Informacija o vaši upokojitvi je močno odmevala, družbena omrežja so 'gorela'. Ste pričakovali takšen odziv? Ste bili kakšnega sporočila, gotovo jih je bilo veliko, še posebej veseli?
Najprej bi želel povedati, da se nisem upokojil, ampak sem končal z igranjem nogometa pri Muri. Nogomet imam zelo rad in ga bom igral še naprej, vendar še nisem odločen, na kakšni ravni. Odziv je bil res izjemen, kar govori o tem, da sem skozi kariero naredil ogromno dobrega. Sporočil je bilo veliko. Popolnoma vsakega sem bil zelo vesel in se na tem mestu tudi zahvaljujem.
Ste pripravljeni na novo, drugačno življenje? Kakšni so načrti za naprej? Menda boste ostali tudi v prihodnje vpeti v delovanje Mure.
Ko se neko poglavje zaključi, je potrebno strnit misli in se odločiti, kako naprej. Res smo se pogovarjali o možnosti nadaljnjega sodelovanja, vendar dokončno nismo dorekli še ničesar.
Ste zadovoljni s svojo kariero, ko se danes ozrete nazaj? Kako bi jo na kratko ocenili?
Zelo sem zadovoljen, saj sem ogromno pripomogel k rezultatom ekip, v katerih sem igral. V Sloveniji sem osvojil obe lovoriki, ki sem si ju želel, povrhu vsega s klubom, kjer sem preživel skoraj vso svojo kariero. Seveda so tukaj tudi vsi uspehi v Evropi, prav tako sem ponosen, da sem dobil priložnost igrati v mladi (U-21) slovenski reprezentanci.
Bilo je veliko vzponov in tudi padcev. V športu in v življenju nasploh drugače pač ne gre. Kateri dogodek na prehojeni poti bi še posebej izpostavili? In katero tekmo, če je to mogoče?
Izpostaviti katerokoli tekmo je težko, kajti vsaka je izjemno pomembna. Mogoče tisto za člansko ekipo, ko sem kot najmlajši v ekipi dobil tudi kapetanski trak. To je bilo leta 2009 na preizkušnji proti Primorju.
Vmes ste se odpravili tudi v tujino – kakšni sta bili slovaška in kazahstanska izkušnja? Obdobje v avstrijski Radgoni vendarle ni bila tujina v pravem smislu te besede.
Na Slovaško sem se odpravil po propadu Mura 05, leta 2013. Nekaj malega priložnosti sem dobil, vendar so bile v ozadju stvari, ki se žal niso izšle v skladu z mojimi pričakovanji. Svojo pot sem nadaljeval v Kazahstanu, kjer sem ostal do leta 2017. Kljub veljavni pogodbi in dobrih igrah po menjavi na klopi nisem dobil več niti priložnosti, da bi se novemu trenerju lahko dokazal. Igranje pri Bad Radkersburgu je bila prijetna izkušnja, ostali so lepi spomini, saj nas je igralo precej Slovencev, ki smo bili zelo cenjeni.
Ali morda obžalujete kakšno odločitev? Si očitate, da bi morali kdaj kaj storiti drugače?
Ko se neka zgodba zaključi, se vedno ozremo nazaj in pogledamo, če bi lahko naredili kje kaj drugače. Verjamem, da sem se odločal pravilno. Ker sem vedno dal vse od sebe, pa si ne morem očitati ničesar.
Za vas v šali pogosto pravijo, da ste najboljši zadnji vezni igralec na svetu z devetico na hrbtu. Kako ste sploh prišli do številke, ki je sicer v domeni napadalcev? Obstaja kakšno ozadje, kakšna zgodba?
Ne bi rekel, da samo zadnji vezni, saj sem kar nekaj sezon odigral tudi v obrambi in svoje delo opravljal zelo dobro. Številke na dresih me povezujejo z rojstnimi datumi. Ko sem se vrnil v klub, sem želel imeti številko 90, vendar mi takrat niso dovolili in ker je bila na voljo številka 9, sem izbral le-to. Tudi zato, ker ima partnerka rojstni dan devetega.
V dolgih letih pri Muri in ob vsega spoštovanja vrednem številu nastopov ter s svojim odnosom do dresa, ste si zagotovili mesto med klubskimi legendami – kaj vam to pomeni?
Ali me bodo v klubu dojemali kot legendo, bo pokazal čas. Vesel pa sem, da sem za Muro odigral toliko tekem in da sem s svojim odnosom zmeraj pokazal, kako se bori za črno-beli dres. Nikoli, res nikoli nisem škodoval klubu. Najboljših stvari na svetu ni mogoče videti, potrebno jih je čutiti v srcu.
A pri navijači kljub vsemu imate tudi 'greh' – eno leto ste branili barve Nafte.
