Tako pa se je končala letošnja evropska pot Olimpije. Za osmino finala so zmaji predvsem na povratni tekmi, to je treba priznati, pokazali premalo. Manj kot so sredi takšne sezone dolgovali sami sebi. Težavo bi imeli, če bi iskali, česa točno je Borac v teh 180 minutah nogometne igre pokazal več, a to je nogomet. Banjalučani bodo jutri dobili svojega nasprotnika v osmini finala konferenčne lige, Olimpija pa se bo osredotočila le še na odprti domači fronti in čim hitrejšo vrnitev v Evropo.
