Izkušeni čuvaj mreže je podal svoje videnje o navijaških incidentih, o Green Dragonsih in tudi Violah. Spregovoril je tudi o turškem prevzemu vijoličastih, o Boštjanu Cesarju, Jasminu Handanoviću, Mitji Pirihu in o svojem privatnem življenju, ko je moral iti čez neprijetno izkušnjo ločitve od svoje dolgoletne partnerke, s katero ima tudi dva otroka.
Ker smo ravno med reprezentančno pavzo, verjamemo, da ste imeli dovolj časa, da strnete vtise po zadnjem večnem derbiju. Kako z manjše časovne distance gledate nanj?
Veseli me, da se je stadion napolnil, čeprav mislim, da je bil na enem derbiju prej v Stožicah stadion prav tako dokaj poln, pa je bilo vzdušje boljše kot v nedeljo. Resda so vsi hvalili tokratno vzdušje, vendar na igrišču se tega ni čutilo tako. To ni zdaj kritika, samo primerjam. Sama igra je bila takšna, kot je to dovolilo igrišče. In tokrat igrišče več od tega, kar smo prikazali, ni dovolilo. Tako mi kot oni smo igrali na enak način. Čakali smo na napake tekmeca, ki jih ni bilo veliko. Zato pa je bila tekma takšna, kot je bila. Oboji smo dali vse od sebe in 0:0 je nekako realen rezultat.
Čeprav je bil derbi odigran že v nedeljo, se o njem še vedno govori, a ne zaradi pravih razlogov. Spremljate medijsko dogajanje in vse, kar se je dogajalo okrog transparenta Green Dragonsov, uperjenega proti Josipu Iličiću?
Videl sem, kaj so zapisali. To nikakor ne sodi na stadione. Da je tak napis usmerjen proti igralcu, ki je toliko dal za slovenski nogomet, na splošno za prepoznavnost Slovenije po svetu, je nespoštljivo. Pa ne samo do njega, temveč do vseh na igrišču. Videl sem tudi, kaj so zapisali Green Dragonsi, ki so se potem oglasili in zapisali, da oni niso vrgli nobenega predmeta na igrišče. Jaz sem imel okrog sebe kakšnih šest majhnih stekleničk Jägermeistra, a nisem hotel iti do sodnika in to kazati, ker ni v mojem interesu, da bi to počel, vsaj dokler me neka večja stvar ne zadane. Ali pa, ko se zgodi kaj takšnega, kot se mi je pripetilo v Ljubljani, ko je navijač Olimpije prišel do mene, pa ga sploh nisem videl. Iz tega potem ni bilo nič, nobene kazni, ničesar. S tem se ne ubadam, je pa res, da takšne zadeve ne sodijo na nogometne stadione. Navijanje z baklami je v redu, to daje posebno vzdušje derbiju, takšne zadeve, kot so bile tokratne, pa nikakor ne.
Na zadnjih derbijih so šli predaleč tako Green Dragonsi kot Viole. Tokrat so bile Viole tiste, ki so metale bakle proti navijačem tekmeca, v preteklosti smo videli, da so to počeli tudi Dragonsi v Ljudskem vrtu. Se je rivalstvo, da ne rečemo sovraštvo obeh največjih navijaških skupin še povečalo, poglobilo?
Zdi se mi, da se je res. In zares brez zveze mi je, da počnejo takšne stvari na stadionu. Lahko navijaš proti naspronikom, a ne z metanjem bakel v njihove navijače, ali da stečeš na igrišče, greš na drugo stran in potem mečeš stvari vanje. Ker na koncu smo mi tisti, ki ne moremo igrati, ki imamo zaprt stadion ali zaprto tribuno. Vse to se da narediti izven stadionov. Oni lahko med sabo obračunajo izven stadiona. Nas pa samo pustite igrati, da lahko uživamo, da lahko iztržimo pozitiven rezultat, ne pa, da takšne stvari vplivajo na igro.
##PAIDBREAK##
ŠALA OLIMPIJE SE ZAGOTOVO NE BOM DOTAKNIL
Sami ste omenili tisti derbi, ko je navijač Olimpije stekel proti vam. Takrat ste zbrcali šal Olimpije z igrišča in postali v očeh mariborskih pristašev veliki junak, v očeh Ljubljančanov pa jasno sovražnik. Ste takrat prejeli veliko sporočil? Čestitk? Groženj?
