Za začetek vprašanje, ki je v zadnjih tednih več kot samo vljudnostno: kako ste? Če smemo pripomniti, se nam zdite zelo sproščeni, zadovoljni, srečni. V intervjujih, ki jih dajete, in na splošno v komunikaciji z novinarji.
To se mi ves čas ponavlja. Ko me ljudje, ki me poznajo, vidijo na televiziji ali v službi v vlogi trenerja, se jim zdim drugačen. Vse kaže, da je nogomet v vseh teh letih ustvaril drugačnega mene. Zdaj sem takšen, kot sem po navadi. Ko nisem v službi, sem takšen. Takšen, kot me dojemate v tem trenutku vi, okolica, vsi skupaj. Ko sem v službi, sem verjetno zaradi vseh obveznosti, zahtev malce drugačen. Vesel sem, da se opaža razlika, in potrudil se bom v bodoče, da bi to moje zdajšnje stanje lahko prenesel tudi na službo, vendar mislim, da bo, ko bom enkrat spet začel delati, spet vse po starem. (smeh)
Zlatko Zahović je po vašem odhodu dejal, da vas tokrat ni želel prepričevati, da ostanete trener Maribora, ker je videl, da ste srečni. Ste bili res srečni, vam je odleglo, ko ste končali svojo drugo epizodo v Ljudskem vrtu?
Zlatko je želel povedati, da je ves ta čas čutil, da se je zaradi vsega, kar se je dogajalo, bližal moj odhod. Zaradi odhoda nisem bil srečen, sem pa bil zelo miren in odločen v svoji ideji, da odidem. Nisem bil srečen, a bil sem dobro.
Odšli ste po tekmi z Bravom. Še nekaj dni pred tekmo z Ljubljančani ste bili mirni, dajali ste vtis, da je vse v najlepšem redu, da ne razmišljate o odhodu. Prav tako po tekmi s Celjem, a na novinarski konferenci po tekmi z Bravom ste dejali, da to ni bila hipna odločitev. Kdaj ste začeli o njej razmišljati?
Točnega dne in ure vam ne morem reči. Dolgo časa sem bil v klubu, doživel veliko pozitivnih stvari, tudi veliko stresnih situacij, ki smo jih super reševali. Nikakor ni bila moja odločitev samo posledica poraza z Bravom, temveč je zorela dlje časa. Nekatere stvari so pospešile zadeve, čeprav sem se sposoben zelo hitro resetirati. Skozi ves ta čas sem ustvaril sposobnost preskakovanja vsakodnevnih ovir. A ko to niso več povsem razumljive in povsem s tvojim delom povezane ovire, jih začneš vleči s seboj. Drugače jih enostavno preskočiš, jih ni več in greš dalje osredotočen na uspeh. Potem ko vidiš, da vse skupaj nima ravno zveze samo s teboj, da je v ozadju mogoče tudi kaj drugega, začneš vse skupaj razumevati malce drugače. To je razlog, zakaj je vse skupaj nekaj časa trajalo. Sam zelo rad zmagujem. In z zmagami pride sonček, ki prikrije nekatere zadeve.
Pred kratkim smo delali intervju z Zlatkom Zahovićem, ki je vašo zadnjo tekmo na klopi Maribora opisal z naslednjimi besedami – vedel sem, da je to tekma za s*anje. Ste jo tudi vi videli kot takšno? Kot tekmo za s*anje?
Te tekme za s*anje so se vrstile. Ta z Bravom je bila ena od njih. Jeseni smo imeli po slabšem startu v prvenstvu odlično serijo. Po tej odlični seriji ste nas vsi hvalili. Potem sta se zgodili tekmi s Triglavom doma in Rudarjem v gosteh, kjer smo namesto šestih točk, ki bi jih po mojem mnenju glede na prikazano morali vknjižiti, dobili le dve. Tu se je naredila točkovna razlika do Olimpije. In to nas je potem bremenilo, kajti vsak naslednji spodrsljaj ti bo prinesel še več s*anja. Spomladi smo začeli prvenstvo dobro, z dvema dobrima derbijema. Sledila je tekma s Taborom, ko smo remizirali, čeprav smo si priigrali veliko priložnosti, toda nismo uspeli zadeti. In potem smo si ustvarili položaj, v katerem je bilo treba na vsaki naslednji tekmi nujno zmagati. In tekma z Bravom, ki je prišla po dvoboju s Celjem, ki smo ga izgubili, je glede na zgodovino težav, ki smo jih imeli na domačem igrišču, popolnoma razumljivo bila označena kot tekma za s*anje.
STRINJAM SE, MARIBOR JE ŠE VEDNO LAHKO PRVAK
Sami ste nekako že načeli to temo. Pred začetkom sezone so v klub prišli nekateri nogometaši, ki so veljali za najboljše v slovenski ligi, predvsem tukaj mislimo na Kronavetra in Požega Vancaša. Prvič ste tudi bolj glasno govorili o skupinskem delu evropskega tekmovanja. Izpadli ste na zadnji stopnički pred ligo Europa, izpadli ste iz pokalnega tekmovanja proti drugoligašu Kopru, Maribor je na prisilni premor zaradi koronavirusa odšel na četrtem mestu na lestvici. Kako je mogoče, da je prišlo do takšnega rezultatskega padca?
