Za vami je prvi pravi premor, odkar ste postali trener Olimpije - predolg, prekratek?
Idealen. Ne bom lagal, bil je koristen. Za oddih, za nekaj druženja z družino in prijatelji, pa tudi za delo. Fantom smo privoščili nekaj počitka brez treningov, a smo hkrati že načrtovali urnik za naslednje dni in razmišljali o naslednjih tekmah. Nogometa nikoli zares ne odklopiš.
Bi si pa najbrž želeli, da bi se vrnili v Slovenijo, kakršno ste zapustili pred premorom. Poletje se poslavlja, kot Španec ste sončnih dni in visokih temperatur vajeni še nekoliko bolj. Jih boste pogrešali?
Ne bom, iskreno. Tudi poletje ima pozitivne in negativne plati. Nekajkrat smo na lastni koži izkusili, kako zahtevno je igrati na vročini. S tem smo se ukvarjali predvsem v pripravljalnem obdobju, ko so treningi najbolj zahtevni. Zdaj se razmere spreminjajo in na nas je, da se prilagodimo. Na dež, na mraz … To je nekaj normalnega, zato ne pričakujem težav.
Tukaj ste dobre tri mesece, natanko 100 dni mineva od uradne najave vašega prihoda. Kako dobro ste se v tem času uspeli privaditi na življenje v Ljubljani?
Mislim, da vsem novincem v strokovnem štabu to uspeva kar dobro. V prvi vrsti zaradi ljudi tukaj v Ljubljani in ljudi v klubu. Od prvega dne čutimo podporo, vsi so pripravljeni pomagati. Na drugi strani smo tudi mi odprti, sem smo prišli predvsem motivirani, da skupaj spišemo uspešno zgodbo. Energija je izrazito pozitivna in potem je vse lažje.
Po sedmih prvenstvenih tekmah ste dodobra začutili tudi slovenski nogomet. Vas je karkoli presenetilo?
Najprej naj povem, da sem o slovenskem nogometu že preden sem sprejel odločitev in pripotoval sem, slišal veliko dobrega. Največ zaradi reprezentance, ki v zadnjih letih niza odlične rezultate in se je v takšni luči pokazala tudi na Euru. Kar me je morda nekoliko presenetilo, so bile majhne razlike v kulturi. Prihajam iz Španije. Dejstvo je, da so naše glave, ko pride do nogometa, vroče. Precej bolj vroče kot vaše. Vi to sprejemate bolj mirno, tudi bolj vljudno, če želite. Med evropskim prvenstvom sem bil v središču Ljubljane, kjer se je na velikem zaslonu predvajal prenos tekem Slovenije. Zanimivo mi je bilo spremljati, kako mirno je tekmo spremljala večina ljudi. Ne predstavljam si, da bi v Španiji med prenosom takšne tekme na trgu naletel na tako mirne, prijazne in vljudne ljudi.
Večji del mladosti ste preživeli v Getafeju, predmestju Madrida. Kako se tisto okolje primerja s tukajšnjim?
Getafe je manjši od Ljubljane. To mesto bi lažje primerjal z La Coruno, populacija je približno enaka. Seveda je precej drugače, ker je Ljubljana prestolnica in tudi lokacijsko svojim prebivalcem odpira številna vrata. Vse to prinaša bogatost v smislu številnih različnih kultur, ki se tukaj srečujejo. La Coruna je precej bolj izolirana, ampak zdi se mi, da so ljudje podobni in da znajo biti gostoljubni. Zato sem vedno pravil, da je tisto moj drugi dom in enak občutek dobivam tudi tukaj. Pomaga seveda tudi to, da v Sloveniji cenite šport in športnike. Ne manjka vam svetovnih zvezd.
Zaradi pečata, ki ga je pustil v vašem Madridu, najbrž ne bomo zgrešili, če rečemo, da ciljate na Luko Dončića?