Po tisti tekmi so mi pisali tako mariborski kot ljubljanski navijači. Jaz tega nisem naredil zato, da bi me navijači imeli raje ali kaj podobnega. V bistvu ne znam opisati občutka ob tistem dogodku. Videl sem, da je šal Olimpije ležal na tleh, z rokami se ga zagotovo ne bom dotaknil. In kako naj ga potem spraviš z igrišča, kot da ga zbrcaš z nogo? Je pa po tem dogodku vse skupaj eksplodiralo. Vseeno, ne smemo dopustiti, da se lahko navijači normalno sprehajajo po igrišču, kadarkoli želijo. Podobna stvar je bila po koncu pokalne tekme. Normalno sem šel z igrišča in ponovno je navijač pritekel proti meni. Nobenega varnostnika ni bilo blizu. Takšne stvari je treba izboljšati. Saj vidimo komentarje po Evropi na ta napis Green Dragonsov. Marsikateri veliki klub se je oglasil, vsi so bili ogorčeni.
Ste se o tem zapisu kaj pogovarjali z Iličićem?
Nihče ni videl tega transparenta, izvedeli smo zanj šele takrat, ko so ga mediji razkrili.
Redki so bili, ki so pričakovali lep, atraktiven, napadalen derbi. Kar se je dogajalo v Stožicah, ni presenečenje. Kako pa vi vidite letošnjo sezono z vidika tekmovalnosti, izenačenosti?
Zdi se mi, da je v tej sezoni vse skupaj bolj taktično usmerjeno. Vemo, kakšen trener je Riera, zdaj spoznavamo še Sancheza. Pri nas je bil prej Šimundža, zdaj je Cesar. Vidi se, da je – razen pri Celju, ki je v nekakšni tranziciji – pri najboljših klubih vse skupaj bolj obrambno usmerjeno. Ekipe prejemajo malo zadetkov, malo jih tudi dajejo. Trdna obramba, ko ne prejmeš gola, ti daje samozavest. In potem čez sezono postopoma stopnjuješ rezultate, potem prideš tudi do višjih zmag. Je pa velika razlika v primerjavi ekip na prvih štirih, petih mestih in potem ostalih. Takšne razlike v preteklosti ni bilo. Se mi pa zdi, da je z nastopi Celja in Olimpije v konferenčni ligi, na žalost se mi tja nismo uvrstili, vse skupaj pozitivno. Imamo dve ekipi v tej ligi, kar je vredno pohvale. Oba kluba tudi zmagujeta, kažeta dobre predstave in to je odlično.
Ste kaj ljubosumni na Celjane in Ljubljančane, ki igrajo v Evropi? Po navadi je bil Maribor tisti, ki so ga drugi klubi gledali, kako igra evropske jeseni.
Ne, nisem. Seveda smo mi bili razočarani, ker nam ni uspelo. Toda z ekipo, ki smo jo imeli takrat na voljo, marsikdo ni pričakoval, da bomo sploh prišli tako daleč. Vemo, proti kakšnim tekmecem smo igrali, kakšen proračun imajo oni in kakšnega smo takrat imeli mi. Zdaj je, predvidevam, naš drugačen. (smeh) Naslednje leto lahko ciljamo na skupinski del evropskega tekmovanja, zdaj pa je bil to naš maksimum.
LJUDJE, KI SO ZDAJ V KLUBU GLAVNI, SO POKAZALI, DA IMAJO INTERES IZBOLJŠATI KLUB
Transformacija Maribora kot kluba, zasebno lastništvo, če mu lahko tako rečemo, je seveda tema številka ena v mestu ob Dravi. Predvidevamo, da se je domačih nogometašev, torej Mariborčanov, to bolj dotaknilo kot tujcev. Je res?
Moje osebno mnenje je, da je to pozitivno za klub, ki na prejšnjih uspehih ni mogel več delovati. Ni bilo Evrope, prvaki že dolgo nismo bili. Od kod bo prišel denar? Vemo, da je denar glavna stvar v nogometu in dobre ekipe brez veliko denarja ne moreš imeti. S to potezo je Maribor ponovno postal konkurenčen, je pa zdaj res povsem druga zgodba kot je bila prej. Jaz mislim, da je pozitivna. Ljudje, ki so zdaj v klubu glavni, so pokazali, da imajo interes, da klub izboljšajo in da niso prišli sem zaradi osebnih interesov. Da so tukaj zaradi interesov kluba, mesta. Da se klub še bolj razvije. Čez čas pa bomo videli, kaj bo iz vsega tega nastalo. Sam na vse skupaj gledam pozitivno, ekipa je boljša, kot je bila prej.