Ko govorim, da so bila pričakovanja do vseh nas nedosegljiva, tega ne govorim, da bi se branil, ampak je dejansko tako! Uspešni ljudje – in mi smo bili zelo uspešni – dvignejo letvico zelo visoko, tudi mi smo jo. Kljub temu, da se v vsakem moštvu vsakih šest mesecev zgodijo ogromne spremembe, od tebe vsi pričakujejo, da boš zmeraj zelo visoko, kar ni realno ponavljati leto za letom. Pride trenutek, ko bo treba zaradi vsega, kar se dogaja v moštvu, zaradi vseh odhodov in prihodov malo počakati. Že prej se je dogajalo, da so poleti prihajali igralci v Maribor, vendar ne v takem številu in ne v takšnem obsegu kakovosti. Zato so se pričakovanja vseh do tega moštva povečala. Moj občutek je, da mi nikdar nismo poudarjali, da se moramo uvrstiti v skupinski del evropskega tekmovanja, temveč da se bomo dobro pripravili, šli tekmo za tekmo, da je cilj priti do play-offa. Klub je resda imel veliko evropskih izkušenj, samo moštvo pa ne. Na igrišču je bilo v enem trenutku veliko igralcev, ki so imeli zelo malo tekem v Evropi. Tekem takšnega pomena, kot so evropske tekme za Maribor! Začenši od Pirića prek Kotnika, Kronavetra in tako naprej. Nihče ni nastopal v Evropi pod takšnim pritiskom, pod kakršnim je Maribor vedno. Vtis, da se moramo uvrstiti v skupinski del, je nastal ravno zaradi renomeja poletnih okrepitev v slovenskem prostoru. Mi smo naredili velik korak naprej s tem, ko smo premagali AIK, zelo zahtevnega tekmeca. V tistem času so se nam vrstile zelo zahtevne tekme. Poglejte, s kom smo igrali po tem, ko smo po podaljških izločili Švede. S kom smo igrali pred AIK-om, s kom po njem. Dva derbija, vmes Evropa … Ekipa se je v tistem času šele gradila in bi nam prišlo prav več časa med dvoboji, mi pa smo imeli izjemno zgoščen ritem. Ta ritem smo do dvobojev z AIK-om še lahko držali, potem pa zaradi vseh psihofizičnih naporov, velikih pričakovanj in odličnih tekmecev v naši ligi ne več. Prišel je Rosenborg, ki nas je ujel po mojem mnenju samo zato, ker smo v tistem trenutku gradili moštvo. Če bi se imeli čas pripraviti, bi bilo lahko vse skupaj boljše. Proti Ludogorcu smo bili do zadnjega trenutka zelo blizu … V javnosti se je ustvarilo nekakšno prepričanje, da je to zdaj ekipa, ki bo ponovila uspeh iz 2017, se uvrstila v skupinski del lige prvakov, ampak dejansko moštvo glede na vse, kar se je v njem dogajalo, tega ni bilo sposobno. Ne govorim samo o prihodih in odhodih. Tudi vsem tistim, ki so v zadnjih letih nosili največje breme – Handanović, Tavares, Viler, Rajčević, Šuler in tako naprej –, se je počasi začel čas iztekati. Začela se je počasna zamenjava ključnih fantov in ta zamenjava je spremenila igro v slačilnici. Počutje, moč, psihologija. Nastajala je neka nova ekipa in pričakovanja bi morala biti bolj realna. Ne smemo pozabiti, da naš zlati Tavares, ki je bil med vsemi mariborskimi igralci najbolj zaslužen za vse uspehe, ki je zabijal tiste najpomembnejše gole, ni več enak nogometaš. Po tehnično-taktičnem kriteriju so naše poletne okrepitve seveda bile primerne za Maribor. A potem se morajo vsi ti igralci med seboj vklopiti. Ogromno malenkosti se mora 'poklopiti'. Ko smo imeli uspehe, so se vse kockice zložile. Ne samo s tehnično-taktičnega vidika, temveč tudi kemija znotraj moštva in vse ostalo, kar je za klub, kakršen je Maribor, nujno potrebno.
Pa pustimo potem ob strani Evropo, kjer ste vendarle prišli na korak do želenega uspeha, v zadnjem krogu proti Ludogorcu ste bili zares do zadnjega trenutka v igri za skupinski del lige Europa. Kaj pa pokal in državno prvenstvo?
Res je, v pokalu smo hitro izpadli in doživeli razočaranje. V prvenstvu smo se približali, vendar v nobenem trenutku nismo bili več obravnavani tako, da je to, kar počnemo trenutno, razumljivo glede na situacijo. Spremenil se je model. Ta model je lahko uspešen in bo uspešen. Problem je, ker nismo delovali na svojih obratih, temveč smo morali delovati na takšnih, kot so jih želeli drugi. Karkoli narediš, nikoli ni dovolj dobro glede na rezultate, ki jih je Maribor dosegal prej. To je pač tako, to ni nič novega v zgodovini športa, da pride tudi trenutek, ko si malce slabši. Saj je to ta klub v eri pred Zlatkom Zahovićem zelo dobro občutil.