Ne boste. Nor sem na šport, ko sem bil mlad, sem se preizkusil v veliko disciplinah. Tenis, košarka, ragbi, kolesarstvo. V naši soseski je bilo na neki točki na sporedu vse. Nismo imeli luksuza, ki ga ima današnja mladina - ni bilo spleta in pametnih telefonov, preko katerih bi lahko spremljali vse možne prenose in posnetke. Najboljši način, da začutiš nek šport, je bil ta, da si se ga preprosto lotil. Če se vrnem na Luko, seveda ga spremljam že od dni, ko je nosil dres Reala. In pri tem nisem sam - mojega sina bi uvrstil med deset najbolj gorečih navijačev Luke Dončića. Na svetu, ne le v Španiji. Pred časom sva si v Orlandu ogledala tekmo med Dallasom in Orlandom, to je bila velika želja.
Obeh?
Obeh!
Vas je sin zato še kaj bolj spodbujal, da sprejmete ponudbo iz Slovenije?
##PAIDBREAK##
Recimo, da je bilo tudi to na mizi, ko sem se odločal. (smeh)
Omenjali ste kolesarstvo, zato bomo poskusili še enkrat; najbrž ne bomo zgrešili, če rečemo, da ste v teh dneh pospremili četrto kronanje Primoža Rogliča v Madridu?
Tudi tukaj imate prav. Velik ljubitelj kolesarstva sem in vsi veliki ljubitelji dobro vemo, kakšne kolesarje imate v Sloveniji. Seveda je Tadej Pogačar trenutno izjemno priljubljen, na Touru se je zdel nepremagljiv, izjemno močan je in zdi se, da bo njegova prevlada trajala še kar nekaj časa. Ampak sam čutim nekaj posebnega do Primoža Rogliča. Že več let ga spremljam, četrtič je osvojil Vuelto in resnično uživam v njegovih predstavah. Pogumen je, pravi borec, nič ga ne more zlomiti in vse to pri športniku zelo cenim. Pravzaprav bi ga z veseljem spoznal, če lahko to kdo organizira. (smeh)
V Stožicah ste v ponedeljek v živo pospremili hat-trick Benjamina Šeška proti Kazahstanu. Lahko on za slovenski nogomet naredi nekaj podobnega kot v ostalih športih počnejo Dončić, Roglič, Pogačar?
Vem, da imate v medijih radi tovrstne povezave in da ustvarjajo določeno evforijo med ljudmi, toda šport me je naučil, da je treba vedno ostati skromen. Vsakič, ko zmagaš ali nekaj osvojiš, se moraš zavedati, da bo naslednjič še toliko težje. S tem namreč postaneš referenca za konkurenco, za vsakega nasprotnika postaneš tisti, ki ga je treba premagati. Dejstvo je, da je slovenska reprezentanca proti Kazahstanu odigrala odlično tekmo. Da je odlično tekmo odigral Šeško, ki je za moje pojme v tem trenutku eden najboljših osrednjih napadalcev v Evropi. Nehvaležno pa je njegovo kariero primerjati z Dončićevo, Rogličevo ali katerokoli že pač. Ne dvomim pa, da so slovenski navijači ponosni na vse.
Kako Victor Sanchez pristane v Ljubljani? Kdo je tisti, ki se spomni na to ime in potrka na vaša vrata?
Goran Boromisa. Praviloma so za te stvari pač zadolženi športni direktorji, ki na trgu raziskujejo možnosti. Potem vzpostavijo kontakt, enostavno. Takrat sem na španski nogometni zvezi delal z mladimi nogometaši, zato me je najprej zanimalo, za kakšen projekt gre. Všeč mi je bilo, kar so mi predstavili; prvič sem kot trener dobil priložnost delati v klubu, ki se želi boriti za lovorike. Kot igralec sem igral v Realu, tudi pri Deportivu, kjer smo se borili za najvišja mesta. To je bil najpomembnejši del moje kariere in k enakim ciljem sem si želel z zmagovalno mentaliteto stremeti tudi kot trener. Imeti priložnost, da veselje ob naslovu deliš z navijači, z družino in prijatelji - to je moj največji motiv. To sem želel znova okusiti, želel sem spet čutiti ta pritisk zahtevnega okolja.
