Jean-Claude Billong je že nekaj časa nekdanji član vijoličastih. Kariero nadaljuje v italijanskem prvoligašu Beneventu, ki je pod Kalvarijo nakazal dva milijona evrov odškodnine in dejstvo je, da gre za izjemen posel oziroma zaslužek, na kakršnega ob prihodu francoskega branilca ni upal nihče niti pomisliti. Povrhu je iz Rudarja prišel brez odškodnine, po zgolj šestih mesecih so 14-kratni slovenski prvaki zanj iztržili pravo malo bogastvo. Po 20 nastopih – 14 prvenstvenih, enem v kvalifikacijah za ligo prvakov, štirih v skupinskem delu najprestižnejšega tekmovanja in enem v Pokalu Slovenije. Bržčas bi jih bilo več, če se ne bi ubadal s poškodbo, dejstvo pa je, da sta bila na začetku v prednosti Marko Šuler in Aleksander Rajčević, novopečeni član Beneventa je pravo priložnost dočakal šele po njunih zdravstvenih tegobah.
Kakorkoli obrnemo in obračamo, je Mariboru uspel odličen posel, s katerim se bo Jean-Claude Billong na neki način vpisal v klubsko zgodovino. Malo je in bo igralcev, ki bodo odigrali tako malo tekem in odšli za tako veliko denarja, ampak eden gotovo izstopa. To je seveda Josip Iličić, zgodba gorenjskega virtuoza, ki zdaj brani barve Atalante, bo za vedno ostala nekaj posebnega. In nedosegljiva.
Iz Interblocka je prišel poleti 2015 in tam ostal tako kratek čas, da je dobil eno plačo. Ob odhodu. V mariborski opravi je debitiral 15. julija 2010 v drugem krogu kvalifikacij za ligo Europa proti Videotonu v gosteh, že 28. avgusta 2010 se je poslovil od vijoličastih. Zgodilo se je na epski tekmi proti Palermu v izjemnem ozračju Ljudskem vrtu, na kateri se je vpisal tudi med strelce, na Siciliji je potem tudi nadaljeval kariero. V tem kratkem obdobju je odigral 11 tekem (šest v kvalifikacijah za ligo Europa, pet prvenstvenih) in dosegel štiri gole, blestel je kot v štajerski prestolnici še nikoli nihče. Uspevalo mu je tako rekoč vse, kar si je zamislil, odhod je bil logična posledica, Maurizio Zamparini je zanj odštel 1,8 milijona evrov odškodnine.
Tudi to je bil jasno sanjski posel, predvsem pa je sanjska zgodba Josipa Iličića, po kateri bi mirne duše lahko posneli film. "Pri 21 letih sem se hotel vrniti k igranju malega nogometa, moje velike strasti. Odločil sem se, da si poiščem delo, in dva tedna preživel doma, nakar me je poklical Zlatko Zahović in mi ponudil pogodbo. Privolil sem in v tem trenutku se je moje življenje popolnoma spremenilo," je pozneje pripovedoval Jojo in v pogovoru za revijo Calcio2000 kot igralec Fiorentine poudaril: "Priprav z ekipo nisem opravil, z novimi soigralci sem opravil le dva treninga, toda trener Darko Milanič mi je nemudoma zaupal, kar mi je ogromno pomenilo. On in Zlatko Zahović sta najpomembnejši osebi v moji karieri, za vedno bosta ostala v mojem srcu. Prav tako kot Maribor, čeprav sem naposled odigral malo tekem in hitro odšel. Pogosto mislim na to barvo, na vijoličasto. Tudi zaradi tega sem izbral Fiorentino."
Mar ni to zgodba za na filmsko platno …
