Olimpija je v poletnih mesecih znova prestala turbulentno obdobje, ki je dodobra spremenilo podobo ljubljanskega kluba. Nastale težave trenutno vsaj deloma pod preprogo pometajo odlični rezultati v domačem prvenstvu, kjer zmaji s popolnim izkupičkom kraljujejo na vrhu lestvice, ob tem pa na štirih tekmah niso prejeli niti enega zadetka. Za to je v veliki meri zaslužen predvsem Matevž Vidovšek, ki je ravno skozi omenjeno turbulentno obdobje navijačem Olimpije ponujal vsaj nekaj razlogov za optimizem in zadovoljstvo.
Dvaindvajsetletni Korošec je v Olimpijo prispel jeseni 2020, prvo pravo priložnost pa je dočakal v zadnjem krogu prejšnje sezone, ko ga je nekdanji trener zeleno-belih uvrstil v prvo enajsterico na zaključni tekmi s Celjem. Pred tem je Vidovšek sedel na klopi, ob številnih napakah Ivana Banića in suverenem debiju njegovega naslednika, pa so se mnogi spraševali, če je bilo čakanje upravičeno.
»Napake se dogajajo in bil bi neumen, če bi trdil, da se meni ne more zgoditi kaj podobnega. Napake so bile in bodo. Po drugi strani je res, da sem na svojo priložnost pri Olimpiji čakal kar nekaj časa. V resnici že po prejšnjih klubih nisem veliko branil, po prihodu v Ljubljano pa sem bil nato prvo leto na tribuni, drugo leto na klopi, zdaj sem končno dočakal. Kljub temu se nisem nikoli nehal truditi, ves čas sem verjel, da se bodo odprla neka vrata in se bom lahko dokazal. Hvaležen sem Robertu Prosinečkemu in Bobanu Bajkoviću, da sta mi to omogočila. Oba sta mi ogromno pomagala, Bajković glede vratarskih stvari, tudi na osebni ravni, Žuti podobno, še zdaj sem z njima redno v stikih. Zaradi njiju sem pridobil potrebno samozavest in tega ne bom pozabil,« razkriva Vidovšek, ki je slovenske zelenice zapustil, ko je imel 16 let. Najprej se je nekaj časa »potepal« po Italiji, pri Atalanti treniral z Josipom Iličićem in Jasminom Kurtićem, kot posojen nogometaš je bil tudi pri Pescari in Regini, nato ga je pot pred Ljubljano zanesla še na Ciper, v vrste Agie Nape.
Je ob dolgotrajnem čakanju vseeno pomislil, da bo moral odprta vrata iskati drugje, ne pri Olimpiji? »Res je, da je bilo na trenutke tudi mučno. Če si dovolj tekmovalen, želiš pomagati tudi s klopi, a ne moreš in to resnično ni prijetno. V prejšnji sezoni sem se pogovarjal tudi o drugačnih rešitvah, da bi šel minute iskat drugam, najverjetneje kot posojen nogometaš. Na koncu so se stvari obrnile drugače in vesel sem, da je bilo tako. Na srečo se je zame odlično izšlo.«
Celoten pogovor z vratarjem Olimpije si lahko preberete v današnji tiskani izdaji EkipeSN.
