Sodba v imenu ljudstva je dala prav sporni (v resnici pa očitno prav nič sporni) kolumni oziroma njeni pravni ustreznosti, iz te sodbe pa objavljamo najzanimivejše izseke. O tožbenem zahtevku, o utemeljitvi zavrnitve, o vplivu pričevanja Sebastjana Cimerotiča, o nastopu pred sodnico toženca in tožnika ter o svobodi besede in kritike v luči Mandarićevega položaja ter novinarskega izražanja. Zelo zanimivo branje, iz katerega smo se veliko naučili tudi mi in ki gotovo lahko predstavlja nekakšen svetilnik, vodilo tako za ustvarjanje v našem poklicu kot za vas, za odjemalce medijskih vsebin.
RAZSODILO
1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
1. Toženi stranki Andreju Miljkoviću se prepoveduje poseganje v osebnostne pravice in v dobro ime in ugled tožnika Milana Mandarića s podajanjem izjav in zapisov o tožniku Milanu Mandariću, kot so: »Če bosta (Stojić in Mandarić) po vsem tem povsem mirnem, nedotaknjenem, za mnoge celo podhranjenem Mariboru ostala praznih rok (pozor v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka. In to lahko zapišem še nekajkrat in sprožim še nekaj podobno neprimernih, grotesknih, zablojenih in povsem zgrešenih izjav za javnost, kot jih je Olimpija v svet poslala v petek zvečer. Ste pripravljeni? Bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka ... Druga možnost pa je, da gospod živi v paničnem strahu pred tem, da je že drugič zaupal napačnemu človeku, da sta povlekla napačne poteze, da sta tvegala preveč in da bosta na koncu res bedaka«; ter podobnih izjav in kakršnihkoli drugih izjav, ki bi bile žaljive do tožnika in izjav, ki bi na kakršenkoli način posegle v dobro ime in ugled ter čast tožnika Milana Mandarića.
2. Če tožena stranka Andrej Miljković ne ravna v skladu s prepovedjo iz 1. točke te sodbe, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki Milanu Mandariću denarni znesek v višini 10.000,00 evrov za vsako naslednjo kršitev osebnostne pravice tožnika oziroma za vsak poseg v ugled, čast in dobro ime tožnika.
3. Tožena stranka Andrej Miljković se je dolžna tožeči stranki Milanu Mandariću v roku 15 dni pisno opravičiti in pisno preklicati izjave oziroma zapise: »Če bosta (Stojić in Mandarić) po vsem tem povsem mirnem, nedotaknjenem, za mnoge celo podhranjenem Mariboru ostala praznih rok (pozor v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka. In to lahko zapišem še nekajkrat in sprožim še nekaj podobno neprimernih, grotesknih, zablojenih in povsem zgrešenih izjav za javnost, kot jih je Olimpija v svet poslala v petek zvečer. Ste pripravljeni? Bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka ... Druga možnost pa je, da gospod živi v paničnem strahu pred tem, da je že drugič zaupal napačnemu človeku, da sta povlekla napačne poteze, da sta tvegala preveč in da bosta na koncu res bedaka,« tako, da se opravičilo in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v časopisu Ekipa SN in na spletnem portalu Ekipa24, kot je bil objavljen članek toženca z dne 20. 2. 2017 z naslovom »Sladkost in gniloba lažnih mandarin« ali v kateremkoli častniku, ki dnevno izhaja na območju celotne Slovenije.
4. Tožena stranka Andrej Miljković je dolžna tožeči stranki Milanu Mandariću v roku 15 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.
7. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse dokazne listine v spisu, to je od A2 – A12 in B2 – B12, med njimi predvsem kolumno »Sladkost in gniloba lažnih mandarin« (A2), članek »Tako prometno ni bilo še nikdar« (B3), naslovnico športnega dnevnika Ekipa SN z dne 17. 2. 2017 (B4) in izjavo za javnost – Odziv na zapis v časniku Ekipa SN, objavljen na internetni strani NK Olimpija dne 17. 2, 2017 (B5); zaslišalo je tožnika in toženca ter priče Sanjo Karlica Tratnik, Sebastjana Cimerotiča in Dejana Mitrovića. Priče Gorana Obreza sodišče ni zaslišalo, ker je tožena stranka med postopkom ta dokazni predlog umaknila. Sodišče ni postavilo sodnega izvedenca psihiatra, ki ga je tožeča stranka predlagala v zvezi z zatrjevano škodo, ker ugotavljanje dejstev v zvezi s škodo ni bilo potrebno.