Zahtevno okolje je zaznamovalo prihod Alberta Riere. O njegovi uvodni novinarski konferenci in incidentu je bilo govora tudi v španskih medijih. Ste takrat karkoli zasledili o tem?
Iskreno, nisem. Pravzaprav sem izvedel šele pred nekaj dnevi, ko je nekdo rekel nekaj na to temo. Kakorkoli že; rad se osredotočam na sedanjost. V sedanjosti delam na tem, da bi bil jutri še boljši. Jaz, ekipa, klub. Seveda sem pred mojim prihodom opravil analizo ekipe in iskal tako močne kot šibke točke pri Olimpiji, da bi v skladu s tem razvil ustrezno strategijo. Dlje v preteklost se nisem spuščal.
Občutljiva tema, zagotovo, ampak vašo trenersko pot je zaznamoval zelo specifičen dogodek. Način, na katerega se je zaključila vaša zgodba pri Malagi, neizbežno pusti pečat na karieri mladega trenerja. Kako je vse skupaj vplivalo na vas?
Verjamem, da se v vsakem koraku na naši poti skriva lekcija. To je življenje. Na eni strani moraš znati uživati v stvareh, ki ti jih prinese, izkoristiti vsak trenutek in vsako izkušnjo, na drugi strani pa se moraš na podlagi teh izkušenj vedno nekaj naučiti. Samo tako lahko greš naprej in najdeš svoj prostor pod soncem.
Mislite, da bi pristali v Sloveniji, pri Olimpiji, če te izkušnje ne bi bilo ali pa bi se ljudje v Malagi odzvali drugače?
Sloveniji in Olimpiji sem neizmerno hvaležen za priložnost in za to, kako ste me sprejeli. To je vse, kar lahko rečem.
Eden glavnih poudarkov vaše filozofije je, da so najboljši in najuspešnejši nogometaši - ali ljudje nasploh - tisti, ki se najhitreje učijo na lastnih napakah. Če sodimo po rezultatih in napredku, ki ga je Olimpija pod vašim vodenjem napravila v razmeroma kratkem času, ste bili z učenjem te ekipe najbrž zadovoljni.
Vsak človek ima to kapaciteto, vsak človek se lahko uči na lastnih napakah. Ključno je, da napake razdelamo z razumom. Da nas čustvena plat ne zavaja preveč. Če nam uspe te stvari nadzirati, potem je naš potencial za učenje in hitrejši napredek neprimerno večji. V prvi vrsti si moraš tega seveda želeti. Za nas trenerje je to eden najpomembnejših, tudi najlepših delov posla. Psihologija. Pomagati igralcem, da se zavedajo vsega tega. Da prepoznajo, da morajo biti sami sebi glavna motivacija in da pri tem možgane uporabljajo kot glavno orodje. Pogosto so možgani naš glavni nasprotnik, borimo se proti sebi, sami smo si največji sovražnik. Ko to premagamo in začnemo uresničevati naš potencial, je vse lažje. Če želite, da vse to povzamem z eno besedo - samozavest. Samozavest je ključ. Čustva so ključ. Iz tega izhajam kot trener.
Vas je do tukaj pripeljal vpliv koga od trenerskih vzornikov?
Vpliv je tesno povezan z izkušnjami, o katerih sem govoril prej. Na vsakem koraku nekdo vpliva nate, tako ali drugače. Spomnim se svojih prvih trenerjev, ko sem pri devetih letih igral futsal. Spomnim se treningov, posameznih vaj. Pred tem smo bili vajeni izključno igre. Če želiš biti dober, igraj, igraj in igraj. Potem je prišel trener, ki nas je prvič soočil s strukturiranimi treningi. Hitro nam je postalo jasno, da lahko na ta način postanemo futsal prvaki Španije. Sledila je akademija madridskega Reala, ogromno izjemnih trenerjev. In potem profesionalna kariera. Trener, ki se mi je posebej vtisnil v spomin, je Fabio Capello. On je bil tisti, ki mi je ponudil priložnost v prvi ekipi Reala.
Ampak debitirali ste v sezoni pred prihodom Capella?
