Povabilo na pogovor je sprejel brez zadržkov. V želji, da razčisti zadeve. O Matku Obradoviću se je v zadnjih tednih govorilo in pisalo marsikaj. Zato smo ga povabili na kavo, da nam iz prve roke pove, kaj se je z njim dogajalo v zadnjem obdobju. Priznamo, nismo vedeli točno, kakšna oseba bo sedla nasproti nas. In priznamo, bili smo presenečeni. Zdrav, nasmejan, s popolnoma drugačno življenjsko filozofijo in razmišljanjem v primerjavi s preteklostjo. 33-letni hrvaški vratar je razkril dušo in povedal marsikaj zanimivega. Vprašanj nam skorajda ni bilo treba postavljati, besede so iz našega sogovornika kar bruhale.
Začniva z najpomembnejšim: Kako ste? Kako se počutite? Videti ste dobro.
Lahko rečem, da sem po vsem tem, kar se je zgodilo, po vseh težavah, ki sem jih imel, tako družinskih kot nogometnih, osebnih, življenjskih, dobro. Vsi mi govorijo točno to, kar ste mi rekli vi: Da sem videti super, dobro. In to ni zdaj zgolj neka neumna zgodba, res se tako tudi počutim: Dobro. Leto 2024 je bilo zame in za mojo družino težko, v vseh pogledih. Lahko rečem, da sem v letu 2024 izgubil vse, toda po drugi strani sem tudi nekaj pridobil: Dobil sem notranji mir, našel sem vero v boga, ki je do zdaj nisem imel. In ta vera mi je zelo pomagala. S to izkušnjo sem postal močnejši, tako se tudi počutim. Doživel sem preporod, če se lahko tako izrazim. 9. decembra 2024 sem se ponovno rodil.
Maribor je malo mesto, govorice okrog vas so se širile s svetlobno hitrostjo. Takšne in drugačne. Od tistih milejših do najhujših. Kaj se je zgodilo tistega 9. decembra, ko pravite, da ste se ponovno rodili?
Ravno zato sem privolil v ta intervju. Ker je ljudska domišljija v teh govoricah šla zares daleč. Sami vidite, da sem fizično v dobrem stanju. Da mi ne manjka noben las na glavi. Da imam vseh deset prstov na rokah, da imam zdravi obe nogi. Okrog mene so v Mariboru vedno krožile takšne in drugačne govorice. Kaj šele zdaj. Nimam česa skrivati. Takole bom rekel: Pri vsakomur v življenju pride do vzponov in padcev. Za menoj je eno težko obdobje mojega življenja. Hvaležen sem, da sem se v tem obdobju naučil marsičesa. V vseh pogledih sem zrasel. In lahko rečem, da sem najbolj hvaležen temu, da sem spoznal boga. In da sem skozi stvari, ki so se mi dogajale, ugotovil, kdo so ljudje, ki so v dobrem in slabem z menoj.
Iskreno, zadnje leto so se vlekle moje borbe najprej s samim seboj, z demoni, ki so bili v meni. Zadnjih pol leta je bilo nevzdržnih. Ves čas sem globoko v sebi vedel, da imam določene težave, toda lagal sem si, da jih nimam. In lagal sem vsem okrog sebe, da temu ni tako, da se lahko sam izvlečem iz vseh težav, v katere sem se zakopal. Žalostno je, kar se je dogajalo. Iskreno, sram me je. Ob tej priložnosti bi se rad še enkrat opravičil svoji družini, vsem svojim bližnjim za vse slabo, kar sem storil. Šele zdaj, ko sem se z božjo pomočjo preporodil, se z mislimi vračam nazaj v preteklost in razmišljam o vsemu skupaj, vidim, kako slabe stvari so se mi dogajale. Stvari, ki niso vplivale zgolj name, temveč na vse moje bližnje. Nimam česa reči. Svojo družino sem uničil, izgubil. Izgubil sem njihovo zaupanje, zato mi je žal. To so posledice, ki jih moram nositi za vse, kar sem storil slabega. S tem moram živeti dalje. O tem 9. decembru ne bi preveč podrobno razlagal. Zgodbe, ki so se pojavljale, so v samem temelju resnične, toda vse naokrog, kar se je zraven govorilo, nima zveze z resničnostjo. So pa se neke stvari takrat zgodile, o tem res ni treba lagati. Bog je celoten mozaik sestavil tako, da se je moralo vse to odviti, da bi jaz potem odprl oči in končno spregledal. Žalostno in sramotno je, da sem si dopustil, da pride do tega, toda očitno je moralo tako biti. Da se dotaknem tistega čistega dna. Potem je pa pomembno, kaj boš naredil, ko se dotakneš tega dna. Ali boš ostal doli ali pa se boš odbil nazaj gor. Morda bo nekdo mislil, da sem nor, kajti nekdo v te stvari verjame, drugi spet ne. Toda 9. decembra sem spoznal boga v živo. Sprejel me je tam zgoraj, pogovoril sem se z njim o vsem, dal mi je novo priložnost in me vrnil nazaj na Zemljo, da vse stvari, ki sem jih slabe naredil, poskušam popraviti. Dal mi je smernice, kako se mora moje življenje dalje odvijati, kaj moram delati in na kakšen način lahko te slabe stvari popravim. Vem, da je moja družina jezna, tako kot tudi moja bivša partnerka. Njej se moram najbolj opravičiti, saj sem njej naredil največ slabih stvari. Žal mi je. A če mi je bog lahko oprostil, upam, da mi bo nekoč lahko tudi ona. Če ne zaradi naju pa zaradi najinih dveh otrok. Zanju ji bom vedno hvaležen. To je smisel življenja za naprej.
