Nogomet je kolektivni šport, vsi igralci si prizadevajo za uspeh ekipe, toda po zmagi nad Aluminijem bi bilo gotovo krivično, če na piedestal ne bi postavili trikratnega strelca. Rok Sirk je blestel in se po velenjskem prvencu na prvoligaškem prizorišču veselil še prvega hat-tricka med elito.
"Odigrali smo odlično tekmo, z izjemo zadnjih petih minut, ko smo prepoceni dobili dva gola, kar nam ni bilo všeč. Malce nam je popustila zbranost, k čemur je v določeni meri mogoče prispevalo tudi pomanjkanje izkušenj. Na to nas je nemudoma opozoril tudi trener; česa takega si ne smemo več dovoliti, ampak drame vendarle ni bilo. In niti najmanjšega dvoma ni o tem, da smo zmagali popolnoma zasluženo," je povedal veliki junak nedeljskega spopada v Fazaneriji in v nadaljevanju postregel z zanimivim razkritjem o svojih občutkih ob treh doseženih golih. "Bili so … Kako naj rečem? Počutil sem se malce čudno. Po svoje zanimivo. Težko opišem. Res ne vem, kako bi to razložil, je pa seveda jasno, da sem vesel. Super, da mi je uspelo, in močno upam, da mi bo še kdaj."
Naš sogovornik se je s petimi goli zavihtel na vrh lestvice strelcev. "Naj traja čim dlje, vsekakor pa bo treba zabiti še kakšnega," se je odzval pomembni člen črno-bele zasedbe, ki se je med strelce vpisal na dveh preizkušnjah. Na stadionu Ob jezeru je v polno zadel dvakrat, mrežo Aluminija je zatresel trikrat. "Če bo to dovolj za zmago Mure, bo v prihodnje dovolj tudi en zadetek na tekmo,« se je nasmejal Rok Sirk in priznal, da ga je ob trenutnem izkupičku obiskala tudi misel o boju za strelsko krono: »Logično je, da kot napadalec pomislim tudi na to, ampak za takšen dosežek je treba še delati. In delati še več. Pot do tja je dolga, nič ni samoumevno."
Rok Sirk je veljal za velikega upa vijoličastih, toda imel je obilo težav s poškodbami. Kar dvakrat je imel strgane križne vezi, za tretji poseg na kolenu pa je poskrbela poškodba meniskusa, in na prisilnem počitku je bil tako kar 23 mesecev. Črno-bela strelska eksplozija predstavlja vsaj nekaj zadoščenja za težke trenutke, za vse trpljenje. "Hja, močno upam, da se mi bo vse to končno nekje vrnilo. Samo jaz vem, koliko truda sem vložil v okrevanje in v vrnitev na igrišče. Res verjamem, da se mi bo vse to obrestovalo," je globoko vzdihnil 24-letni Korošec s prebivališčem v Mariboru.
Dobre igre so nedvomno povezane tudi z dobrim počutjem na ravnici. "Vse je odlično, na visoki ravni. Nimam niti ene slabe besede. Res sem imel srečo, da sem se odločil za prihod v Mursko Soboto in da se vse skupaj razpleta tako, kot se. V Mariboru sem za B-ekipo igral v tretji ligi in tudi sam nisem vedel, kako in kaj naprej, nakar me je poklical športni direktor Mure Denis Rajbar. Kakšne druge ponudbe nisem imel, ponujala se je le možnost igranja v Avstriji. Danes sem prav gotovo izjemno zadovoljen. Tudi 'gučin' že nekaj malega, predvsem pa upam, da so težave s poškodbami preteklost in da bom v takšnem slogu nadaljeval."