Pravite, da ste morali delovati na obratih, ki so jih določali drugi. Kdo? Koga imate v mislih?
Vse skupaj. Mediji, navijači, vsi. Da se razumemo: jaz bi na mestu navijačev enako reagiral, prav tako na mestu novinarjev. Zakaj? Nobenega danes ne zanima nekaj globokega. Ljudje preberejo naslov in gredo dalje. Kako so igrali? Samo z 1:0 so zmagali? Nimajo pojma … Potem pa se porajajo vprašanja kot 'Kaj oni sploh delajo?' Takšnega človeka bi moral vprašati: 'Si videl, kaj se je dogajalo na tekmi? Si videl, kako so dvoboji zahtevni? Danes so trenerji zelo dobro podkovani. Danes imajo vse možnosti za napredek, za izobraževanja, za oglede, pripravo na tekmeca. Če pustimo Olimpijo, ki si lahko finančno več privošči, ob strani, poglejte, kdo so danes hit v slovenski ligi. In na kakšen način delujejo. Lepo se zaprejo in imajo odlične prehode. Mi predvsem na domačem igrišču nismo uspeli prebijati teh zgoščenih obramb, hkrati nismo imeli psihološke mirnosti, da bi tekmeca počasi lomili in zlomili ter premagali v zadnji minuti. Ker to, da zmagaš z 1:0, za nobenega več ni bilo dobro.
Toda v prejšnji sezoni, predvsem jeseni, ste razbijali tekmece, zmagovali z visoko razliko, navijači so vas hvalili. Takrat ste dokazali, da to, kar zahtevajo navijači, kar želi javnost, vendarle ni misija nemogoče.
Sej smo tudi v tej sezoni imeli eno obdobje, v katerem je Rudi dobro igral. Obdobje, v katerem smo zabijali. Ko smo iz prve polpriložnosti dosegli zadetek. Spomnite se začetka prvenstva. Kaj smo govorili? Da manjka samo finalizacija na domačem igrišču. Ob koncu prvenstva ni bilo na domačih tekmah, na katerim nam je spodrsnilo, narobe nič drugega kot to – in to je bilo zelo narobe – da nismo uspeli zabijati.
Zdaj že nekdanji športni direktor vijoličastih je dejal, da verjame, da je Maribor lahko kljub vsemu letos prvak. Tudi brez njega, tudi brez vas, vendar pa z vami na potenco.
Se strinjam, saj je tekem še ogromno. S tem, ko je rekel na potenco, zelo verjame v naše delo, ki smo ga opravljali. Pred dvema sezonama smo imeli podobno situacijo. Samo en spodrsljaj Olimpije in ena zmaga Maribora zakuha situacijo, potem je tu še derbi … Marsikaj se še lahko zgodi. Ob tem ne smemo pozabiti, da je v naši ligi zelo težko premagati kogarkoli!
MARIBORU MANJKAJO VODJE
Vaš nekdanji varovanec Željko Filipović nam je v intervjuju dejal, da so po njegovem mnenju za slabe rezultate krivi igralci. Da Maribor zdaj nima več kakovosti, da ima samo pridne igralce, ki gredo spat ob devetih, da nima več tistih 'mangupov' v ekipi, ki so resda naredili kakšno neumnost zunaj igrišča, a dali jajca na mizo tudi na igrišču. Da ni nobenega, ki bi prevzel odgovornost. Držijo njegove trditve?
Tako zame kot za navijače kot za praktično vse velja, da želimo imeti otroke, ki so lepo vzgojeni, ki so prijazni, dobri, ki se učijo, so pridni in delajo vse po nekih naših slovenskih standardih. Ne smeš izstopati, ne smeš biti 'mangup', ne smeš nekoga na ulici v narekovajih 'za*ebati', da bi prišel do želenega. Moraš biti vzoren, priden. Na igrišču pa dejansko želiš imeti nekoga, ki je drugačen. Dobro, želiš imeti tudi nekoga, ki je priden. Če bi imel same barabe, ne bi bilo dobro. Če so sami pridni, se vidi, da tudi ni dobro. Tukaj je treba najti pravo mero obojega, predvsem pa najti vodje v garderobi in na igrišču. Maribor je v preteklosti imel vodje v slačilnici. Eni so bili glasni in so kdaj tudi kaj ušpičili. Ti so morali takrat, ko niso bili več simpatični, ko niso bili dobri rezultati, tudi marsikaj požreti. To, česar tistim pridnim ni bilo treba. Vodja je lahko tak ali drugačen. Samo en vodja v garderobi ne more biti. Pomembno je, da je nekdo tihi vodja, ki daje primer s svojim obnašanjem tistim, ki so mu podobni po značaju, potrebuješ pa tudi takšne, ki so drugačni, ki so živahni, energični, ki gredo kdaj tudi čez mejo našega, slovenskega razumevanja, ki si več upajo, so večji 'mangupi'. Da povlečejo za seboj ekipo, da se še kdo na igrišču naleze tega virusa, 'mangupstva', agresivnosti. Da vržeš tekmeca na 'finto', da uporabiš neki trik, ki te bo pripeljal do rezultata. Ker je ekipa živo bitje, to nastane. Tega ne moreš kar določiti. To je proces, ki nastane, in nastati mora spontano. Z zmago, ko se združiš. Lahko te povežejo soproge, družine. To nastane na več načinov, ni univerzalne formule, je pa nujno potrebno, da bi nekaj naredil.