8. Tožbeni zahtevek ni utemeljen.
19. V tej pravdi tožeča stranka konkretnih navedb in orisa okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na novinarjevo zavedanje, da njegova vrednostna sodba nedopustno posega v tožnikove osebnostne pravice oziroma da bi bil glavni (ali celo edini) namen novinarja poseči v osebnostne pravice tožnika, ni navedla. Navedeni je zgolj zatrjevala kot »dejstvo«, kot nekaj očitnega, morda izhajajoč iz trditev, da v članku ni bilo vsebine (ampak samo napad), da je bil toženec užaljen.
20. Na tak splošen očitek sodišče zgolj na splošno odgovori, da tak »očiten« in »edini« namen novinarja iz sporne kolumne (A4) nikakor ne izhaja; v kolumni novinar predvsem izraža svoje mnenje o določenih poslovnih potezah enega najbolj prepoznavnih klubov v Sloveniji (številnih menjavah v vmesnem zimskem prestopnem roku v NK Olimpija) in o tožnikovi reakciji, prekinitvi sodelovanja z novinarji spornih medijev zaradi članka, ki je bil objavljen v zvezi s prej navedenimi poslovnimi potezami kluba. Obe temi sta zanimivi za športna medija, v katerih je bila kolumna objavljena, oziroma njune bralce. Toženec kot novinar pa ima očitno lahko svoje mnenje o obeh temah in ga tudi lahko izrazi. Sporne kolumne po oceni sodišča (vsaj očitno) ni mogoče razumeti kot »napada na tožnika«; zapisi v kolumni se resno oziroma z negativnimi vrednostnimi sodbami ne obračajo na tožnika osebno, njegovo zasebno sfero, ampak izključno na njegovo delovanje kot predsednika kluba; tudi to izključuje očitke o osebnih napadih na tožnika.
21. Tudi ne drži, da bi bila sporna kolumna brez vsebine, ampak zgolj napad na tožnika. Sodišče je in bo še v nadaljevanju večkrat pojasnilo, kaj je bilo predmet razmišljanja novinarja v sporni kolumni. Sodišče tudi ni videlo prepričljive podlage za očitek, da naj bi bil toženec osebno užaljen zaradi tožnikove prekinitve komunikacije z novinarji in je zato napisal sporno kolumno. Kakršnokoli ravnanje kateregakoli kluba se toženca kot novinarja osebno ne tiče; kot novinar o različnih načinih delovanja zgolj poroča in/ali izraža svoje mnenje.
22. Po oceni sodišča je toženec v svoji izpovedi tudi prepričljivo zanikal, da bi želel s kolumno tožnika užaliti, razžaliti.
23. Že iz navedenih razlogov sodišče meni, da toženec ni pasivno legitimiran za vtoževani odškodninski zahtevek in bi ga bilo zato potrebno že iz zgoraj navedenih razlogov v celoti zavrniti. Vseeno se sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do očitka protipravnega ravnanja toženca.
37. Glavni očitek tožnika tožencu v ožjem smislu je bil, da ga je poimenoval za »bedaka«. Beseda sama po sebi pomeni neumnega, omejenega človeka (SSKJ) in izraža negativno vrednostno sodbo, po intenzivnosti gre sicer za največ srednje oster izraz. Na splošno gledano bi lahko tako poimenovanje koga užalilo, morda tudi poseglo v njegovo dobro ime in ugled (pri prvem gre za čustva prizadetega, pri drugem pa za okrnjen ugled prizadetega v očeh tretjih).
