Če vprašate Mariborčane, bi najboljšemu strelcu Slovenije vseh časov morali v štajerski prestolnici postaviti spomenik. Zaradi vsega, kar je naredil za vijoličaste. Njegova pogumna poteza, ko je pogodbo ponudil neznanemu in takrat precej nepripravljenemu Marcosu Tavaresu, ki je v naslednjih letih postal prava legenda kluba, se je izkazala za fenomenalno. Podobno je bilo z Josipom Iličićem, Robertom Berićem in še mnogimi. Samo spomnimo se Siniše Anđelkovića, Martina Milca, Etiena Velikonje in še koga, ki so priložnost dobili v času, ko je na direktorskem stolčku sedel Zahović, in so se potem ustalili v dobrih evropskih klubih. Nekaj časa se je zdelo, da se vse, česar se dotakne nekdanji odlični nogometaš, spremeni v zlato.
A tudi Zahović ni nezmotljiv, tudi on je kdaj pa kdaj naredil kakšno napako. Napako, ki jo je mariborski ustroj s številnimi zmagami in zaporednimi naslovi državnih prvakov ter dobrimi igrami v Evropi znal skriti. Zdaj je drugače, zdaj, ko so Mariborčani v manjši krizi, vse te napake prihajajo na plan. Ena izmed zadnjih, ki jih je naredil snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo, je prihod Abela Giglija. Nekdanji nogometaš Parme, ki je v Sloveniji igral tudi za Gorico, se je vijoličastim pridružil po poškodbi Arghusa – zdaj Brazilca tako ali tako ni več v klubu – in ta poteza se je izkazala za resnično katastrofalno. Ker se je takoj na začetku sezone poškodoval tudi Aleksander Rajčević, je 25-letni Italijan kaj hitro dobil priložnost v začetni enajsterici vijoličastih, a do zdaj se je izkazal za vse kaj drugega kot okrepitev.
Temnopolti branilec je odigral nekaj zares katastrofalnih tekem, dna pa se je – tako se je vsaj zdelo – dotaknil na prvem večnem derbiju v letošnji sezoni, ko se mu je ob Ezekielu Hentyju večkrat zavrtelo, ob Andražu Šporarju pa je bil videti kot majhen, nebogljen otrok, ki želi ustaviti Hulka. Poraz z 0:3 z večnimi rivali in za nameček še rdeči karton, ki ga je dobil nespametno po nešportni brci Hentyja, sta zaznamovala Giglijev začetek pri aktualnih državnih prvakih in temnopolti nogometaš je vedel, da se bo le s fantastičnimi igrami lahko znova prikupil navijačem.
Vendar do tega ni prišlo. Po derbiju je imel Italijan številne težave s poškodbami, zdaj, ko se je končno vrnil na zelenice, pa nadaljuje tam, kjer je končal. S slabimi predstavami. Tisti, ki so si prišli ogledat dvoboj med Mariborom in Zavrčem, so dobili občutek, da italijanski branilec prvič stoji na nogometnem igrišču, da ima prvič obute nogometne čevlje in da prvič igra nogomet. Še več, bilo je videti, kot da je izgubljen v vesolju in da ne ve, kaj točno mora početi. Giglija bi proti Haložanom lahko razglasili za vse kaj drugega kot nogometaša. Prej bi ga lahko označili za plavalca, kajti v obrambi je plaval kot Michael Phelps, ali pa drsalca, kajti ob prodorih Alberta Riere, Veljka Batrovića, Dejana Glavice in drugih nogometašev Zavrča je večkrat zdrsnil kot Anže Kopitar. Za nogometaša pa le stežka, kajti Italijan je včasih deloval tako nerodno, da so se navijači Maribora lahko le prijemali za glavo in se od muke križali. V enem trenutku je tako Gigli meni nič, tebi nič zgrešil celotno žogo, pa čeprav je bila žoga na tleh in je proti njemu prihajala s polževo hitrostjo.
Če se je zdelo, da se je 25-letnik dna dotaknil proti Olimpiji, je proti Zavrču odigral še za odtenek slabše. Bil je krivec za dva zadetka gostov, hkrati pa je naredil še nekaj napak, ki na mariborsko srečo niso bile kaznovane. Zato se seveda poraja vprašanje, kaj je Jurčiću storiti v sredo, ko Maribor gostuje v Domžalah? Željko Filipović, ki je za silo pokrpal položaj osrednjega branilca, je poškodovan in verjetno ne bo pripravljen za igro, Aleš Mertelj bo brez dvoma znova zaigral na desnem boku, čeprav tam ne more igrati, a Maribor tudi na tem položaju nima rešitve, mladeničem Žigu Živku in Damjanu Vukliševiću pa Jurčić ne zaupa najbolj. Po vsej verjetnosti bo tako v osrčju obrambe znova ob Marku Šulerju zaigral Gigli, pozimi pa morajo vijoličasti, če želijo računati na naslov prvaka, (med drugim) nujno kupiti enega osrednjega branilca.
