Dolgo ga ni bilo, zelo dolgo. Zaradi hude poškodbe zadnje stegenske mišice in zahtevne operacije so ga črno-beli pogrešali kar 273 dni. Skoraj polnih devet mesecev je minilo, da se je Kai Cipot po mukotrpnem okrevanju vrnil na igrišče. Trajalo je dolgo ... "Uf, zelo dolgo. Ekstremno dolgo. Celo večnost, ampak veste, kaj ... Ko se danes po vrnitvi ozrem nazaj, se mi zdi, kot da bi vse skupaj vendarle minilo ena, dva, tri. Vseeno hitreje, kot bi si človek lahko mislil, sicer pa priznam, da so se mi dnevi vlekli. Najtežje mi je bilo razumljivo na tekmah. Ko ne moreš igrati, ko ne moreš pomagati ekipi. Še zlasti zato, ker smo se vmes ubadali z določenimi krizami, rezultati niso bili najboljši. Najraje bi bil, razumljivo, na igrišču," je poudaril 22-letni branilec in v nadaljevanju pojasnil, kdaj mu je v skoraj devetih mesecih bilo najtežje. "V obdobju, ko se je vrnitev že močno približevala. Bil sem že tako rekoč fit, a še vedno nisem dobil dovoljenja zdravnikov, da bi lahko zaigral. Treba je bilo biti pozoren na vsako malenkost. Nadvse sem si želel spet biti del ekipe, nestrpno sem čakal na ta trenutek, a dokler vse meritve niso potrjevale, da je vse v redu, to ni bilo mogoče. To sem težko prenašal. Res težko se je bilo sprijazniti, da še nisem mogel pomagati, čeprav sem bil že tako zelo blizu. In čeprav sem sam pri sebi čutil, da bi lahko. Da, to so bili najtežji trenutki. Ko sem se poškodoval, sem se s tem hitro sprijaznil in vsi energijo nemudoma usmeril v okrevanje. S tem nisem imel pretiranih preglavic, zato pa je bilo toliko težje v zaključku rehabilitacije."
Ni jih malo, ki so prepričani, da je imel koledarček, na katerem je črtal dneve drugega za drugim. "Ne, koledarčka nisem imel, nisem križal dnevov, sem si pa v glavi vedno znova zastavljal kratkoročne cilje. 'Evo, Kai, čez dva tedna bo to ... Čez tri tedne bom lahko počel že to in to,' sem si govoril. Ko sem se v ponedeljek prebudil, sem si ustvarjal načrte. Proti koncu sem začel razmišljati o tekmah, na katerih bi morda lahko zaigral, kdaj se bo naposled znova zgodilo, da bom sposoben za največje napore. To se je potem nenehno podaljševalo, zato je bilo vse skupaj težje, a zdaj je vse to na srečo za menoj."
Vnovični debi je doživel 20. aprila, ko je Mura v gosteh merila moči z Radomljami. In svet je bil spet lepši … "Uh, stokrat lepši. Sijajno je, da sem se vrnil, a najlepše se počutim zaradi tega, ker sem končno znova del ekipe. Del ekipe na igrišču," je dejal Kai Cipot, ki je po vrnitvi dobil številne odzive. "Veliko je bilo spodbudnih besed in lepih želja, za vsako sem neizmerno hvaležen. Najbolj veseli so, razumljivo, moji najbližji, ki so videli oziroma spremljali, kaj vse sem dal skozi, kaj vse sem pretrpel. Brat, mama, ati, dekle … Dobil sem veliko sporočil. Ne le iz Prekmurja, tudi iz drugih koncev Slovenije. Dobro se počutim, ko vem, da so mnogi čakali, da se vrnem, in so zaradi tega veseli. Da so verjeli vame. V prvi vrsti pa sem sam sebi dokazal, da se lahko vrnem v pravšnji luči. Z zadovoljstvom me navdaja tudi spoznanje, da sem začutil, da tej ekipi vendarle nekaj pomenim. Da ji morda lahko pomagam s svojo kakovostjo, karakterjem."
