"Presenetili ste me. Prijetno ste me presenetili," se je na klic s sončne strani Alp odzval Haris Alihodžić. "Ravnokar sem se vrnil s stadiona na Grbavici. Šel sem malce pogledat, ali je vse v redu, in se prepričal o vzdrževanju igrišča. Saj veste, za zelenico je treba nenehno skrbeti, v vsakem trenutku mora biti vzorno pripravljena. Vse drugo je zaradi znanih razlogov obstalo," je pristavil nekdanji ljubljenec navijačev Mure, ki zdaj opravlja naloge direktorja nogometne šole sarajevskega Željezničarja, ampak to še ni vse: "Sodelujem tudi pri delu prve ekipe in poskušam pomagati, kolikor je le v moji moči, prav tako sem se pridružil strokovnemu vodstvu novega selektorja mlade reprezentance Bosne in Hercegovine Slobodana Starčevića."
V Sarajevu nad virus tudi s policijsko uro
Toda trenutno vendarle živimo v obdobju, ko je nogomet potisnjen v ozadje, ves svet je obstal v primežu koronavirusa. "Močno verjamem, da se bodo razmere čim prej umirile in se bomo spet vrnili v normalne okoliščine. Menim, da se to vendarle še ne bo zgodilo pretirano hitro, a moramo biti potrpežljivi in hkrati seveda odgovorni. Res si neizmerno želim, da bi igrišča spet zaživela, da bi se pogovarjali o tekmah, rezultatih, golih ... Vsi upamo, da bomo, če ne prej, nogomet znova igrali poleti. Samo da se znebimo zdajšnjega stanja," je povedal Haris Alihodžić.
Podpredsednik se je pozdravil
S koronavirusom je bil okužen tudi podpredsednik upravnega odbora Željezničarja Jasmin Badžak. "Zdaj je z njim že vse v najlepšem redu, pozdravil se je. Govoril sem z njim, počuti se zelo dobro, kar me nadvse veseli. Ob vseh slabih informacijah, ki smo jih slišali v preteklih dneh, končno tudi ena dobra. Naj jih bo v prihodnje čim več. Potrebujemo pozitivne zgodbe. Takšne, kot je tudi ta, da so se pozdravili vsi igralci Valencie, ki so bili okuženi," pravi Haris Alihodžić.
Kljub zahtevnosti trenutnega stanja in osredotočenosti na zdravje ljudi pa si kakopak nismo mogli privoščiti, da se z nekdanjim odličnim branilcem ne bi dotaknili nogometa. In Mure. Črno-beli razumljivo še vedno živijo v upanju, da jih koronavirus ne bo zaustavil na poti do tako zelo želenega dosežka v tej sezoni. Nadvse dobro se zavedajo priložnosti, ki se jim ponuja v pokalnem tekmovanju. Trenutno so 'na čakanju' v polfinalu, kjer jim je žreb namenil Aluminij, in muraši so seveda prepričani, da so sposobni premagati Kidričane ter napredovati v finale. Če bi jim to uspelo, bi se njihove možnosti za končni uspeh precej močno povečale tudi zato, ker je jasno, da bi bil tekmec drugoligaš (Radomlje ali Nafta), povrhu vsega je za končni obračun predvidena Fazanerija.
Če bi uresničili sanje, bi bila to druga lovorika v zgodovini soboškega prvoligaša. Od prve bo 24. maja minilo natanko 25 let. Tudi takrat se je Mura veselila pokalne lovorike, v dveh tekmah je bila uspešnejša od Celjanov, ki so takrat nastopali pod imenom Biostart Publikum. Na prvi na Skalni kleti je bil izid 1:1, v polno sta zadela Simon Sešlar iz najstrožje kazni in Boštjan Rous, povratni dvoboj pred 4500 gledalci v prekmurskem nogometnem hramu so z 1:0 dobili gostitelji, edini gol je v 84. minuti dosegel Nedeljsko Topić in 'zapečatil' veliko soboško slavje. Pomembni del zasedbe, ki ji je poveljeval žal že pokojni Marin Kovačić, je bil tudi Haris Alihodžić.
"Uf, to pa je bilo ... To je bilo zares nekaj čudovitega. Evo, zdaj ko ste me spomnili na to tekmo, se mi še vedno naježi koža. To so izjemni spomini, v mojem osebnem arhivu je veliko fotografij z obeh dvobojev in slavja. Kako bi človek lahko pozabil kaj takega?! Imeli smo zelo kakovostno moštvo. Ne samo v sezoni, ko smo osvojili pokal, temveč v vseh letih, ko sem igral v črno-belem dresu. Zvrstilo se je veliko odličnih nogometašev, najboljša je bila gotovo ekipa, ko smo bili z Milanom Koblencerjem na klopi jesenski prvaki z osmimi točkami prednosti pred Mariborom. Govoril bi vam lahko o vsakem igralcu posebej, ampak vrnimo se v sedanjost. Anteju Šimundži in njegovim fantom iz vsega srca želim, da bi v tej sezoni ponovili naš uspeh. Da bi osvojili pokalno lovoriko. Ne dvomim, da so tega sposobni. Spremljam Muro in vem, da ima odlično ekipo ter takšnega trenerja. S prijateljem Antejem Šimundžo sva bila hude boje na igrišču. Bil je eden od najboljših napadalcev. Ne le Maribora, temveč v Sloveniji in veseli me, da je zdaj tako uspešen tudi v trenerski karieri. Zelo iskreno bi rad, da bi Mura osvojila trofejo, predstavljam si, kakšno slavje bi bilo to. Vsi vemo, kako Prekmurje obožuje nogomet, kakšna je ljubezen Murske Sobote do Mure. Tako kot klub, si tudi fantastični navijači gotovo zaslužijo lovoriko, ki bi vsekakor izzvala evforijo. Naj se uresniči takšen scenarij," je pripovedoval Haris Alihodžić in dodal: "Izkoristil bi to priložnost in pozdravil vse v Murski Soboti, ki ima v mojem življenju posebno mesto. Ne le zaradi Mure, tam se je rodil moj mlajši sin. Tudi na Slovenijo nasploh imam zgolj in samo prijetne spomine. Tako nogometne kot iz zasebnega življenja. Kdaj pa kdaj pridem v Ljubljano in Maribor, kjer imam veliko prijateljev, ko bo ta kriza mimo, pa verjamem, da se bom znova vrnil tudi v Mursko Soboto. Morda tudi na finale pokalnega tekmovanja."