Ali Mariboru danes manjkajo vodje?
Da, manjkajo. Temu smo se posvetili in tej problematiki se bodo tudi v prihodnosti zagotovo posvetili.
Mnogi se strinjajo, da je Mariboru manjkal tudi en dober napadalec. Tukaj uperjajo prst v Zlatka Zahovića, češ da ni želel pripeljati neposrednega konkurenta za mesto v napadu svojemu sinu Luki in da ste takrat, ko je imel Luka konkurenco v Milivoju Novakoviću ali Janu Mlakarju, igrali z dvema napadalcema, da je bil prostor tudi zanj. Kako gledate na to? Vam je manjkal kak napadalec?
Imeli smo veliko napadalcev. Luka je imel konkurenco, o tem ni nobenega dvoma. Napadalci, ki so letos dobivali priložnost za igro, Zahović, Tavares, Mešanović, so v preteklosti pokazali, da imajo sposobnost zabijanja. Predvsem Tavares in Zahović. Tavares je sicer zdaj v neki drugi vlogi, a tudi Mešanović je sposoben zabiti. Zakaj mu ni uspelo, saj v priložnosti je prihajal, je druga pesem. Napadalcev je bilo dovolj. Imeli so priložnosti, pripeljali smo jih v priložnosti za zadetek, da pa je bilo teh zadetkov premalo, je popolnoma jasno. Glede na številne zaključke na gol, glede na številne priložnosti, ki smo si jih ustvarili, je bilo golov bistveno premalo. Kar pa zadeva našo postavitev, zakaj z enim ali dvema napadalcema, pa je odvisno od tega, kakšen kader sem imel na voljo, komu je kaj bolj ustrezalo. Mlakarju najbolj ustreza igrati pol desno, Zahović se lahko najbolj izkaže, ko ima še enega napadalca blizu sebe, ki prevzame nekaj bremena z njegovih pleč, Tavares je najboljši v medprostoru pol desno, Kronaveter se giblje na nasprotni strani od težišča igre …
POSLATI V KU*AC JE ZNAK, DA GA IMAŠ RAD
Kako je delati s sinom svojega šefa? Vam je bilo zaradi te relacije med Luko in Zlatkom kaj težje?
Ni težje, je drugače. Z Luko je delati drugače kot s Kronavetrom, Mešanovićem. Vsak posameznik je specifičen, vsak ima svojo osebnost. Moraš jih spoznati, ugotoviti, kako moraš z njim delati, da boš iz njega izvlekel kar največ. Z Luko ni bilo delati nič težje kot z drugimi. To, da je Zlatko njegov oče … Zaradi tega je bil Zlatko včasih do njega celo bolj grob, kot smo bili vajeni.
Ampak verjetno ni enako okregati Luke Zahovića ali recimo Gregorja Bajdeta?
Poslati enega v ku*ac je bistveno lažje kot nekoga drugega, ne glede na to, kdo mu je oče. Izberite skupino ljudi in delajte z njimi. Z nekom vzpostaviš tak odnos, z nekom drugačnega. To je najbolj neposredno povezano s tem, kaj obeta, v kakšni luči ga vidiš, nikakor ne z njegovim priimkom. Poslati nekoga v k. je dejansko znak, da ga imaš rad. Za tistega, ki ga nikamor ne pošiljaš, ki ga pustiš na miru, ki mu rečeš samo 'dober dan', je situacija precej hujša. Ko sem bil v Gradcu, mi je Ivica Osim povedal eno dobro misel. Pri njem smo bili mi Balkanci vedno na tapeti, Avstrijcem ni nikoli nič rekel. Njih je 'božal', po nas je 'tolkel'. »Njih božam, da bi bili mirni, vas grajam ves čas, a vidite, da stalno igrate. Razumite, da vas cenim.«
Kaj bi se zgodilo, če bi se Darko Milanič odločil, da Luka Zahović ni dovolj dober za prvo postavo? Bi lahko to naredili? Ste imeli to možnost? Zlatko pravi, da so v prid Luke govorili zadetki, vendar so bila tudi obdobja, ko ni zabijal, pa je redno igral. Nikoli pa niste imeli težav kogarkoli drugega iz prve postave umakniti celo na tribuno.
Luka se je vrnil iz Nizozemske in je tresel, da je bilo noro. Kaj se je zgodilo, ko nekaj krogov ni zabil? Obstajali sta dve možnosti. Ali ga dam malo na stran in skozi to pri njem akumuliram neko željo, da dobi svežino in tako naprej, ali pa mu dam priložnost, da skozi tekme vidi, da ima popolno zaupanje vseh, da je lahko miren. So različne poti. Katera je prava? Tista, v kateri igralca vrneš v strelsko formo. In Luka je po svoji krizi, preden so se mu začele pojavljati poškodbe, oddelal odlično prvenstvo, prišel do svojega števila zadetkov. Je res, da je veliko igral, a prišel je na svojo kvoto, ki je bila okej. Drži?
