HAJRO RIZVIĆ o drugačnem pristop k organizirani vadbi mladih nogometašev

V Olimpiji se z mlajšimi selekcijami dela dobro. Ste v vrhu slovenskega nogometa in uspešni tudi na mednarodni sceni. Ali nimajo Domžale najboljše slovenske nogometne šole za mlade?
Pri nas na vse skupaj gledamo tudi malo drugače – iz otroka je treba narediti človeka, ne samo nogometaša. Imamo zelo dobro šolo za vzgojo mladih nogometašev. Tudi Domžale. One so še vedno v vrhu mladinskega nogometa pri nas, torej pri selekcijah U-15, U-17, U-19. Treba je povedati, da zelo dobro dela tudi Maribor. S tem, kar mi dosegamo trenutno v mlajših kategorijah, smo v vrhu skupaj z njimi. Videli pa bomo v naslednjih treh letih glede kategorij U-17 in U-19. V Sloveniji smo najboljši v kategoriji U-15 in navzdol. V teh kategorijah smo konkurenčni tudi večjim nogometnim šolam v regiji, kot so Dinamo, Hajduk, Crvena zvezda in Partizan. Tudi z avstrijskim Sturmom, s katerim dobro sodelujemo, smo na enaki ravni. Govorim o selekcijah, ki še ne igrajo velikega nogometa. Torej do 15. leta. Bili smo denimo četrti na največjem turnirju v Evropi do 12 let, v Izmirju, kjer je sodelovalo 72 šol iz vse Evrope. To je bil za nas zelo velik uspeh. Poudaril pa bi, da se je od leta 2015 naprej zgodila velika sprememba – vsi so začeli delati zelo dobro. Odlično delajo v Mariboru, Domžale so v primerjavi z nami malce zaspale, ker nas niso vzele dovolj resno. Dobro so delali v Krškem, dokler niso doživeli reorganizacije. V Posavju zdaj dobro delajo Brežice. Zelo dobro delajo v Muri, ki se je vrnila tja, kjer mora biti. Upamo, da se bo vrnil v vrh tudi Koper. Vsi skupaj imamo samo en cilj – da naredimo še nekaj iličićev, šporarjev, vratarje pa imamo tako ali tako vedno dobre.

Kako poteka delo v nogometni šoli Olimpije?
Trenutno dela v šoli 16 trenerjev, ki so odgovorni za selekcije od U-8 do U-14. Imamo pa tudi nogometni vrtec od petega do osmega leta. Imamo torej 16 trenerjev za 22 delovnih mest. Včasih mora biti trener tudi koordinator oziroma jaz kot direktor opravljam tudi delo koordinatorja in trenerja. Toda to je za zdaj prava pot, kar so sprejeli tudi starši. Pomembno je, da smo učinkoviti in odzivni. Ko naredimo napako, jo lahko hitro popravimo. Tudi trenerje smo skrbno izbirali. Po štirih letih menjav in iskanja bi radi imeli dolgoročno strokovno ekipo, ki bo sledila svojemu delu. Z 31. januarjem 2019 smo končali neko štiriletno obdobje in prihaja novo.

Ob padcu Olimpije v peto ligo ste imeli verjetno veliko težav?
Takrat so vsi odšli. Vsi otroci so šli drugam. Ko se je Olimpija vrnila v prvo ligo, smo morali imeti močne mlajše selekcije in vrniti kakovostne mlade. Najprej smo jih morali privabiti, da smo z mladinci dosegli neki rezultat, hkrati pa smo intenzivno delali v nogometni šoli. Najprej smo imeli širino, potem pa smo hkrati izboljševali kakovost. Prišli smo do dileme, kaj narediti z vse večjim številom otrok. Leta 2013 smo ob pomoči Grege Židana začeli načrtno delo. Do tedaj je veljalo, naj se vsi zabavajo do 12. leta, nadarjenost in pridnost pa bosta tako ali tako napredovali. V velikih evropskih šolah z otroki bolj intenzivno delajo že prej. Med 10. in 12. letom je skrajni čas, da otroka naučiš vseh osnov nogometa, poštevanko nogometa. Danes ni več tako imenovane ulice, ko so se otroci zunaj vsak dan igrali z žogo. Danes moramo otroka navdušiti za nogomet, skrbeti, da je dovolj dober v šoli, in dati mu moramo še osnove ulice, da si upa, da je športno predrzen. Trenerji moramo delati več in boljše.

Načrtno delo?
Med letoma 2012 in 2014 smo naredili raziskavo, kaj delajo nogometne šole Domžal, Maribora in Dinama. Naredil sem natančno analizo, koliko časa trenirajo v vsakem od teh klubov. Ugotovil sem, da smo takrat v Olimpiji, v dveletnem obdobju, za Mariborom zaostajali pol leta, za Domžalami osem mesecev, za Dinamom pa leto in pol. Govorim o vseh aktivnostih v letu, ki sem jih pretvoril v ure. V Dinamu je na primer desetletnik znal veliko več kot tisti v Olimpiji. Seveda, ker je imel toliko več treninga v obdobju od osmega do 10. leta. Potem smo povečali delo in naleteli na odpor – trenerjev, drugače mislečih, rekoč »naj se otroci igrajo« ... Potem smo leta 2014 prekopirali sistem Dinama in začeli z odprto šolo Olimpije.

