Ko so v Fazaneriji po koncu jesenskega dela prvenstva razkrili, da je Matjaž Kek ml. na klopi mladinske ekipe, ki je na skromnem 12. mestu na lestvici, nasledil Almirja Sulejmanovića, je bilo bolj ali manj jasno, da to ne bo edini kadrovski premik v nogometni šoli soboškega prvoligaša. Bil je napoved naslednjih. Razgibano dogajanje je naposled sklenil prihod nekdanjega reprezentančnega kapetana Robija Korena, vmes so v prekmurskem nogometnem hramu poskrbeli za nekaj igralskih okrepitev. Črno-beli so poslali jasno sporočilo, da mislijo resno, in nikakršnega dvoma ni o tem, da se je sin selektorja naše izbrane vrste lotil zelo odgovorne naloge, ki je za mladega in ambicioznega strokovnjaka hkrati velik izziv. Tako kot so nenehne takšne in drugačne primerjave s slavnim očetom …
Vaš prihod v Muro je bil dokaj nepričakovan. Ste bili presenečeni nad vabilom iz Fazanerije in kako hitro ste sklenili dogovor o sodelovanju?
Vse skupaj se je zgodilo v zelo kratkem času. Najprej klic predsednika Roberta Kuzmiča po koncu jesenskega dela prvenstva, nato sestanek z njim in športnim direktorjem Denisom Rajbarjem. V klubu so se odločili za določene spremembe, saj z rezultatskimi dosežki mladinske zasedbe niso zadovoljni. Potem ko sta stabilizirala člansko moštvo in ga vrnila na zemljevid, nameravata precej več pozornosti nameniti nogometni šoli. To me je pritegnilo, to me je spodbudilo k prihodu, povrhu v tistem obdobju nisem vodil nikogar, v nogometni šoli Maribora sem deloval kot oglednik. Ne bom rekel, da me je klic presenetil, me je pa vrnil na želeno področje delovanja. Želel sem imeti svojo ekipo, želel sem si trenerskega posla. To me veseli in naposled smo se res hitro dogovorili.
Ne le zame, velik izziv tudi za klub
V Mariboru ste nazadnje vodili kadetsko ekipo. So bili rezultati edini razlog vaše menjave, ste zaradi takšnega razpleta dogodkov zelo razočarani?
O tem ne bi rad veliko govoril. Nisem razočaran, Maribor je še vedno moj klub, poleg tega sem doma 500 metrov od stadiona. Naj bo to dovolj.
V Murski Soboti ste se lotili velikega izziva, mar ne?
Gotovo, navsezadnje tudi zato, ker bo mladinska liga od naslednje sezone samostojna. Ne le zame, to je velik izziv tudi za klub. Radi bi sestavili kakovostno ekipo, ki bo v slovenskem nogometu nekaj pomenila, še bolj pomembno pa je razvijati, ustvarjati igralce, ki bi bili dovolj dobri za prvo moštvo in zanimivi za mednarodno tržišče.
Marsikje se v mlajših selekcijah znajdejo v precepu med rezultati in razvojem igralcev. Kaj je pomembnejše oziroma kako poiskati pravšnje ravnovesje?
Mislim, da mora biti rezultat v prvi vrsti posledica dela, in ne, da ga postavimo v ospredje ter želimo tekmovalne cilje na vsak način uresničevati. Večina klubov se zaveda, da jim lahko veliko več prinese posameznik, ki je 'prodajni artikel', kot pa rezultat v selekcijah U-19 ali U-17. Nihče se ne spomni, kdo je bil pred dvema letoma mladinski ali kadetski prvak, prestopa Tia Cipota v tujino za zajetno vsoto denarja pa se bodo spomnili vsi.
Ne smemo kritizirati, česa vse nimamo
Kakšni so prvi vtisi po uvodnem obdobju v Fazaneriji? Kako ste se znašli v črno-belem svetu?
Hja, za zdaj, dokler ni prvenstva, vse skupaj poteka v še malce bolj sproščenem vzdušju, a smo seveda resno poprijeli za delo. Fantje pridno trenirajo, res jih moram pohvaliti, uspešno smo izpeljali tudi priprave v Umagu. Vse je osredotočeno na 25. februar, ko se bodo začeli boji za točke, takrat se nam bodo pridružili tudi nekateri igralci, ki so bili priključeni članski ekipi. Sestaviti moramo ustrezen mozaik in se potem na vsaki preizkušnji po najboljših močeh boriti za vse tri točke.
Kako je zastavljeno delo v mlajših selekcijah, kako poteka sodelovanje med trenerji? Je rdeča nit dela enaka za vse?
Piramida poteka od članskega trenerja Damirja Čontale navzdol. Mi nekatere fante dajemo v prvo ekipo, hkrati pa vzamemo nekaj kadetov; brez sodelovanja ne gre. Delo mora biti usklajeno, za kar v prvi vrsti skrbita koordinator Robi Koren in vodja šole Dominik Kovačič. Do neke stopnje treningi na vseh ravneh potekajo po istem kopitu, v celoti pač ne. Vadba mora biti prilagojena posameznim starostnim kategorijam, tudi vsak trener ima nekaj svojega in svoje zakonitosti, ki jim sledi. Na koncu je bistvenega pomena, da čim več igralcev pride na raven, da so pripravljeni za profesionalni nogomet v članski konkurenci. Predvsem zame kot mladinskega trenerja je pomembno, da jih pripravim do te mere, da se brez pretiranih preglavic lahko priključijo treningom prvega moštva. Da niso tam zato, ker je trener nekoga potreboval, da je lahko nemoteno izvedel vadbo, temveč zato, ker je enakovreden, ker se jim želi približati in si izboriti za svoje mesto.