Že res, vendar ali bi bil takšne obravnave, takšnega neomajnega zaupanja, podpore deležen tudi kak drug napadalec, če se ne bi pisal Zahović?
Tukaj je vedno pomembna vera v sposobnosti nekoga, zaupanje v njegovo kakovost. In ko pride trenutek, ko mu ne gre, mu pokažeš, da ima tvoje zaupanje, mu daješ priložnosti. V primeru Luke imamo pač nogometaša, čigar oče je tako velika osebnost, zato je vse skupaj morda bolj pod drobnogledom. Toda to se dogaja ves čas. Veliko je igralcev, ki jih čakaš. Verjameš vanje, jim daješ priložnosti zaradi njihove kakovosti, obnašanja, zaradi njihovih odličnih iger iz preteklosti. To delaš po svojem občutku, ne zaradi priimka nogometaša.
Ko smo že pri sinovih. Tudi vaš sin je delal pri Mariboru. Je ostal v klubu po vašem odhodu? Kako to, da ste ga vključili v delo?
Že ko ni bil zaposlen v klubu, je zame počel veliko stvari. Tako majhen štab, kot sem ga imel na voljo jaz, ne uspe narediti vsega. Si lahko zamislite, da sem videoanalize svojih tekem, nasprotnikov vsa ta leta delal sam? Nisem imel analitika, snemalca, nikogar. Naj vam povem anekdoto: ko smo igrali proti Liverpoolu, je prišel do mene Željko Latin in mi dejal, da je prejel mail od Liverpoolovega asistenta glavnega videoanalitika za proučevanje tekmecev. To pomeni, da imajo oni ekipo videoanalitikov za svoje moštvo in še ekipo videoanalitikov za proučevanje tekmecev. In potem nas oni prosijo, da jim nekaj pošljemo. Seveda smo jim poslali. (smeh) Kakorkoli, Zlatko Zahović, direktor, ki je čutil potrebo, da nam trenerjem olajša delo, nas malo razbremeni, je potem mojega sina, ki se je za takšno delo tudi izšolal, vključil zraven. Njegovo delo je bilo izredno dobro. Napredoval je. Šole, ki jo je doživel v teh dveh letih, ne moreš plačati z denarjem. To je zanj življenjska šola. Ne samo s strokovne plati, temveč tudi človeške. Kaj vse se dogaja, kako moraš v športu delovati. Zdaj je še v klubu, dejansko se mu pogodba izteka. Kaj se dogaja, ne vem, ker nisem njegov agent. Vem, da komaj čaka, da se vrne na delo, da je ambiciozen. Zanj bi rad, da bi dobil za šefa nekoga drugega, ne mene, kjerkoli pač bo, da ne bo v mojem kalupu. Ker je bil on moj analitik, je moral razmišljati tako, kot sem razmišljal jaz. Zanj bi bilo zelo dobro, da gre k nekomu drugemu, da bi si razširil obzorja, razširil znanje, ki je že zdaj neprimerno večje, kot je bilo pred kratkim. Ima neverjetno sposobnost, da ga ljudje ne čutijo kot sovražnika. Imel sem sicer malo pomislekov, da bodo fantje mislili, da je to moj človek, ki zanje ne bo pomenil nič dobrega, vendar je bilo ravno nasprotno. Fantje ga nikdar niso čutili tako, sprejeli so ga odlično.
KAJ POVE TO O TISTIH, KI SE OD MENE NISO POSLOVILI, JE DRUGA STVAR
Ste rekorder po številu lovorik v slovenskem prostoru, vse ste osvojili z Mariborom. Se počutite podcenjenega s strani klubskih delavcev, ker se niso vsi prišli poslovit od vas? Kot je poudaril Zahović, se je od vas od vodstva kluba poslovil samo poslovni direktor Bojan Ban.
Niti po naključju. Poslovil sem se od tistih ljudi, s katerimi sem bil dnevno vpleten. Da odstopam, sem najprej povedal športnemu direktorju, potem sem povedal javnosti, takoj za tem sem šel v garderobo, stisnil roko fantom, jim zaželel srečo. Potem sem se poslovil od vseh, ki delajo v Mariboru in so bili tam v času tekme. Od tistih, ki niso bili z menoj dnevno v stiku, ne pričakujem niti klica niti česa drugega. S te strani sem čisto miren. Jaz tega ne pričakujem, kaj pa to pove o njih, o tistih, ki se od mene niso poslovili, pa je druga stvar.
Kaj pa odnos do vas s strani medijev ali navijačev? Ste se v tem odnosu kdaj počutili podcenjenega?