Drži, za prvo ekipo sem uradno debitiral v zadnjem krogu sezone pred tem. To je bila tekma, ki ni odločala o ničemer. Tekma, ki je marsikdo od prvokategornikov ni želel igrati, posledično pa je trener ekipo dopolnil tako, da je vpoklical nogometaše iz mladinskega pogona. Jaz sem bil na tem seznamu. Seveda sem hvaležen tudi Arseniu Iglesiasu, ki je takrat vodil ekipo, a Capello je bil tisti, ki me je zares porinil v ospredje. Zavedam se, da obstaja veliko takšnih, ki nikoli ne dočakajo niti priložnosti. Ogromno me je naučil, je izjemen strateg. Od nas je veliko zahteval tako v taktičnem kot fizičnem smislu.
Zdi se, da je ponujanje priložnosti mladim postalo precej pomemben motiv tudi za Olimpijo. Na zadnji (izjemno pomembni) tekmi slovenske reprezentance do 21 let so bili v udarni enajsterici trije vaši nogometaši, še eden je vstopil kot rezervist. Lamine Yamal je za Španijo na Euru blestel pri rosnih 17 letih. Ima tudi slovenski nogomet pri vključevanju mladih nogometašev na člansko raven še prostora za napredek?
V mojem svetu imam kot trener dve glavni odgovornosti. Prva je zmagovanje. Zavedam se, da so dobri rezultati osnova in da brez njih ne boš zanimal nikogar. Moja druga odgovornost pa je do igralcev. Da jim pomagam razvijati kariere. Seveda kot trener služim svojemu klubu, toda posredno služim tudi krovni nogometni zvezi v državi tega kluba. S tem prispevamo k skupnemu napredku nogometa, prispevamo k reprezentancam. Ko sem prišel sem, sem dejal, da se veselim dela z mladimi nogometaši. Kojić, Aćimović, Ristić; to so samo nekateri mladeniči, ki so v zadnjem času zelo napredovali. Spremljal sem lahko tekmo proti Franciji, zelo zahtevna preizkušnja, a je bilo branjenje z Ratnikom in Ristićem, ki hitro nabirata izkušnje, precej lažje. Kojić je izjemno zanimiv igralec, ki lahko odigra različne vloge v napadu, Brest je neumoren delavec, kakršnega si v svoji ekipi želi vsak trener. Jaz sem tukaj zato, da jim nudim vso možno podporo.
Bi nas moralo v tem pogledu deževje, ki zdaj pada na že tako razrito zelenico Stožic, še bolj skrbeti? So lahko takšni pogoji ovira za razvoj mladih talentov?
Ne mislim tako. Nogomet se igra v vseh pogojih. Po drugi strani je res, da so lahko igrišča zahvaljujoč tehnologiji in celotni znanosti, ki stoji za tem, danes neprimerno boljša, kot so bila takrat, ko sem denimo igral jaz. Tudi v Španiji imamo v zimskih mesecih deževna obdobja in nizke temperature, a ima vse to danes manjši vpliv zaradi omenjene znanosti. Zaradi tega so lahko danes igrišča praktično enaka skozi celotno leto. To je vsekakor področje, na katerem lahko slovenski nogomet napreduje. Za napredek so potrebne določene investicije, to je dejstvo, tukaj se da še marsikaj izboljšati.
Navijači Olimpije so se na pogoste trenerske menjave privadili do te mere, da so v skrbeh tudi takrat, ko gre ekipi - in trenerju - dobro. Kako dolgoročni so vaši načrti z ljubljanskim klubom?
Saj veste, kako je z dolgoročnimi načrti in nogometom. Kdo lahko sploh razmišlja dolgoročno? Še posebej med trenerji. Kot igralca te na klub veže pogodba, ki jo praviloma odslužiš do njenega izteka, s trenerji je že tukaj precej drugače … Nogomet je postal velika industrija, vsi smo odvisni od rezultatov, pri teh pa ni nobenih zagotovil. Nemogoče je torej razmišljati o dolgoročnih načrtih, a zame to nikoli ni bil problem. Razmišljam izključno o sedanjosti in moja sedanjost je boj za lovorike z Olimpijo, to je vse, kar je v mojih mislih.