38. Vendar je potrebno v konkretnem primeru najprej poudariti, da po prepričanju sodišča povprečen bralec iz kolumne »Sladkost in gniloba lažnih mandarin« (»sporna kolumna«, A4) nikakor ne bi razumel, da naj bi novinar tožnika označil za »bedaka« v takem dobesednem smislu, kot naj bi razumel tožnik. Kolumna se je ukvarjala s pomenom in tožnikovim razumevanjem besedne zveze »Junaki ali bedaki« z naslovnice (B4) in člankom »Tako prometno ni bilo še nikdar« (»predhodni članek«, B3), pri čemer nobene od njiju ni sestavil ali objavil toženec. Povprečni bralec besedno zvezo »junaki ali bedaki« gotovo lahko razume kot ugibanje, ali se bodo določene tvegane odločitve izkazale za prave oziroma uspešne ali pa za napačne in neuspešne. Samo tak pomen besedne zveze gre razbrati iz sporne kolumne. To velja tako za mesta v kolumni, kjer je bila besedna zveza zapisana v celoti, kot tudi za mesta, kjer je bila zapisana samo v delu (»bedaki ...«) – zaradi novinarjeve razlage pomena besedne zveze in dejanskih okoliščin, zaradi katerih je bila ta besedna zveza uporabljena v naslovnici in predhodnem članku.
39. Besedo »bedak« v pomenu besedne zveze »junaki ali bedaki« je potrebno razumeti v pomenu, da se nekdo oziroma neka poslovna poteza, ki je tvegana in ima nepredvidljive učinke, v prihodnosti lahko pokaže za zgrešeno, neuspešno. Nikakor ne gre za vnaprejšnje očitanje napačne ali celo neumne poteze, ampak v trenutku pisanja zgolj za tveganost. Tvegane odločitve lahko po naravi stvari prinesejo tako uspeh kot neuspeh.
40. Na več mestih v sporni kolumni, tudi v prvotno izpostavljenem spornem delu, je celo izrecno, strnjeno v enem stavku, v pogojniku zapisano, v kakšnem primeru bo vodstvo izpadlo uspešno (»junak«) in v kakšnem bo izpadlo neuspešno (»bedak«). … »Če bosta (Stojić in Mandarić) po vsem tem povsem mirnem, nedotaknjenem, za mnoge celo podhranjenem Mariboru ostala praznih rok (pozor v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka ...«
41. Ob tem je pomemben tudi širši kontekst uporabe besedne zveze »junaki ali bedaki.« Predhodni članek (B3) je bil v celoti posvečen na splošno neobičajnemu velikemu številu menjav v ekipi sredi sezone v zimskem prestopnem roku. Kot sta v zaslišanjih pojasnila toženec in priča Mitrović, je namreč vmesni prestopni rok običajno namenjen manjšim popravkom, ne kupovanju nove ekipe, kar bi potrdil vsak trener in je tudi takratni trener NK Olimpije Elsner na tiskovni konferenci izrazil zaskrbljenost, ali bo uspel v tako kratkem času uigrati novo ekipo. Glede na to, da je nogomet ekipni šport, je splošno znano, da (večje) menjave v ekipi gotovo odpirajo vprašanja potrebne uigranosti nove ekipe in tudi povsem človeške, vendar v veliki meri neobvladljive »kemije« v ekipi. Oboje seveda močno vpliva na igro in rezultate ekipe, kar je posebej pomembno za ekipo, ki ji je bil namenjen predhodni članek in se je potegovala za ohranitev naslova državnih prvakov iz prejšnje sezone (B3). Kot je v zaslišanju pojasnil toženec, je bilo veliko število menjav zelo zanimivo tudi zato, ker je bil klub takrat na vrhu lestvice, nihče jih ni kritiziral zaradi igre, nihče ni o ekipi govoril, da ji karkoli manjka. V članku so bila predstavljena številna konkretna dejstva glede menjav igralcev v zimskem roku iz predhodnih sezon in sprememb v uvrstitvi od konca prvega dela sezone do konca sezone. Popolnoma enakovredno so bile omenjene sezone, ko se je rezultat od konca prvega dela sezone do konca sezone (zaradi številnih menjav) močno poslabšal (sezoni 2009/10 in 2013/14), ter sezona, ko se rezultat (kljub menjavam) ni poslabšal, ampak se je prednost pred drugouvrščenim klubom povečala (sezona 2015/16). Menjave torej kljub vsem navedenim okoliščinam niso bile vnaprej obsojene za zgrešene poteze, ampak zgolj za zelo tvegane, negotove.
