Ko se je Mak Varešanović lani poleti pridružil Kopru, prišel je iz italijanske Casertane, se je mnogim ljubiteljem nogometa srednjih let in še nekoliko starejšim gotovo 'prižgala žarnica'. »Je to njegov sin?« so se spraševali. Odgovor je pritrdilen. Da, to je sin nekdanjega igralca Sarajeva ter reprezentanta Bosne in Hercegovine Mirze Varešanovića, ki se lahko pohvali z zavidljivo kariero. Na začetku grozeče vojne je zapustil stadion na Koševu in se preselil v Bordeaux, kjer je bil med drugim soigralec Zinedina Zidana, nakar je igral še za Olympiacos, Bursaspor in dunajsko Austtrio, v dresu z državnim grbom je zbral 24 nastopov.
Preden je kopačke obesil na klin, je znova zaigral v bordo dresu Sarajeva in leta 2004 takoj postal športni direktor kluba, le nekaj mesecev zatem je njegova družina doživljala grozljive trenutke iz najhujših nočnih mor. Pekel, ki ga je povzročila ugrabitev sina Maka. Bilo je 8. decembra pozno popoldne, ko se je vračal iz bližnje šole, zgodilo se je pred njegovim domom. Nekaj več kot šestletni fantič je pozvonil na domofon, mama mu je odprla vrata, ampak Mak ni vstopil v zgradbo. Ugrabitelji, ki so čez cesto sedeli v parkiranem avtomobilu, so ga zgrabili, mu čez oči nadeli prevezo in odpeljali v neznano. Nato so kmalu navezali stik z družino, za otrokovo prostost so zahtevali milijon evrov odkupnine.
Po 48 urah negotovosti se je drama razpletla z bliskovito akcijo pripadnikov specialne policijske enote, ki so vdrli v stanovanje v naselju Koševsko brdo, kjer so skrivali zdajšnjega igralca Kopra, in ga nepoškodovanega rešili. Obenem so aretirali več oseb, eden od ugrabiteljev je bil hudo ranjen in je pozneje v bolnišnici umrl.
Danes 23-letni mladenič v preteklosti o tem ni bil pripravljen govoriti. Logično, razumljivo, kdo ga ne bi razumel, toda vmes je vendarle preteklo že veliko časa in ob našem zadnjem obisku Bonifike je beseda stekla tudi o tem … "Obiskoval sem prvi razred," je s tihim glasom dejal Mak Varešanović in v nadaljevanju film zavrtel 17 let nazaj. "Bil je povsem običajen dan v šoli, pozno popoldne sem se vračal domov, hkrati je oče odhajal na roditeljski sestanek. Vmes sva se srečala, pozdravila. Šola je bila oddaljena zgolj nekaj metrov, tako rekoč sem moral le prečkati cesto. Ko sem bil pred našo zgradbo, sem pozvonil, da bi mi mama odprla vrata, v tistem trenutku mi je nekdo stopil za hrbet, me dvignil, ali bolje zagrabil, strpal v avtomobil in odpeljali smo se v neko stanovanje. Danes vem, kako dolgo sem bil tam, takrat se tega nisem zavedal. In pravzaprav se nisem zavedal niti tega, kaj se dogaja, zakaj sem bil tam. Ker sem bil pač otrok. Šele pozneje sem po pripovedovanju staršev dojel resnost oziroma razsežnost vsega, kar se je dogajalo. Ne, takrat pa res nisem vedel, zakaj gre."
Bilo je opazno, da o tem nerad govori. Glas se mu je tresel, srhljivo izkušnjo poskuša v čim večji meri odmisliti. "Drži, to sem postavil na stran. Potlačil sem jo nekam daleč ... Nikakor ne morem reči, da sem jo pozabil, vedno je prisotna vsaj nekje v podzavesti. Toda vendarle se je zgodilo pred mnogimi leti, to je za menoj. Iz tega sem izšel še močnejši. Najpomembnejše je vsekakor spoznanje, da zaradi tega nimam nikakršnih posledic, ne doživljam travm," poudarja Mak Varešanović. Slišati je bilo namigovanja, da naj bi ugrabitelje celo poznal. "Ne, nisem jih, so pa bili znanci mojega očeta. Z nekaterimi se je celo družil."
Obsojena je bila šesterica ljudi, vseh kazni skupaj je bilo za 27 let zapora. Medtem so seveda spet na prostosti, ostali naj bi v Sarajevu in bržčas se kdaj po naključju z očetom ali mamo tudi srečajo. "Uf, tega ne vem. In me niti ne zanima," je odločno odvrnil naš sogovornik.
