Za začetek razjasnimo zagonetko: kakšna je bila vaša resnična vloga pri Olimpiji? Okrog tega je bilo ves čas precej nejasnosti …
Bil sem športni direktor mladinskega pogona in svetovalec predsednika Milana Mandarića.
Vmes pa tudi športni direktor članske ekipe? Klub vas je tako označil kar v eni od novic, objavljenih na svoji spletni strani.
Vseskozi sem bil športni direktor, vendar pri mladinskem pogonu. Članski ekipi sem bil nekoliko bližje le, ko je bil trener Robert Pevnik; tedaj sem mu svetoval glede mladih nogometašev, kdo je dovolj dober za člansko ekipo in podobno, da bi ga dali 'v izložbo'. To je bila moja vloga. Nič drugega.
Zakaj pa ste pravzaprav odšli iz Olimpije?
Kot veste, smo se razšli sporazumno. Odločitev je bila obojestranska. Ob tem ocenjujem, da smo v enem letu naredili veliko glede infrastrukture, programa dela in delovnih razmer; naredili smo ambulanto, fitnes, pisarno. Te na moje začudenje, ko sem prišel, sploh niso imeli. Uspeli smo skupaj. Delo smo opravili ljudje, ki smo delovali kot usklajena celota. Klub in sodelavci so mi omogočili, da sem vse to lahko izpeljal, in na koncu smo imeli tudi dober rezultat. Vse mlajše selekcije so na prvem mestu, in to po dolgem času. Po morda desetih letih smo spet prevzeli primat na lestvici, pa naj kdorkoli govori, kar želi. To nam je uspelo z igro, z vedenjem, z disciplino, zato sem res vesel. Ampak ponavljam: to ni le moja zasluga, ampak zasluge vseh ljudi, ki so bili ob meni in mi omogočili, da sem lahko vse to uresničil.
Vse lepo in prav, ampak nas zanima naslednje: zakaj ste vsemu naštetemu navkljub odšli že po dobrem letu dni? Ni namreč logično. Govorite o dobro opravljenem delu, in kadar je tako, ljudje ponavadi ne odhajajo …
Odšel sem, ker sem opazil, da klub ne deli moje vizije. Odšel sem tudi, ker sem obupal nad idejo, da bom kaj kmalu v prvi ekipi videl mladega nogometaša iz lastnega pogona. V zadnjih šestih, sedmih mesecih ni bilo nogometaša, ki bi dobil pravo priložnost. Pa ne govorimo o ...