42. Vsebinsko v celoti ustrezen napovednik članka se je na naslovnici glasil »Junaki ali bedaki« in »Analiza zimskih prestopnih rokov pri aktualnem državnem prvaku, ki je največ trgoval ravno to zimo« (B4). Okoliščini, da je bila beseda »bedaki« napisana z rahlo večjimi črkami kot beseda »junaki« ter da sta bili besedi napisani z različnimi barvami, v kontekstu celote naslovnice in predhodnega članka napovedniku ne dodajata bistvene – negativne – vsebine. Koliko bolj naj bi bila barva, v kateri je bila zapisana beseda »bedaki«, vpadljiva, sodišče iz črno-bele fotokopije niti ni moglo natančno preveriti (B4).
43. Predhodni članek (B3) in naslovnica (B4) sta se torej korektno ukvarjala s prihodi in odhodi igralcev sredi sezone, v zimskem prestopnem roku, pri takratnem državnem prvaku NK Olimpija. In sicer tako z dejstvi s tem v zvezi kot z zanimanjem in ugibanjem novinarja, ali bo tako ravnanje vodstva kluba uspešno vodilo k zmagi kluba na državni lestvici ali pa se bo izkazalo za napačno. Šlo je za povsem običajno temo v športnem časopisu in povsem legitimno razmišljanje novinarja, izraženo na povsem sprejemljiv način. Glede na to, da novinar predhodnega članka niti ni povsem jasno izrazil svoje ocene, ali bodo številne menjave na koncu vodile do uspeha ali ne, ni potrebno poudarjati, da je imel pravico do kakršnegakoli svojega mnenja in ga je imel pravico tudi izraziti.
44. Odziv obravnavanega nogometnega kluba na predhodni članek in naslovnico, da do nadaljnjega prekine komunikacijo s predstavniki častnika Ekipa SN (B5), in to zaradi »neresničnih zapisov in žaljive vsebine na račun najvidnejših predstavnikov kluba«, se zato zdi nelogičen in nepričakovan. Katera dejstva naj bi bila v predhodnem članku neresnična, ni bilo navedeno niti v izjavi (A5) niti v tej pravdi. Žaljivih zapisov pa, kot že rečeno, sodišče niti iz predhodnega članka niti iz naslovnice, po kriteriju povprečnega bralca, ni razbralo.
45. Ob tem gre poudariti, da je odločitev kogarkoli, da ne bo komuniciral z novinarji (določenega medija), iz kakršnihkoli razlogov, tudi povsem legitimna (poslovna) odločitev. Tudi eden najprepoznavnejših klubov v Sloveniji je imel pravico, da se tako odloči. To pa ne pomeni, da taka odločitev nogometnega kluba, pod katero se je podpisal tožnik kot predsednik kluba, ni neobičajna in zanimiva za bralce športne revije, saj lahko, upoštevaje vse okoliščine, ponuja razmišljanje o tem, kako nekdo razmišlja in deluje. Če je to predsednik enega najprepoznavnejših klubov v državi in takratnega državnega prvaka, je zanimivost posebej velika.
46. Ravno tako razmišljanje je bilo predmet sporne kolumne (A4). V sporni kolumni, ki je, mimogrede, vrsta novinarskega prispevka z izrazito izraženimi mnenji novinarja, je toženec kot novinar relativno obsežno podal svoja razmišljanja predvsem o načinu delovanja predsednika nogometnega kluba in s tem kluba, sprožena z odločitvijo kluba, da z novinarji Ekipe SN ne bo več komuniciral; upoštevaje ob tem številna druga dejstva in okoliščine, ki so se nanašale na predsednika in njegovo delovanje v javnosti v preteklosti, kar je bilo povprečnemu bralcu športnega časopisa več ali manj znano.
