Torej …
Preden nadaljujete, me zanima, ali lahko prvo vprašanje zastavim jaz?
Vsekakor, povejte.
Vas še vedno zanima, zakaj, za vraga, sem tukaj? Vem, da ste vprašali med najinim kratkim včerajšnjim pogovorom, toda zagotovo vas še vedno muči. Predlagam, da brez ovinkarjenja začneva s tem. Če vas zanima, vprašajte še enkrat.
Velja. Zakaj, za vraga, ste tukaj?
Zakaj pa ne? Ljudje ste večinoma taki, da vedno in povsod sprašujete zakaj. Jaz sem drugačen. Vedno vprašam, zakaj ne, in ljudi po navadi spravim v zadrego. Prepričan sem, da ne bi povedali nič pametnega, če se lotite odgovarjanja na vprašanje, zakaj ne. Medtem ko vam na vprašanje zakaj lahko ponudim odgovor, ki je morda nenavaden, a povsem stoji in drži vodo. Seveda mu potem lahko oporekate na številne načine, a to je že vaša stvar. Zakaj bi se ukvarjal z vašimi pomisleki, če pa trdno verjamem v svoj zato.
Vaš zato pa je?
Zagotovo ne denar, to je verjetno jasno vsakomur. Če uspete sestaviti logično razlago, po kateri sem tukaj zaradi denarja, klobuk dol. Karkoli bi na tem področju lahko skombiniral tukaj, ste lahko trdno prepričani, da obstaja cela kopica okolij po vsem svetu, kjer bi v tem pogledu naredil več in bolje. Saj to je jasno, kajneda? Edina resnica je v tem, kar sem že razlagal. Odlične odnose imam z gospodom Andyjem Baro iz agencije, ki me zastopa, on pa je blizu gospodu Dušanu Petkoviću. Po tem ključu je Zavrč sploh lahko normalno stopil v stik z mano, njuna želja, da bi jima pomagal pri tem projektu, pa me je sčasoma prepričala. Andy je zame naredil ogromno dobrega, zdaj pa bom nekaj zelo dobrega naredil jaz. Kot igralec in kot nekdo, ki lahko pomaga tudi zunaj igrišča, bi rad postal del izjemno simpatičnega kluba, ki želi spisati odmevno zgodbo na državni ravni. Na njej celo resno konkurirati Mariboru, ki prihaja neposredno iz lige prvakov, in Olimpiji, ki z velikimi načrti želi vanjo.
Rekli ste na igrišču in zunaj njega?
Na igrišču še vedno lahko dam zelo veliko. Triintrideset let vendarle še ni toliko, pa tudi pripravljen sem zelo dobro. Lahko pa odigram vsaj še dve vlogi. Lahko sem vzor igralcem v ekipi Zavrča, ki bodo naredili vse za to, da bi z menoj dobro sodelovali in da bi me v čem tudi posnemali. Hkrati pa lahko pomagam pri zagotavljanju dodatnih okrepitev. Če sem tukaj jaz, bi utegnili priti zelo zanimivi in kakovostni nogometaši. Nekateri že zaradi mojih referenc, po potrebi pa bom z njimi tudi govoril. Da, vsekakor bo tudi to moja vloga in skupaj lahko naredimo nekaj velikega. Skupaj lahko tega dojenčka vzgojimo, krepimo in tudi izobrazimo. To si zelo želi športni direktor kluba, da o predsedniku sploh ne govorim. Videti je, kako zelo uživa in kako zelo bi rad spisal veliko zgodbo. To mi je zelo všeč, pravo veselje je biti del takega dogajanja.
MORATE ME VPRAŠATI O POKRU, NIČESAR NE SKRIVAM
Morda je ravno to tisto, česar kje drugje ne bi dobili? Če bi šlo zgolj za igranje, bi verjetno izbrali drugo špansko ligo na Kanarskih otokih in hišo s pogledom na plažo?