Ne. Strategija medijev mi je jasna. Glede na pričakovanja, ki so bila do mojega moštva in do mene izredno visoka, je jasno, da jih nisem izpolnil. Ne morete v nedogled pisati o tem, kako je nekdo dober. Že s tem, ko sem bil kot trener Maribora ves čas prisoten, ko ljudje niso mogli več odpreti predala, da ne bi skočil jaz iz njega, da niso mogli prižgati računalnika, da ne bi zagledali mene, ste pokazali, da me spoštujete. Opravljali ste svoje delo, niste me zmeraj naslikali v najlepši luči, naslikali ste me tako, kot ste vi mislili, da je prav. Pri navijačih je tako, da je bila mala skupina ljudi na tribuni od samega začetka proti meni. Pa nisem bil razlog jaz, ampak je bil razlog najverjetneje nekdo drug in se je potem to le izpostavilo prek trenerja. Ta mala skupina je bila dejavna ves čas. Moram narediti razliko med navijači. Velika večina je namreč s spoštovanjem sledila mojemu delu in uživala v uspehih. Da so na koncu v zadnjem obdobju, ko smo bili rezultatsko slabši, tudi oni izrazili svoje nezadovoljstvo, to ne pomeni, da me niso spoštovali. Enostavno so izrazili nezadovoljstvo, ker rezultati niso bili dobri.
Nezadovoljstvo je neki navijač izrazil tudi prek vržene bakle v vaši smeri po koncu večnega derbija v prejšnji sezoni. Kako ste doživeli ta incident? O čem ste razmišljali? Ste se prestrašili?
V tistem prvem trenutku, ko se je to zgodilo, je človek poln adrenalina in misli o končani tekmi. Tega v tistem trenutku niti slučajno nisem doživel tako grozno, kot sem to doživljal pozneje, bolj ko je čas mineval. Spomin na to me izjemno razjezi. Vaša reakcija obsojanja tega je bila bistveno premila. Vi nikdar niste zahtevali, da bi se ta človek našel, ker ni bilo daleč od tega, da bi se zgodila tragedija. Niste se dovolj potrudili in spodbujali odgovornih, da bi se našel storilec. Do danes se ta človek kljub vsej moderni tehnologiji ni našel, kar pomeni, da želje, da bi se našel, ni.
Mi smo zelo ostro obsodili to dejanje, navsezadnje pa so tudi v vašem klubu na to temo sklicali novinarsko konferenco, kjer so se kresala mnenja. Ob tem so v klubu povedali, da bodo storili vse, da najdejo krivca.
Ne govorim o prvem trenutku. Verjamem, da ste v prvem trenutku dogodek opisali, ga obsodili. Toda ali ste čez mesec dni vprašali, kaj se dogaja? Ali je bil storilec najden ali bomo zdaj kar metali bakle? Jaz lahko rečem samo to, da želje po tem ni bilo. Nisem policist, in zakaj se to ni zgodilo, si lahko samo mislim. Ko se je to zgodilo, je šlo mimo mene, kot da ni nič. A zdaj, ko se spomnim … Ni me strah, vendar imam v sebi gnev. Prvo do vas, ker ste bili kot p...., ker vas ni brigalo, ker ste delali vse tako, kot vam ustreza. In druga stvar je, da niso šli do konca, tega človeka našli in naredili z njim to, kar si zasluži. Ne vem, morda si zasluži nagrado, kakorkoli, jaz o tem ne bom odločal. Vendar vse kaže, da ni bilo dovolj interesa, da bi se ta človek našel. Bolj ko čas mineva, bolj sem jezen zaradi vsega skupaj. Vidite, da sem se zdaj dejansko razburil, ker je bilo to lepo pometeno pod prag, toda iskreno upam, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo.
TEKMA S KRŠKIM? ČLOVEKU SE V ŽIVLJENJU ZGODI MARSIKAJ
Dotaknimo se vašega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Poznanstvo datira v davne čase, v čase Partizana. Ste bili takrat še vi, kako bi temu rekli, velik šef? Je bil Zlatko tisti mulec, ki ste ga komandirali? Kakšen je bil vajin odnos na začetku?
Zlatko je prišel mlad, res je bil mulček, ko je prišel v Beograd. Jaz sem bil že nekaj časa tam, preskakovanje tramvajskih tirnic in podobne fore sem že preskočil. Nekako sem se že navadil na novo življenje, ki se razlikuje od življenja v Izoli. Potem je prišel mulček iz Maribora, Slovenec. Logično, da ga sprejmeš za svojega. To je nekaj popolnoma naravnega, spontanega. Potem sva stanovala skupaj, preživljala veliko časa skupaj. Sem malce starejši od njega. Nisem bil njegov šef, toda saj veste, kako je, ko si malo starejši. Še posebej, ker sem jaz že nekaj tekem imel za seboj. Mogoče je na trenutke bilo videti, kot da sem njegov šef, a nisem bil. (smeh) Bilo je čisto normalno druženje 'klincev', ki so ambiciozni in ki želijo med vsemi volkovi, ki so bili tam, nekaj narediti.
Kaj vam pove to, da je Zlatko Zahović že drugič odšel iz kluba takoj po tem, ko ste iz kluba odšli tudi vi?
Najprej sva skupaj igrala v klubu, potem sva skupaj igrala v reprezentanci, zdaj sva devet let skupaj delala pri Mariboru. Vzpostavila se je res močna vez. Kljub temu, da se je skozi čas ustvarila situacija, da sodelujeva bolj profesionalno, to ne drži izključno. On ni bil eden od mojih šefov, ampak nekdo, s katerim sem jaz preživel res velik čas svojega življenja. Ravno zaradi tega, zaradi preteklosti in sedanjosti, se je vzpostavil odnos, ki ga ne moreš narediti umetno. Dnevi, meseci, leta so ustvarili en tak poseben odnos. V vsem postaneš zelo povezan. Ne bom rekel, da postaneš odvisen, ker ima to morda negativno konotacijo. Če pol dneva, en dan ni komunikacije, je že čudno, kaj se dogaja?