47. V sporni kolumni zapisano mnenje novinarja o delovanju vodstva nogometnega kluba in tožnika kot predsednika kluba je nedvomno kritično, negativno. Vendar ima tako negativno mnenje novinarja očitno zadostno podlago v dejstvih, ki jih je sodišče navedlo v predhodnih točkah ter pričakovanih načelih odprtega, transparentnega delovanja enega najprepoznavnejših klubov v državi, sprejemanja odgovornosti za dobre in slabe odločitve in spoštovanje tako poročanja kot mnenj novinarjev ne glede na to, ali so pozitivna ali negativna.
48. Negativno mnenje novinarja o ravnanju predsednika kluba (prekinitvi komunikacije z novinarji) je na posameznih mestih opazno pikro, ostro, morda celo nesramno. Vendar je potrebno kolumno brati kot celoto in v taki celoti novinarjeva kritika po prepričanju sodišča ni presegla novinarjevega izbranega stila pisanja; niti ni iz kritike ravnanja prešla na osebni napad, niti se ni nerazumno oddaljila od spornega ravnanja (prekinitve komunikacije z novinarji) oziroma širših okoliščin delovanja vodstva kluba, na katerih novinar gradi in utemeljuje svoje mnenje o tem, da je predsednik kluba od začetka svojega prihoda v klub navzven gradil določeno sliko o sebi kot predsedniku, s sporno prekinitvijo komunikacije pa se je pokazal v drugačni luči (zato uvod o mandarinah, ki bi morale biti v resnici tangerine).
50. Uporabljeni pojem »bedaka« je bil povprečnemu bralcu očitno uporabljen kot ena od možnosti besedne zveze »junaka ali bedaka« in s tem ne v dobesednem pomenu, ampak v že pojasnjenem pomenu, da kadar nekdo sprejema tvegane odločitve z vnaprej nezanesljivimi učinki, se šele v prihodnosti pokaže, ali so odločitve vodile do želenih učinkov ali ne. Bistven pomen je torej v tveganosti, nepredvidljivosti, negotovosti, kar je vrednostno nevtralno, in ne v obsojanju odločitve kot slabe.
51. Tudi mnenje o tožnikovi izjavi za javnost o prekinitvi komunikacije, ki jo je toženec opisal kot »neprimerno, groteskno, zablojeno in povsem zgrešeno«, je po prepričanju sodišča nedvomno v okviru dopustnega izražanja novinarja o javno zanimivi potezi predsednika enega najprepoznavnejših klubov v državi.
52. Tudi nobeni drugi deli sporne kolumne, ki jih je tožeča stranka izpostavila v nadaljnjih vlogah in jih je sodišče povzelo v 3. točki obrazložitve (in jih na tem mestu ne bo ponavljalo), niso niti samostojne izjave niti jih ne gre razumeti samo v dobesednem pomenu in s predpostavko namena žaljenja. Nasprotno. Posamezni zapisi, na primer o starosti, narodnosti, jeziku, niti sami zase pri povprečnem bralcu po prepričanju sodišča ne spodbujajo nestrpnosti, narodnostnih stereotipov ali tožnika prikazujejo kot manjvrednega, nesposobnega za opravljanje nalog v klubu, kot je to zapisom očitala tožeča stranka. Pojem »lažen« pomeni samo nepristen, neiskren, da zunanji izraz ni skladen z resničnim. Še manj so zapisi taki v kontekstu celotne kolumne. Vsi izpostavljeni deli so izraz novinarjevega mnenja in stila, s katerim pri presoji sodišča ni prestopil meja dopustnega. Nobenih izpostavljenih delov po oceni sodišča povprečen bralec tudi ne razume kot napada novinarja na tožnikovo osebnost, ampak se vse nanaša na tožnikovo delovanje kot predsednika kluba, in to v logični in zadostni povezavi s spornim ravnanjem (prekinitvijo komunikacije z novinarji) oziroma širšimi okoliščinami delovanja vodstva kluba, s katerimi novinar pojasnjuje svoje mnenje.
