Da, bilo je tudi nekaj sreče. A le kaj je nogomet brez sreče. Predvsem pa je v Reykjaviku bilo ogromno dobrega, odromno zasluženega na poti do več kot zaslužene zmage. Če se je začelo z neprevidnostjo Alexandruja Cretuja, ki bi skorajda prinesla vodstvo domačih in ki bi stvari lahko usmerila drugam, se je nadeljevalo z mirno, preudarno, evropsko predstavo kluba, ki si zelo rad reče evropski in ki zelo pogosto to tudi dejansko je.
Bil je to tudi večer zelo posebnih strelcev. Tik pred koncem prvega polčasa, v 43. minuti, je tako zelo pomemben zadetek v gosteh, ki je že povsem usmeril dogajanje in razplet, dosegel mož, ki je ravno na tej tekmi debitiral v dresu Maribora. Še več, podal je prav tako debitant (četudi se pri rojenem Mariborčanu to sliši čudno) Rok Kronaveter, podajo prišleka iz Olimpije iz prostega strela pa je v zadetek spremenil prišlek iz Mure Špiro Peričić. Je mogoče na boljši nčin pokazati, da si kupoval dobro?
Poleg tiste Cretujeve je nepazljivost sledila tudi na začetku drugega polčasa, ko je bil nepreviden vratar Kenan Pirić, žoga je nevarno poplesavala po črti (morda celo čez njo?), sodniki pa so jo na srečo videli na pravi strani. Ostalo je pri 1:0, a ne zadolgo, kajti Maribor je na tej tekmi imel še enega slavljenca. Še večjega, čeprav ni bil debitant. V 60. minuti je namreč, spet na podajo Kronavetra, za 2:0 zadel Dino Hotić, ki je le nekaj ur prej dobil novico, da je postal očka.
In kot da vse to ne bi bilo dovolj, je bilo dovolj časa, prostora in navdiha še za tistega z začetka zgodbe. Namreč asistenta pri prvem zadetku, pa potem asistenta pri drugem zadetku. Da, tudi debitant iz "Ljubljane", tudi najbolj opevana in izpostavljena okrepitev vijoličastih se je uspela vpisati med strelce. Kot to on zna, je Kronaveter v 87. minuti uspešno izvedel 11-metrovko. In naj nam nihče ne zameri, če dodamo, da je Maribor že popeljal v naslednji krog.