Torej komunicirata tudi zdaj, ko nista več v Mariboru?
Da, slišiva se. Pred dvema dnevoma sva se slišala, povedala par besed in preprosto bodrila eden drugega. Zdaj tekmujeva v tem, kdo več prehodi. (smeh)
Ko govorimo o vajinem odnosu z Zlatkom, ne moremo mimo tiste tekme s Krškim. Vemo, kaj se je dogajalo po njej, na tiskovni konferenci. S tribune je bilo videti, da je Zlatko bil tisti, ki je delal menjave, ki je vodil tekmo. Kako se vi spominjate tistega dogodka? In vsega, kar se je dogajalo po njem? Je res vodil Zlatko? Je delal menjave? Zakaj niste prišli na tiskovno konferenco?
Tukaj bom čisto kratek: človeku se v življenju marsikaj zgodi, tudi neke stvari, ki jih ne bi želel, ki v nekem trenutku ne spadajo nikamor. Človeku se zgodi marsikaj, kar mu ni prav, čas pa potem pokaže, ali lahko greš naprej ali ne moreš iti. Ali lahko to pozabiš ali ne moreš. Ali ti je to pomembno ali ti ni.
Po tem dogodku se je veliko govorilo o tem, da nista v najboljših odnosih, da ne komunicirata.
Ni razmerja, relacije, odnosa, kjer ni včasih vmes tudi česa negativnega, nečesa, kar moraš rešiti. Živa bitja rešujemo in rešimo zadeve. In gremo naprej. To je neka normalna dinamika razmerja. Tudi v družini je tako. Dogaja se marsikaj, pa stvari rešiš. To ni nič nenavadnega. V vsak odnos moraš dati veliko mero osebnosti, veliko truda, da se vse skupaj neguje, da se znova vzpostavi neki želeni tok.
Kako sta z Zlatkom sodelovala, ko je bilo govora o novih igralcih? Ste imeli kdaj kakšno idejo, ki vam jo je ali vam je ni izpolnil? Ste bili vpeti v to, kdo bo prišel?
Bil sem seznanjen s tem, kakšne so kombinacije, kje je kakšna možnost. Kdo bi lahko odšel, kdo prišel. Najprej je bil zmeraj pogoj, da se je določen igralec vklopil v politiko Zlatkovega razmišljanja. Vedel sem, kdo bi lahko odšel. Poznal sem igralce, ki so bili kandidati za prihod v klub, in potem sem jaz jasno povedal svoje mišljenje, ali se strinjam s tem ali ne. Da bi se zgodilo, da bi jaz rekel 'tega si želim' … Se je zgodilo, vendar redko. Ne direktno, da ga želim, temveč v smislu ta mi je zanimiv, tega bi se izplačalo pogledati.
Za Delo ste razkrili, da je vam in Zahoviću vodstvo kluba dejalo, da je prišel čas varčevanja. Takoj po tem, ko ste odšli, je Maribor začel z varčevalnimi ukrepi. Zlatko Zahović je v intervjuju za Ekipo SN dejal, da bi se on tega lotil drugače. Kakšen je vaš pogled na to, kar Maribor počne zdaj?
Moj odhod, da ne bo pomote, nikakor ni povezan s tem, da so se v Mariboru spet začeli varčevalni ukrepi. Ko sem bral Zlatkov intervju za vaš časnik, sem večino stvari, ki jih je povedal, vedel, večino njegovih besed sem poznal. A ravno ta del, del o varčevanju, mi ni bil poznan. Ko je govoril o ljudeh, zaposlenih v klubu, ki ne vedo, kaj bo jutri, ko je govoril o družini, o tem, kako je treba poskrbeti za svoje ljudi … Po tem intervjuju sva se slišala in točno ta del sem izpostavil. Vsa čast! Mi, ki ga poznamo, vemo, kako velik človek je. In še enkrat je to pokazal. Zelo dobro zna v takšnih trenutkih poskrbeti za vse. Res sem bil ganjen, ko sem prebral te njegove besede. Lep primer takšnega početja je tudi nogometni klub Partizan. V največji krizi, ki je bila v Srbiji, je Partizan zaposloval ljudi, dajal družinam denar za preživetje. Tako jih je dobil na svojo stran, tako je pokazal veliko srce. Meni se je ta odlomek intervjuja zdel zares – vau!
Kako vidite postavitev Olivera Bogatinova na položaj športnega direktorja kluba?
Z Oliverjem sva dobro sodelovala. On mi je ljuba oseba, čutil sem spoštovanje v najinem delovnem razmerju. Želim mu veliko sreče, čas pa bo pokazal, ali je primeren ali ne.
Ste dobili po odhodu iz Maribora že kakšno konkretno ponudbo?