Zdite se motivirani, polni energije, elana, želje, da stvari popravite. Želite tudi nadaljevati s svojo kariero?
Res je. Jaz sem s Celjem pogodbo prekinil precej prej, preden je vse skupaj prišlo v javnost. V klubu so bili zelo fer do mene. Hvaležen sem jim za to. Bili so pravi gospodje, v prvi vrsti predsednik Valerij Kolotilo, ki mi je zelo pomagal. Ob tej priložnosti se mu želim še enkrat zahvaliti. Celjani so bili ob meni, mi pomagali, prekinitev pogodbe smo rešili na gosposki način. Po prekinitvi pogodbe sem bil poklapan, sploh nisem razmišljal o nogometu. Bil sem obupan, mislil, da je verjetno to konec moje kariere. Toda po tem, kar se mi je zgodilo, sem poln življenja, motiva. Želim si še igrati. Čeprav sem v letu 2024 praktično izgubil vse, sem dobil nekaj, česar do takrat nisem imel: Vero v boga. Vedno so mi govorili, da imam vse v življenju. Da, imel sem: Družino, denar, potovanja, vse ostalo materialno. A ves čas sem imel občutek, da mi nekaj manjka. Zdaj sem vse prej našteto izgubil, toda dobil sem boga. To je zdaj moja motivacija, v tem sem našel vero v boljšo prihodnost. Zdaj sem zdrav, v glavi sem pripravljen, fizično sem v dobri kondiciji. Pripravljam se na nadaljevanje kariere. Motiviran sem, čeprav se zavedam, da bo zaradi vseh govoric, ki so se razširile, težko najti klub. Toda takšno je življenje. Treba je iti preko določenih stvari. Pomembno je, kako se jaz počutim, kakšen je moj cilj in kako so stvari urejene v moji glavi.
Ko zdaj gledate za nazaj, česa vam je najbolj žal?
Slabe stvari so se dogajale. Bil sem v slabem obdobju svojega življenja. Bil sem na dnu. Življenje te včasih pripelje v neke situacije, ki si jih ne želiš, ki jih težko rešiš. V situacije, ki si jih ne moreš niti zamisliti, potem pa jih poskušaš nekako reševati in izpadeš slaba oseba, čeprav to nisi. Prizadel sem veliko ljudi, svojih bližnjih. Žal mi je za to, kesam se. S Tajdo (bivšo partnerko op. p.) sva sedem let živela prelepo življenje. Tega nama nihče ne more vzeti, tega ne more izbrisati niti to slabo zadnje leto. Do takrat sva se odlično razumela, lepo živela skupaj, dobro vzgajala dva prekrasna fanta. Vem, da sem vse uničil, da sem na koncu izpadel slab človek, toda sedem let do takrat smo res živeli idilično življenje. In nihče mi ne more reči, da sem bil slab človek, da se nisem posvečal družini in ji dajal vse, kar sem lahko. Toda kot kaže se je tako pač moralo zgoditi. Žal mi je, dal bi vse, da lahko to popravim. Vsak nosi svoj križ, jaz bom nosil pač tega. Očitno je to cena in kazen za vse, kar sem naredil. Celo življenje bom ta križ moral nositi, toda pripravljen sem na to.
Kako zdaj naprej?
