"Že kot otrok sem po televiziji spremljal italijansko, špansko, angleško ligo ... zdaj bom kar naenkrat del tega. To je zame uspeh, vendar se s tem ne smem zadovoljiti. To je stopnička višje, moram dati vse od sebe. Najbrž se še niti ne zavedam, kaj mi je uspelo. Nekateri starejši igralci, kot so Balažic, Kous, Maruško, so bili navdušeni celo bolj kot jaz. Morda je to posledica moje mladosti. Gotovo bo vse še prišlo za mano in se bom predobro zavedal, kaj se je zgodilo. Močno upam in verjamem, da mi bo uspelo ter da se bom lahko pohvalil, da sem uspešen," o selitvi v Spezio, pri kateri je posredoval njegov zastopnik Amir Ružnić, pravi Tio Cipot. Začel je novo obdobje v karieri, v prekmurskem nogometnem hramu pa se bodo morali navaditi na življenje brez 19-letnega napadalno usmerjenega igralca. Tako na igrišču kot ob njem.
"Ne bom rekel, da sem tukaj končal, sem se pa odrinil z odskočne deske, ki mi jo je ponudila Mura. Vidim, da je tudi v relativno majhnem klubu mogoče uspeti. Le vztrajati moraš na svoji poti in slediti ciljem, ki si jih zastaviš. Zdaj grem stopničko višje," je ob slovesu od Fazanerije pred črno-belo kamero povedal veliki up, ki o svojem dozdajšnjem klubu govori zgolj z izbranimi besedami. "Muro neverjetno spoštujem. Videl sem, ko je bila najnižje in ko je bila na vrhu. Ko nekaj dosežeš, si veliko bolj spoštovan. Na vseh ravneh. Doma, v tujini ... Dober primer je denimo reprezentanca. Ko sem bil v selekciji U-17, sem bil pač eden od igralcev, ki je prišel iz Prekmurja, iz Murske Sobote, vmes se je ob vseh uspehih in ugledu, ki ga je pridobil klub, status v izbrani vrsti močno spremenil."
Kljub mladosti se lahko pohvali z osvojeno lovoriko. Pri pokalni trofeji ga še ni bilo zraven, pri naslovu prvaka je že bil del ekipe. To je bila njegova uvajalna sezona v profesionalni nogomet, ognjeni krst na prvoligaškem prizorišču je doživel 19. julija 2020 z Aluminijem v Murski Soboti. Bilo je 1:1, edini gol za gostitelje je dosegel Kai Cipot, ki je moral v izdihljajih dvoboja zaradi drugega rumenega kartona predčasno z igrišča. "Jaz sem debitiral, brat je dobil rdeči karton. Zato se doma nisem smel kaj prida veseliti. Bil sem kregan, ker je bil Kai preveč živčen," se je nasmejal Tio Cipot in poudaril: "Seveda me je bilo pred vstopom na igrišče malce strah, prisotne je bilo nekaj nervoze. To je poseben trenutek za vsakega igralca. Nobeden ga ne more pozabiti. Ne sme ga. Kjerkoli bo igral na koncu kariere, si to mora zapomniti. Če si normalen človek, ti to za vedno ostane v spominu. Proti Aluminiju sem dosegel tudi prvi gol, Kidričani mi očitno ustrezajo."
Čeprav na najvišji ravni še ni pretirano dolgo, je bilo kar nekaj nepozabnih tekem. "Najbolj mi bo ostala v spominu zmaga nad Tottenhamom. To je bilo nekaj izjemnega, a bolj cenim naslov prvaka. Zagotovili smo si ga v Mariboru, kar je zelo težko. Nam je uspelo, toda z današnje distance menim, da smo bili do gostiteljev preveč spoštljivi. To sem začutil leto dni pozneje. Vemo, kaj so Mariborčani počeli na našem terenu v Fazaneriji," je povedal otrok Mure. "Upam, da bodo fantje v prihodnje še enkrat osvojili prvenstvo. In naj se to znova zgodi v Mariboru. To je minimalno, kar zahtevam od njih. Pa naj 'razvržejo' Ljudski vrt," je ob nasmehu na ustnicah poslal sporočilo dozdajšnjim soigralcem.
Izbranec Mileta Aćimovića se seveda veseli novega izziva, vendar slovo od črno-belih nikakor ni lahko. "To je, kot bi se poslavljal od svojih najbližjih, Mura je moja druga družina. V klubu sem od svojih začetkov, ko smo bili še v starih slačilnicah in trenirali na 'grbavici'. Slovo je težko, a menim, da bo vse skupaj šele prišlo za mano, ko bom nekaj časa brez teh igralcev. Najbolj sem se povezal z domačimi, ki jih moram izpostaviti. Kous, Balažic, Maruško, Pucko, Kai ... Mi smo ostali edini domači. Spomnim se, ko je bil v klubu še Nino Kouter. Gledal sem ga kot boga, pa je bil do mene zelo korekten. Vsi so me sprejeli, vsi so mi bili pripravljeni pomagati, svetovati, od njih se lahko veliko naučiš. Težko mi bo brez vsega tega."