Ne, konkretne ponudbe še nobene, ker smo v takšnem času, da tudi jaz nisem konkretno rinil v neke kombinacije. So bile kombinacije, vendar se nisem rinil, ker se nočem zdaj, ko sploh ne vem, kaj bo. Če bi prišel v novo okolje po koronavirusu, ko so bili fantje en mesec doma, nobenega ne bi poznal … Zdaj čakam, da pride pravi trenutek.
ALI BI PREVZEL OLIMPIJO? ZDAJ JE ODGOVOR KATEGORIČNI NE, TODA ...
Za Sportklub ste rekli, da si najbolj želite v Italijo. Ste nekoč res imeli na mizi ponudbo Palerma?
Imel sem jo, drži, toda potem se stvari preprosto niso finalizirale. Da bi najraje odšel v Italijo, sem rekel bolj zaradi tega, ker sem kot otrok gledal italijanski nogomet. Mi smo bolj povezani z italijanskim nogometom, jezik mi je blizu, njihov način življenja mi ustreza, prav tako njihov način nogometa.
Bi vas lahko sploh prepričal kateri slovenski klub? Glede na to, da ste bili kar devet let trener Maribora, da ste bili torej na najvišji stopnički v slovenskem klubskem nogometu.
Na splošno je v življenju tako, da nekaj, kar misliš v tem trenutku, ne pomeni, da boš mislil popoldne ali jutri. Kaj šele čez eno leto. Tako pač je. Ker se najdemo v različnih situacijah. Še posebej pri poklicu trenerja, ki je zelo specifičen in se zelo spreminja. Ne izključujem ničesar. V tem trenutku o tem sicer ne razmišljam, vendar ne izključujem ničesar. Lahko, da bom nekoč vodil neki klub, ki ne bo niti približno na takšni ravni, kot je bil Maribor. Lahko, da bom opravljal neko povsem drugo funkcijo, ne vem.
Bi kdaj prevzeli Olimpijo?
Dal vam bom enak odgovor kot na prejšnje vprašanje. V tem trenutku se mi to zdi res nemogoče. Pred leti sem bral en intervju s Predragom Mijatovićem, mojim nekdanjim soigralcem, ki je bil tudi športni direktor Reala. Vprašali so ga, ali se je kaj spremenil v vseh teh letih nogometa. Rekel je: »Če se ne bi, bi bil 'budala'.« Spreminjaš se kot oseba, spreminjaš svoje mnenje. Intervju, ki sem ga dal včeraj, danes mogoče več ne pije vode. Naši politiki, ki so pred dvema mesecema nekaj rekli, so to rekli z nekim namenom. Danes, ko mu to pokažeš, izpade bedak, a ni bil bedak. Takrat je bilo to pač tako. Moj odgovor zdaj je kategoričen ne! A kaj bo prinesel čas … Ne izključujmo ničesar. Vse skupaj je zelo nepredvidljivo.
Ste imeli kdaj na mizi ponudbo za vodenje slovenske reprezentance? In kdaj?
Sem jo imel, toda takrat sem bil še mlad trener. Do dogovora potem ni prišlo, ker sem postavil pogoj z moje strani, ki v tistem trenutku ni mogel biti izpolnjen, tako da se potem zadeva ni izpeljala.
Primorski nogomet je v zadnjih letih precej padel. Koper in Gorica sta v drugi ligi, Tabor nekako brani primorsko čast. Bi vas zanimalo prevzeti kakšen primorski klub in vrniti primorski nogomet tja, kamor spada?
Ravno pred nekaj dnevi sem se z Igorjem Benedečičem pogovarjal o tem, kako je bila Primorska nekoč polna odličnih nogometašev, ki so igrali vodilno vlogo v slovenskem nogometu. Bili v reprezentanci, v velikih klubih. Dejstvo je, da jih zdaj ni več toliko. Kaj se je vmes dogajalo, ne vem. Ali so drugi začeli delati toliko bolje, da so Primorce povozili, ali je kaj drugega v ozadju, ne vem. Zanima me ideja o dvigu primorskega nogometa. Nisem še prisoten, seveda. Je pa zanimivo, da sem en dan rekel ženi, da bi se mogoče našli ljudje, ki bi Izolo, ki ima noro rada nogomet, znova vrnili v prvo ligo. Morda bi se našli sposobni ljudje, ki bi jim to uspelo. In potem isti dan srečam enega izmed navijačev Izole, enega ribara. Dejal mi je, da dvakrat na teden sanja, da je Izola znova velika, da jih jaz vodim s klopi. Malo v hecu. (smeh) Verjamem, da je v domačem okolju še bistveno težje delati kot drugod, vendar neka želja vseeno obstaja.
Malce za šalo, malce zares. Zakaj ste Primorci v zadnjem času tako nastrojeni proti vsem tistim, ki s tujimi, neprimorskimi tablicami pridejo na Primorsko?
Miha Mazzini je zelo dobro opisal Slovence. Z njim se popolnoma strinjam. Jaz grem nekam na sprehod in vidim nekoga, ki se prav tako kot jaz sprehaja: Kaj on dela tukaj? A je normalen? Treba bi ga bilo kaznovati! Čakaj malo, saj počne točno to, kar počnem jaz?!