Ne vem, kako bi vam vse skupaj pojasnil. Prej sem imel vse, toda ves čas sem imel hkrati na sebi to neko prekletstvo, da sem želel še več. Nikoli mi ni bilo dovolj, nikoli nisem bil zadovoljen s tem, kar imam. Nek vrag je bil v meni, tako da sem vedno čutil nekakšno praznino v sebi. Zdaj, ko nimam ničesar, zdaj sem najbolj miren. Predal sem se v božje roke, zaupam v Jezusa, v boga. Vem, da bo on stvari zložil tako, kot je treba. 20 let nisem stopil v cerkev, nisem se prekrižal, nisem pomolil, nikakršne zveze z bogom nisem imel. Do te izkušnje 9. decembra, ko me je sprejel zgoraj, ko me je pomilostil in me vrnil nazaj. Odprl mi je oči, mi pokazal kakšna je prava pot. Morda bo zdaj kdo rekel, da sem propadel, da ne morem najti kluba, toda ni smisel življenja to, za kateri klub igraš, kateri avto voziš, kakšno uro nosiš in kam greš na potovanja. Smisel življenja je, da najdeš boga in da imaš svoj notranji mir. Tega ti ne more nihče plačati, jaz trenutno to imam. Ob vseh težavah, ob vsem cirkusu, ki se dogaja okrog mene, lahko vidite tudi sami, kakšno energijo oddajam, da sem povsem drugačen. In to je tisto, česar ti nihče, razen boga, ne more dati. Notranji mir. Naj se sliši še tako nenavadno, toda bog mi je ob notranjem miru dal še nekaj.
Kaj?
Govorilo se je, da sem ležal v bolnici, pa to ni res. Bog me je takoj pomilostil, vrnil nazaj. Boljšega. Ne zgolj mentalno, temveč tudi fizično. Kot da bi me očistil. Veste, da sem imel v zadnjih letih veliko težav s poškodbami, da sem ves čas čutil bolečine v hrbtu. Zdaj tega ni več. Čudež, ki ga je težko opisati in težko doumeti. Vrnil sem se kot povsem drug človek, nič me ne boli. Ob tem sem tudi našel svoj notranji mir. Iskreno sicer še nisem pripravljen, da bi o svoji celotni zgodbi govoril povsem na široko, povsem odprto in brez kakršnih koli zadržkov, čeprav sem nekaj dni preživel z duhovniki, ki so mi rekli, da bi napisal svojo avtobiografijo, da bi povedal svojo zgodbo. Vem, da je to božje poslanstvo in da bom moral enkrat povedati celotno zgodbo, z vsemi detajli, toda iskreno, v tem trenutku še ni napočil čas za to. Sem se pa želel javno izpostaviti, javiti, kajti pojavile so se zares številne govorice, ne samo o meni, temveč tudi o moji bivši partnerki, njeni družini. Govorijo se grde stvari. Ob tej priložnosti bi rad rekel samo, da sem jaz izključni krivec za vse, kar se je zgodilo. Žal mi je zaradi tega. Oni s celotno zgodbo nimajo nikakršne zveze. Veliko gorja, stresa in negativne energije sem jim povzročil. Oni so vse to uspeli pretrpeti, veliko so mi pomagali in zato bi se jim zahvalil. O vseh ostalih podrobnostih pa trenutno res ne bi, nisem še pripravljen. Ko bom, pa vam obljubim, da boste vi prvi, ki boste, če boste seveda želeli, lahko mojo zgodbo z vsemi podrobnostmi, tudi objavili. Za konec bi rad poudaril še samo to: Zadnje dni sem se vrnil v Maribor in toliko topline od ljudi iz Maribora, toliko objemov, pozitivnih besed, ki sem jih dobil od pravzaprav 98 odstotkov ljudi, ki sem jih srečal, zares nisem pričakoval. To me je navdalo s pozitivno energijo, to mi daje dodatno motivacijo za naprej. Zaradi takšnih zadev sem še bolj prepričan, da mi bo uspelo vse tisto, kar sem si zadal kot cilj.
In še čisto za konec, če mi dovolite: Jaz nisem neki veliki modrec, da bi drugim pametoval, saj sem tudi sam živel na napačen način. Toda iz svojih izkušenj lahko povem nekatere stvari in dam svoj pogled na splošno sliko današnjega sveta in družbe, v kateri živimo. Šele ko mi je bog odprl oči in odkar skozi njega spremljam današnji svet, v katerem živimo, ljudi, način, na katerega se odvija naše vsakodnevno življenje, vidim, da človeška civilizacija nikdar ni bila na nižji ravni. Na vse strani se širi sovraštvo, obsojanje, posmehovanje, oholost, zavist … Tisto, kar je bilo še nedolgo nazaj nenormalno je zdaj normalno. Zato bi vsem poslal sporočilo: Ne izberite takšne krive poti, temveč širite ljubezen. Lepa beseda in nasmeh ne staneta nič, nekomu pa pomenita veliko. Namesto obsojanja izberite raje pomoč nekomu, če že ne morete pomagati, potem mu vsaj ne škodite. Bodite milostni in odpuščajte. Meni osebno je veliko ljudi naredilo veliko zla, toda jaz ne čutim nobene jeze, sovraštva. Prav nasprotno. Vsak dan molim tudi zanje, da ne delajo več zla, temveč da postanejo boljši ljudje. To je celotna življenjska filozofija in smisel življenja.