53. O nasprotnem, to je drugačnem razumevanju kolumne s strani povprečnega bralca, sodišča ni prepričal niti tožnik niti priči Sebastjan Cimerotič in Sanja Karlica Tratnik. Vsi trije so v svojih izpovedih sicer v glavnem potrdili zatrjevanja tožeče stranke v tej pravdi, da so zapisi v sporni kolumni po njihovem razumevanju žaljivi, za tožnika ponižujoči in boleči. Vsi trije so tudi izpovedali, da se je tožnik z vsebino kolumne izrazil tako, da jo je sam prebral, jo v glavnem sam razumel, glede podrobnosti pa mu jo je tolmačil Sebastjan Cimerotič. Tožnik namreč slovenski jezik razume, vendar ne odlično (pred sodiščem je bil zaslišan s pomočjo sodnega tolmača). Sodišče priči Sebastjanu Cimerotiču sicer lahko verjame, da je sam sporno kolumno razumel tako, kot je izpovedal, torej kot žaljivo do tožnika. Vendar priča Cimerotič ni znal povedati ničesar konkretnega o vsebini članka, kako je sploh razumel vsebino; izpovedal je samo, da z njegove strani razumljena žalitev ni bila povezana z rezultati kluba, kakšne zgrešene investicije, na primer s kakšnim igralcem (to bi mu bilo razumljivo); tukaj pa je bilo govora samo o bedaku. Vendar je sodišče prepričano, da je bila v kolumni povsem jasno zapisana podlaga, okoliščine, na katerih je novinar gradil svoje mnenje, ter da za razumevanje priče, da naj bi šlo zgolj za žalitev s poimenovanjem »bedak«, ni bilo objektivne podlage v sporni kolumni in zato razumevanje navedene priče ne odraža razumevanja povprečnega bralca. Tako svoje razumevanje, brez objektivne podlage v kolumni, je navedena priča očitno v bistvenem prenesla tožniku, ki se je, kot izgleda, tudi zaradi lastnega nepopolnega razumevanja jezika kolumne nekritično zanesel na interpretacijo navedene priče.
54. Priča Sanja Karlica Tratnik je poleg tega, da je članek razumela kot žaljiv, izpovedala tudi, da je članek razumela kot kritiko dela predsednika kluba (torej ne kot osebni napad); in nadalje, da je članek razumela, da sporoča, da je človek, ki sprejema opisane odločitve, budala. Sodišče zato še enkrat navaja, da v članku to ni bilo zapisano, niti posredno niti z metaforo, kot je že bilo večkrat pojasnjeno.
58. Posebej o položaju tožnika; kot je že bilo navedeno, je tožnik funkcionar, predsednik enega najprepoznavnejših klubov v Sloveniji, s čimer ima vodilno vlogo v pomembnem klubu v slovenskem javnem prostoru. Tožnik je tako relativna javna osebnost, za katero (vsaj) glede njegovih ravnanj in delovanja v klubu obstaja interes javnosti biti s takimi potezami in delovanjem seznanjen. Tožnik se je kot funkcionar v klubu s prevzemom te vloge izpostavil javnemu mnenju in javni kritiki, ki je po naravi stvari lahko vse od izjemno naklonjene do izjemno nenaklonjene, ostre, negativne in tudi grobe; kakršnakoli že kritika je, se od funkcionarja kluba pričakuje, da jo v širokih mejah tolerira.
59. Še posebej navedeno velja takrat, kadar se kritika nanaša na področje delovanja funkcionarja v klubu, in natanko tako je bilo v konkretnem primeru; celotna sporna kolumna se očitno in nedvomno nanaša na kritiko tožnikovega delovanja kot predsednika kluba in ne na tožnika v njegovi osebni ali zasebni sferi.
60. Sodišče je sicer verjelo tožniku, ko je v svojem zaslišanju izpovedoval, kako je sam razumel sporno kolumno in kako prizadet se je zaradi tega počutil. Vendar, prvič, kot že zgoraj pojasnjeno, za tako razumevanje ni bilo objektivne podlage v sporni kolumni, in drugič, se od tožnika kot funkcionarja v enem od prepoznavnejših klubov v Sloveniji pričakuje, da prenese kritiko, ki se nanaša na njegovo delovanje v klubu.
61. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da ravnanje toženca kot novinarja z zapisom sporne kolumne (A4) ni bilo protipravno. S tem odpade potreba po opredeljevanju do drugih elementov odškodninske odgovornosti in do vseh oblik varstva, ki jih je s tožbo zahtevala tožeča stranka.