Kaj to pomeni?
To pomeni, da je v OŠ Olimpija dobrodošel vsak otrok. Ni pomembna kakovost in vsak otrok lahko do 14. leta nosi dres Olimpije. Potem pa imamo NK, otroke, ki so selekcionirani, ki pa jih začnemo izbirati že pri osmih letih. Na začetku tega projekta so imeli tudi starši velike pomisleke, zakaj so otroci deležni različne obravnave. Šli smo ven iz okvirjev dela v ljubljanskih klubih in šolah. Leta 2016 smo prvič začeli štiriletni načrt in ga tudi uspešno izpeljali.

Koliko otrok je?
V nogometnem vrtcu, do osmega leta, imamo vsako leto do 70 otrok. Iz tega zraste selekcija otrok U-8, ki so sposobni trenirati že bolj zahtevno. Ostali pa tudi nadaljujejo treniranje. Vse skupaj pa se konča pri 14 letih. Od začetka, ko je bilo 70 otrok, je na Olimpiji ostalo okoli 20 mladeničev. Zdaj delujemo v štirih smereh – imamo odprto šolo, NK Olimpija, sodelujemo pa še z Interblockom in Šmartnim. Želimo vključiti še dva ljubljanska kluba.

Je dovolj otrok za vse ljubljanske klube? Za Olimpijo verjetno že, za ostale pa ...? Ljubljana je velika mešanica narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije.
Otrok je dovolj. Ljubljana je mesto, ki je srce nekdanje Jugoslavije, kjer je povezan vsak z vsakim. Tega ni več nikjer, samo še tu. Tu se geni mešajo, ko se brez težav poroči vsak z vsakim in potem se geni »pomešajo«, in ven dobimo pravo kombinacijo. Tega v Beogradu ni več, tega ni več v Zagrebu, Sarajevu, Splitu ... Tudi zato je pri nas hitro viden napredek, ko smo začeli delati malce več. Ne vem, če bo čez 10 let še tako.

Vadnina ni tako nizka.
Drži, zato poskušamo nuditi otrokom čim več za to, kar plačujejo starši. Ne samo dva treninga na teden, ampak več. Mnogi se ne zavedajo, da je tudi nogomet za starše drag šport. Kar nekaj denarja morajo straši dati za nogometne dejavnosti svojega otroka. Če je denimo v naši selekciji U-12 ali U-14, je to za starše breme med 1500 in 1800 evri na leto. Imamo tudi primere, ko starši tega ne zmorejo. Tem poskušamo pomagati na različne načine. Ravno vadnine oziroma financiranje šole bomo poskušali urediti. Tu nas čaka še veliko dela.

Pomaga tudi mestna občina?
Seveda. Subvencionira trenerja, poleg tega imamo na voljo določeno število ur za trening na objektih občine. Infrastruktura še ni povsem urejena, saj imamo garderobe še vedno v zasilnih kontejnerjih. Dobili pa smo reflektorje. Veliko so pomagali tudi uspehi Maribora v Evropi, saj smo zato od Uefe dobili namenski denar. Hvala, Maribor!

Torej se morate zahvaliti največjim tekmecem?
Seveda, tekmecem in prijateljem. Naj povem še nekaj: leta 2014, ko smo začeli ta projekt, naši otroci niso hodili na turnirje na Štajersko. Zakaj? Na neki tekmi šestletnikov so bili na obeh straneh zelo navijaško nastrojeni starši. To je trajalo 10 minut, potem pa ... Dobro je, da je bil na drugi strani moj somišljenik Žikica Vuksanović, s katerim sva vse skupaj umirila, zgladila in danes zelo dobro sodelujemo. Danes so otroci iz Ljubljane in Maribora prijatelji, na igrišču rivali, potem pa spet prijatelji.

Kako naprej?
Imamo zelo dober program, ki pa bi ga morali malce popraviti. Morda bi morali zdaj začeti novo štiriletno obdobje, torej od leta 2020 do leta 2024. Program je vsebinsko zelo dober, a je pisan za zagrebške otroke, ne za ljubljanske. Težko je v naše okolje prenesti program Dinama. Tam najtežje treninge lahko naredi 12 otrok, pri nas dva ali trije.

Bodo spremembe v klubu kaj vplivale na vas?
Dejstvo je, da kdorkoli pride oziroma kdorkoli bo vodil klub, je naše poslanstvo enako: skrbeti moramo za otroke, njihovo vzgojo in njihov napredek. Za zdaj imamo zaupanje, ko pa bodo prvi otroci začeli odhajati, bo to znak za alarm.

Je prav, da se plačuje že zelo mlade igralce?
Ne zdi se mi prav, da je v članski ekipi Olimpije toliko tujcev. Težava je v tem, da ima Olimpija že v mladinskem pogonu veliko mladih, ki niso iz Ljubljane. In ni prav, da imajo že mladinci profesionalne pogodbe. Šli smo predaleč. Mladi morajo najprej končati šolo in trenirati. Igralec v mladinski ekipi ima več kot 1000 evrov, potem seveda noče igrati v drugi slovenski ligi, kjer bi se lahko kalil. Prav je, da se da najboljšim neka hranarina, toda ne petkrat več, kot je normalno. Borimo se, tak je tudi naš program, da je v naših ekipah čim več domačih, ljubljanskih otrok. Nič ne pomaga, če osvojiš mladinsko prvenstvo in postaviš pokal na polico, če ne spraviš vsaj treh igralcev v člansko ekipo.