Je najboljša v ligi?
Jaz mislim, da je.
V Mariboru so vedno najvišji cilji, toda v zadnjih letih ste imeli lahko izgovor v temu, da je Celje zaradi financ bilo premočno. Zdaj ta izgovor več ni mogoč. Ste zdaj pod dodatnim pritiskom? Acun Ilicali je dal jasno vedeti, da ga zanima samo naslov prvaka?
Zdaj se bolj čuti tujina. Maribor je zdaj postal tujina. To, kar sem jaz občutil izven Slovenije, zdaj čutim tukaj. Veš, da te lahko v naslednji sekundi po slabi predstavi morda več ne bo. Ali pa boš na klopi. In nihče ti ne bo razlagal, zakaj je temu tako. Moraš sam izvedeti oziroma se truditi, da boš spet prišel v prvo postavo. Ta občutek je prišel zdaj v Maribor. Je res, da bo mogoče za domače igralce to težko sprejeti, ampak tako pač je. Če boš šel ven, ti bo ravno zaradi tega lažje sprejeti tisti pristop. Ker si ga tu že imel. Vse to je pozitivno. Dobiš samozavestne igralce, recimo tiste, ki imajo še mladinski stalež, jih utrdiš, narediš bolj odločne. Da se vsi skupaj zavedajo, da ko prideš v prvo ekipo, nimaš pet, šest tekem časa, da se izkažeš, ampak da dobiš trenutek za dokazovanje, ki ga moraš takoj izkoristiti. Je res, da imamo pri nas pravilo mladega igralca, ki je zagotovo pozitivno za mlade igralce, mogoče ne za popolno postavo, ki bi jo trener rad imel. Preko takšnega pristopa, kot ga imamo zdaj, se lahko boljše razviješ, to ti bo zagotovo koristilo, če boš kdaj odšel v tujino.
Če povzamemo: Prej je bilo čutiti bolj domačnost, zdaj pa strogo profesionalnost?
Pa ne, sej je bila tudi prej profesionalnost, klub je bil organiziran. Ampak ni več tistega pojasnjevanja. Zakaj ne igraš, kaj bi lahko naredil boljše in podobno. Če se sam ne pozanimaš, tega ne boš izvedel. Prej si to morda imel, zdaj tega ni. Tako je bilo tudi v tujini. Moral si se sam znajti. Zdaj si sicer doma, je s tega vidika morda lažje. S strani kluba seveda imaš pomoč, vse, kar si lahko želiš, ampak ni tiste domačnosti.
Po odhodu Anteja Šimundža ste igralci vsi po vrsti poudarjali, da ste doživeli šok, presenečenje nad odločitvijo vodilnih mož. Zdaj že kar nekaj časa trenirate in igrate pod taktirko Boštjana Cesarja. Luka Krajnc je javno povedal, da zdaj določene stvari v obrambi počnete drugače in da se to pozna na rezultatih, na zgolj enem prejetem golu v obrambi na štirih prvenstvenih tekmah. Kako vi kot vratar občutite spremembo na klopi?
Mislim, da smo zdaj bolj direktni v smislu igre. Imamo osnovna pravila, če ne gre, potem damo žogo na prej, ne 'izmišljamo tople vode'. Pri Anteju je bilo drugače, da smo želeli biti videti lepi, da je žoga tekla, da smo sledili nekako smernicam, kako se igra v Evropi. Ampak s takšno igro pride tudi veliko napak. Težko naučiš celotno ekipo tega. Za takšno igro potrebuješ tudi kakovost in dobra igrišča, mi pa jih nimamo. Če igraš na takšnem igrišču kot zdaj v Stožicah … Moja podaja proti Repasu je dober primer: Če bi bilo igrišče lepo, bi lahko Jan to žogo takoj odigral naprej ali jo celo zaustavil, ker je imel čas, tako pa tega ni mogel storiti, ker se je žoga enostavno odbila v njegovo koleno. Zato mislim, da je pozitivno, da Cesar ne vztraja pri takšnih stvareh, če tega ne moreš igrati. Ker ni pogojev. Smo bolj direktni, bolj čvrsti. Neka Antejeva pravila so še vedno vpeta v ekipi, še posebej pri prekinitvah. Kar je pozitivno. Da ni takoj prišlo do sprememb povsod. Zame je vse skupaj pozitivno, ker prejemamo malo golov. Prej sem imel pet do šest strelov na gol, zdaj imam enega do dva. Je pa res, da je žoga manj v mojih nogah, česar ne maram, ampak dobro, treba se je prilagoditi. (smeh)
Jaz sem doživel dve veliki spremembi, ne samo ene
Kakšen je Cesar kot trener in kakšen je njegov strokovni štab, ki je poimensko res zvezdniški?