Kakšna je sicer vaša ocena trenutnega stanja v mlajših selekcijah na sončni strani Alp?
Želim si, da bi trenerji in vsi tisti, ki delujejo v mladinskih šolah, bolj hvalili domače fante, jim pripisovali večji pomen. Mislim, da bi jim to pomagalo. Ne smemo biti tisti, ki bomo kritizirali, česa vse nimamo. Mogoče nikoli ne bomo imeli kaj boljšega, ampak iz tega, kar imamo, moramo narediti kar največ. Obstajajo države, ki imajo slabše pogoje od nas, pa mogoče delajo boljše igralce. Stanje je takšno, kot je, vemo, kakšni so finančni vložki, ampak mi trenerji in vsi, ki delujejo v mlajših kategorijah, moramo iz tega izvleči največ, kar je mogoče. Na tak način bomo pomagali svojim klubom in na koncu tudi reprezentančnim selekcijam. Vsi bomo od tega živeli.
Od očeta vzeti najboljše, a zgraditi svojo pot
Seveda se ne moreva izogniti vašemu očetu. Otroci slavnih staršev ste pogosto v njihovi senci, prav tako vas vsi tako ali drugače primerjajo z njimi. To utegne biti zelo obremenjujoče, marsikdo takšnega bremena tudi ni zdržal. V kolikšni meri je to na vas vplivalo med igralsko kariero? Ste imeli občutek, da vam je kdaj pomagalo, ali vas je bolj oviralo?
Z leti se tega navadiš. Gotovo večina ljudi misli, da ti je zaradi tega lažje, toda vsekakor je tistim, ki so v svetu profesionalnega športa, še težje. Ker se je primerjavam preprosto nemogoče izogniti, prav tako mnenjem o tem, v kolikšni meri naj bi bil za karkoli zaslužen oče, ali kaj podobnega. Ampak z leti si zgradiš osebnost, preslišiš nekatere kritike in greš svojo pot. Vsak jo potrebuje. Seveda pa je normalno, razumljivo, da se posvetuješ z očetom, da kdaj dobiš kakšno pomoč. Da mi bo zaradi tega mogoče kaj lažje? Mislim, da mi bo prej težje. Od njega moram vzeti najboljše, a si zgraditi svojo pot.
Se z očetom veliko pogovarjata o nogometu, o vašem ali njegovem delu? In v kolikšni meri vpliva na vas?
Da, veliko se pogovarjava, imava zelo dobro komunikacijo. Ali kaj vpliva name? V določeni meri gotovo, a že moj karakter je takšen, da rad naredim kaj po svoje, v določenih trenutkih sem malce trmast. Spremlja moje delo, na koncu se odločim sam, pomaga pa mi vsekakor. Če je le mogoče, si ogleda tudi preizkušnje mojih ekip. Tako kot jaz podpiram njega in hodim na vse mogoče tekme, tudi on podpira mene.
V preteklosti sta v času, ko je sedel na klopi Rijeke, tudi že sodelovala, kajne?
Dosti sem mu pomagal, vendar sem takrat še igral amaterski nogomet, začel sem tudi s trenerskim izobraževanjem, zato nisem bil vseskozi na Reki. Živel sem v Mariboru in spremljal njegove naslednje nasprotnike. Ponudil sem mu kakšno mnenje ali opravil analizo, da se je lažje pripravil na tekmo.
Mura takrat in danes? Različna svetova!
Omenili ste amaterski nogomet. Kaj pa vaša profesionalna igralska kariera? Ali karkoli obžalujete, se je zgodil kakšen prelomni trenutek, ki je vplival na vašo pot, na kateri niste prišli do prvoligaškega nastopa?
Največji vpliv je imela poškodba, po kateri sem se odločil za amaterizem. Ko sem bil star 19, 20 let, sem si strgal kolenske vezi. Takrat sem igral v drugi ligi, ki je bila dokaj močna, po tistem pa sem se začel zavedati, da od igranja nogometa ne bom mogel živeti. Videl sem se v trenerskem poslu, to me je zanimalo in lotil sem se pridobivanja potrebnih licenc. Že kot aktiven igralec sem si rad ogledoval treninge in razmišljal o tem, na kakšen način bi sam organiziral vadbo. Tako se je vse skupaj začelo in se sčasoma zgolj stopnjevalo.
V drugoligaški konkurenci ste med drugim igrali tudi v črno-belem dresu. Kakšna je primerjava med Muro takrat in danes?
Mura takrat in Mura zdaj sta nekaj povsem drugega. Različna svetova. Mislim, da sem igral v najtežjih časih kluba, ko igralci po več mesecev niso dobivali nikakršnega nadomestila. Igrali in dokazovali so se predvsem mladi, ki so želeli opozoriti nase, se uveljaviti. V veliki meri jim je uspelo, vsaj pet, šest fantov je pozneje osvajalo naslov prvaka v prvi ligi. Bilo pa je zelo težko, zelo neorganizirano, toda zame je bila to lepa izkušnja. Takrat sem se prepričal, da Murska Sobota živi za nogomet. Čeprav je šlo za drugi kakovostni razred tekmovanja, se je na tribunah zbiralo veliko ljudi. Fazanerija je prepoznala trud mladeničev, ki so si želeli prave, uspešne Mure.
