Zdaj imate med reprezentančnim premorom nekaj časa, da si znova napolnite baterije za nove prihajajoče izzive; kako pa ste zadovoljni z dozdajšnjo bero?
Za nami je dober cikel, uspešno obdobje. Škoda, da smo enkrat izgubili, toda prav gotovo imamo dovolj razlogov za zadovoljstvo, najpomembnejše pa je, da smo na vrhu lestvice. Imamo kakovostno ekipo, mladi igrajo zelo dobro. Čas, ki ga imamo na voljo, bomo nedvomno izkoristili, da bi pripravljenost dvignili na še višjo raven in nadaljevanje sezone dočakali še boljši. To je izjemnega pomena, saj je prvi del sezone nadvse pomemben. Morda celo ključen. Če si uspešen, kot si želiš, če si na vrhu, potem si lahko v nadaljevanju tudi nekoliko preračunljiv.
Trenutno uživate v prijetnem pogledu z vrha lestvice in pod Kalvarijo ne skrivate, da si želite tam ostati. Ali verjamete, da vam bo uspelo, ali ste o tem morda celo prepričani?
Pokal moramo vrniti v Ljudski vrt, to je popolnoma jasno, glede tega ni niti najmanjšega dvoma. In prepričan sem, da nam bo uspelo. Ponovil sem že večkrat in bom še enkrat: prvak bo Maribor!
Rekli ste, da mladi igrajo zelo dobro, hkrati je nemogoče spregledati, da jim vse bolj prepuščate prostor. Ste mogoče zaradi tega kaj jezni, nejevoljni?
Ne, nisem jezen, nisem nejevoljen. Ko si enkrat malce starejši in se počasi približuješ koncu kariere, se je z mladimi vse težje kosati. Takšne so pač naravne zakonitosti, to velja za vse igralce na svetu, izjem ni. Mladi lahko več tečejo, prej se regenerirajo, lažje jim je. Temu procesu se je nemogoče izogniti, nenehno pa se trudim po najboljših močeh, da bi pomagal moštvu in mlajšim soigralcem. Trenerju in športnemu direktorju sem že večkrat povedal, da sem tukaj zato, da bi pomagal, in ko me ekipa potrebuje, bom vsakič znova dal vse od sebe – ne glede na to, koliko časa bom na igrišču. Lahko je 90 minut, lahko je tudi zgolj ena minuta. Trudil se bom dodati svoj prispevek. Razumem, da pri svojih 34 letih včasih moram ostati na klopi. Takšen je šport, takšno je življenje, a kot sem že rekel, je v mojih mislih vseskozi prisotna želja po pomoči. Želim najboljše ekipi, želim najboljše klubu.
Za naslednika v Ljudskem vrtu ste že poskrbeli. Sin, ki mu je prav tako ime Marcos, v vijoličasti selekciji U-15 kaže obilo talenta.
Dobro dela, lepo napreduje, tako kot jaz igra na položaju napadalca. Neizmerno sem vesel in ponosen, da je zaigral za slovensko reprezentanco, in pomagal mu bom, kolikor bo le v mojih močeh, da bi se njegov razvoj nadaljeval v želeni smeri in da bi na koncu postal boljši od mene. Prav tako kot še nekoliko mlajši sin Joshua. Obema bom pomagal, da bi dosegla več od mene, nadvse pa me veseli, da sta oba pripravljena trdo delati.
Ker nameravate igrati še kar nekaj časa, bi se lahko ob želenem sinovem razvoju zgodilo, da bi mu čez nekaj let v Mariboru predali oziroma odstopili svoj dres s številko 9. Da bi Tavares nasledil Tavaresa.
Hja, tudi to je možno, in ko pomislim, da bi se lahko pripetilo kaj takega, dobim kurjo polt. To bi bila čudovita zgodba, mar ne? Da bi v Mariboru prepustil mesto svojemu sinu, bi bilo zame kot očeta nekaj neizmerno lepega, naravnost fantastičnega. Nekaj sanjskega za vso družino. Da, do tja je še precej daleč, a že misel na takšen scenarij me osrečuje. Pa še novih dresov ne bi bilo treba tiskati, ha, ha ...
CELOTEN INTERVJU Z MARCOSOM TAVARESOM SI LAHKO PREBERETE SAMO V SREDINI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