Po imenih sodeč je vrhunski strokovni štab. Dajo ti vedeti, da se lahko vedno obrneš na njih. Dajejo ti nasvete, tudi če ne vprašaš. So dostopni. V nekaterih segmentih se še vidi, da so prvič skupaj kot trenerji, ampak vseeno mislim, da bodo takoj prišli v pravo pot trenerstva. Cesar kot trener je odločen, pove, kaj bi rad, kaj želi videti na igrišču, mi pa smo tukaj, da mu sledimo.
Za vas se je spremenilo še več, saj ste dobili tudi novega trenerja vratarjev, namesto Mitje Piriha je prišel Jasmin Handanović. Kako se to pozna? Je kaj drugače v sistemu dela?
Jaz sem dejansko doživel dve veliki spremembi. odšel je Ante in odšel je Mićo (Pirih op. p.) ob istem času. Je res, da se moraš prilagoditi, ker nimaš druge možnosti in ne smeš dovoliti, da karkoli vpliva na tvoje predstave in tvojo igro. Odkar sem prišel je Mićo želel svoj sistem treniranja uvesti v mladinsko šolo. Zato je tudi Jasmin prišel kot trener vratarjev. Tudi on dela po Pirihovi metodiki in filozofiji. Je pa res, da on daje zraven še svoje izkušnje, svoje videnje, kako je on to filozofijo sprejel. Ker jo je sprejel, ko je prišel k Mariboru v času svoje profesionalne kariere. In mi hkrati razlaga, kako je videl to spremembo. Tudi jaz sem prišel iz te šole, ki jo je imel Jasmin pred prihodom v Maribor. Tako da imava podobni zgodbi. Kolikor zdaj vidim, je Jasmin Handanović v vlogi trenerja vratarjev zelo pozitivna stvar.
Dajte nam malce razložiti razliko med tema dvema šolama, ki ju omenjate. Je velika razlika med njima?
Zelo velika. Dokler nisem prišel v Maribor, sem razmišljal samo – brani. Iz ene strani bo prišla žoga, usmeri jo na drugo stran. Pomembnejša mi je bila faza branjenja kot faza napada. Je pa hkrati res, da so tukaj neke malenkosti, ki se jih moraš naučiti in ki po domače rečeno bolj 'pijejo vodo' kot recimo stvari, ki jih vidiš pri Neuerju. Verjamem, da če bi on imel takšno filozofijo, kot jo je uvedel Pirih, že od malih nog, morda ne bi bil tako dober, kot je zdaj, ampak vseeno nekaterih golov, ki jih je prejel v svoji karieri, po tej filozofiji ne bi prejel. Kot recimo proti Barceloni v ligi prvakov. Pred strelom Raphinhe je poskočil. Ko ti poskočiš, če preveč skočiš, žoga že potuje in potem nimaš časa reagirati. V naši filozofiji je, da tega ne narediš. Da se čim manj premikaš. Ker manj kot se boš premikal, lažje boš reagiral na žogo, ki pride proti tebi. Ker boš imel ves čas kontakt s tlemi. To je zgolj en primer. Veliko je malenkosti, veliko je stvari, ki jih vidimo v ligi prvakov in jih poskušamo potem prenesti v našo filozofijo, se iz njih kaj naučiti.
Slovenija je znana po odličnih vratarjih. Jan Oblak je, zdi se, da naredil še korak naprej v svoji karieri in zdaj postal še asistent za gole, ne samo vratar. V slovenski ligi odlično brani Matevž Vidovšek, tudi vi, pa še kdo bi se našel. Kako gledate na vratarski fenomen v Sloveniji?
