Nekoliko starejši ljubitelji nogometa se ga spomnijo kot igralca Olimpije, v dresu katere je po prihodu iz Crvene zvezde odigral 153 tekem, nato je branil barve zagrebškega Dinama in Sturma, kjer je v osmih letih postal ena od legend kluba. Graške črno-bele je vodil tudi s klopi, na slovenskem prizorišču je poveljeval Primorju, Domžalam, Olimpiji in Muri. Poleti leta 2006 je sprejel japonski izziv, v deželi vzhajajočega sonca je še danes. Po Sanfrecce Hiroshimi in Urawi Red Diamonds je njegov tretji klub Hokkaido Consadole Sapporo, s katerim je pred dnevi podpisal štiriletno pogodbo.
Gotovo si niti sam ni predstavljal, da se bo razpletlo na tak način, toda dejstvo je, da je Mihajlo Petrović v deželi vzhajajočega sonca že zelo dolgih 11 let in pol, toda nogometna dogajanja na sončni strani Alp kljub temu še vedno spremlja. "Spremljam, kolikor je le mogoče. To, da je bil Maribor drugič v kratkem času v ligi prvakov in da je trikrat igral v skupinskem delu lige Europa, je vsekakor velika stvar. Ni preprosto ohranjati stik z evropskim nogometom na tako visoki ravni, to je nedvomno vredno spoštovanja. Vidim, da so se z Milanom Mandarićem na čelu kluba razmere v Olimpiji stabilizirale, Domžalčani vztrajajo na svoji poti, Celjani so stalnica … Če primerjam zdajšnje razmere s tistimi v mojih časih, je liga napredovala. Na področju infrastrukture je bil storjen velik korak naprej, prav tako se mi zdi, da so se uredile finančne razmere oziroma da klubi veliko bolj redno kot nekoč izpolnjujejo svoje obveznosti, kar je vsekakor pomembno. Prav tako me neizmerno veseli ponovni vzpon Mure. Na lastni koži sem imel priložnost spoznati, kako Prekmurci obožujejo nogomet, tamkajšnje okolje si zasluži prvoligaša. In ga potrebuje. To, da se črno-beli vračajo proti prvi ligi, je nadvse pomembno in res jim želim veliko sreče ter uspeha. Žal mi je zaradi koprskega mrka, močno upam, da se bo Koper vrnil na nekdanjo raven in da bo spet član elite," pravi Mihajlo Petrović, ki ne razmišlja o tem, da bi v nadaljevanju kariere znova sedel na klop kakšnega slovenskega kluba.
"Resnici na ljubo, na takšno možnost nisem pomislil. In menim, da tudi ne bom. Ker sem prepričan, da delam v najbolj organizirani ligi na svetu. Nič, ampak res nič ni prepuščeno naključju, prav vse je optimalno organizirano, tudi delo v klubih je na najvišji mogoči ravni. Jaz imam denimo na vsakem treningu toliko spremljevalnega osebja, kot je igralcev. Za vse je poskrbljeno, za vsako podrobnost, razmišljaš lahko le o svojem delu. Na vse to se človek navadi in bojim se, da bi kje drugje težko imel takšne pogoje, to velja tudi za Slovenijo. Zato so moji načrti povezani s tem, da bi ostal na Japonskem, da bi tukaj končal svojo trenersko pot, Tukaj sem našel svoj mir. Lepo mi je, srečen sem. Ustvaril sem si neko ime in lahko v izjemno urejenem okolju brez pretiranih pritiskov opravljam svoje delo."