Že v slovenski prvi ligi vidimo, da je v vsaki ekipi en dober vratar, ki konstantno brani. Poglejte primer Metoda Jurharja, ki je bil v Celju tretji vratar, zdaj pa brani fantastično v dresu Kopra in je drugi najboljši po 'clean sheetih'. Ne vem, kako bi to razložil, ampak že od nekdaj imamo dobre vratarje. Zdaj, s šolo, ki je posplošena po celotni Sloveniji, se mi zdi, da lažje prideš do rezultatov, kot prej, ko je vsakdo delal po svoje. K temu je pripomogel tudi Pirih, ker lahko vidimo, da po vseh klubih v prvi ligi, pa tudi v mlajših selekcijah, uporabljajo podobno metodiko kot mi. Tako lažje prideš do rezultatov. Zakaj je temu tako, ne vem. Je pa pozitivno za slovenski nogomet.
Vas 'žulji' dejstvo, da ste bili del vseh mlajših reprezentančnih selekcij, nikdar pa ne članske?
Ne 'žulji' me. Od januarja (Matjaž Kek ga ni vpoklical za tekmo z ZDA, čeprav je bil seznam sestavljen pretežno iz igralcev iz slovenske lige, med vratarji so bili Vekić, Mihelak in Pintol op. p.), sem na to zadevo pozabil. Če bo poziv prišel, bo, če ne, pač ne. Jaz bom naredil vse, da bo. Vemo pa vsi, da ni odvisno samo od mene. So tudi drugi faktorji, ki pripomorejo k temu, da bom vpoklican ali ne bom vpoklican. Še čakam na poziv. (smeh)
NOGOMET JE OD OTROŠTVA MOJE VARNO ZAVETJE
Mogoče bi se vaš status spremenil, če bi imeli toliko 'clean sheetov' kot Matevž Vidovšek. Kako vidite vratarja Olimpije?
Clean sheeti so odvisni od celotne ekipe, ne samo od mene. (smeh) Vidovšek je dober vratar. Brani odlično, je visok, kar še bolj pride prav vratarjem, saj ni treba, da si tako hiter v prestavljanju po golu. Dober je na visokih žogah. Mogoče mu malce še manjka pri podajah z nogo. Ampak saj vidimo, kaj reprezentanca zahteva. V reprezentanci se ne igra toliko z vratarjem. V večini ekip v Evropi se, v nekaterih ne. Ampak na koncu, kaj je pri vratarju najbolj pomembno? Faza branjenja. Če ne prejmeš gola, tudi če tri podaje pošlješ v avt, je vseeno.
Za konec bi se dotaknili malce vašega privatnega življenja, če dovolite. Nikdar o tem niste govorili, toda ni skrivnost, da ste se po dolgoletni zvezi, ki se je pravzaprav začela v vaših najstniških letih, razšli s svojo partnerko, s katero imata tudi dva otroka. Kako ste v teh mučnih mesecih, ko ste seveda morali reševati vse, kar pride skupaj z ločitvijo, uspeli osredotočiti zgolj na nogomet, da vse skupaj ni vplivalo na vaše izvedbe na igrišču?
Nogomet je od mojega otroštva bilo nekakšno varno zavetje. Od malega so bili trening in tekme zame ne bom rekel, da pobeg od nečesa, ker nisem imel od česa bežati, ampak na treningih in tekmah sem pozabil na vse ostalo. Sem zgolj treniral in igral tekme. Ko sem na treningu, sploh pa na tekmi – čez čas, ko sem začel uživati, ko nisem bil več živčen –, takrat pozabim na vse ostalo, ne razmišljam o ničemer drugem. Nogomet mi pomaga pri marsičem v življenju. Da zbistrim glavo ali pozabim na nekatere stvari ali pa se pač lažje spoprijemam z njimi. Tako je bilo tudi v tej situaciji. V klubu so mi prav tako vsi pomagali, najbolj vesel pa sem, da se vse to, kar se mi je dogajalo, ni videlo na igrišču. Ker na koncu te nihče nikdar ne bo vprašal, zakaj si slabo igral. Moraš dobro igrati, saj te vsi ocenjujejo po tvojih predstavah in rezultatih. Je pa bilo zagotovo boljše, lažje, da sem v tem času igral nogomet, kot da bi se moral z vsem skupaj spoprijeti brez njega.