Verjetno bi res izbral kaj takega (smeh) Gre tudi za igranje, a vsekakor je to kombinacija, za katero želim, da bi me počasi, zelo počasi uvedla v drugačne nogometne vode. Lahko je nekakšna priprava za službovanje in delovanje po koncu kariere, kar mi zelo ustreza. V določeni meri bo Zavrč tudi začetek mojega dela zunaj igrišča, kar je čudovita priložnost in kar me zelo veseli. Sploh če za nameček s tem pomagam prijateljema.
Tu ste natanko leto dni po tem, ko ste iz Turčije prestopili v Italijo in želeli odigrati nekaj sezon za Udinese, a se je zgodba zelo hitro končala.
Udinese me je pripeljal iz Galatasaraya zaradi zelo kompleksnih poslov, ki jih še danes ne poznam in ne razumem povsem. Prišel sem igrat nogomet, privlačila sta me tako klub kot dodajanje še ene zelo atraktivne igre v moj življenjepis in te izkušnje sem se resnično veselil. Toda igranje nogometa bi bil le del nekaterih zadev, o katerih ne bi govoril preveč in v katere se nisem želel spuščati. Šlo je za posle malodane političnih razsežnosti, zato s tem nisem želel imeti opravka. Udinese je v večji meri podjetje kot kateri klub, ki sem ga imel priložnost spoznati, igranje nogometa je zanj zelo nizko na lestvici pomembnosti. Rekel sem jim, da me to ne zanima in da bi rad zgolj v miru igral, zato smo se znašli na nasprotnih bregovih in stvari so postale precej grde. Hotel sem oditi, a sem hotel vsaj delno izplačilo pogodbe, pri njih je bilo na prvem mestu izogibanje izplačilu, manjkalo pa ni niti nizkih udarcev.
Vas lahko vprašam …
Morate me vprašati.
Kako veste, za kaj gre?
Za mojo prejšnjo izkušnjo v Sloveniji. Za tisto pred prihodom v Zavrč (smeh). Kako ne bi vedel, za kaj gre? Za igranje pokra v slovenski igralnici, ki ga je Udinese s pomočjo nekaterih medijev obesil na veliki zvon in s katerim me je izsiljeval, ko so bila naša pogajanja najbolj napeta. Želeli so, da bi prevzel odgovornost za nekaj napačnega in da bi prekinitev pogodbe zapakirali na tak način. Nisem hotel. In nisem. In ne bom, ker nisem naredil nič narobe.
A dejstvo je, da ste bili v Sloveniji in da ste igrali poker?
Seveda je dejstvo, saj se sploh nisem skrival in še vedno ničesar ne skrivam. Igral sem, se prijavil z imenom in priimkom, osvojil drugo mesto, se fotografiral. Zakaj sem igral? Zaradi 3000 evrov? Ah, dajte no. Igral sem, ker pač rad igram in ker je bil nekaj kilometrov oddaljen zelo simpatičen turnir. Kdaj sem igral? V svojem prostem času, na prost dan, ko bi lahko počel karkoli. Nisem imel nobene omejitve, nisem imel nobene prepovedi, v tistih dneh nisem imel nobene klubske obveznosti. Vse drugo so neumnosti, ki pa jih bodo ljudje seveda vedno znova radi privlekli na plan. Nisem spremljal, a prepričan sem, da se to dogaja tudi v teh dneh, namesto da bi ljudje videli pozitivno zgodbo.
Nato ste po tej izkušnji lanskega decembra odšli domov na Majorko?
Točno tako. Bil sem zelo slabe volje, bil sem prizadet, kajti nisem človek, ki bi bil vajen takih reči. In kadar se počutim tako, potem me nič na svetu ne mika tako kot rodni otok. Želel sem domov, želel sem na Majorko in tam se sploh nisem postavil kot nekdo s pogajalskim izhodiščem. Klubu sem dejal, da bom igral praktično zastonj, pogodbo smo podpisali v dveh minutah. Bila je absurdna, s pravim nogometnim profesionalizmom ni imela nič skupnega. Ni se končalo najbolje, po polovici sezone smo jo zaradi nekih nesoglasij razdrli, a to se pač zgodi, to je življenje. Tako sem postal prost igralec, za katerim je zelo zanimivo poletje in ki je zdaj tukaj. Morda ne bi bil, če nekatere stvari ne bi padle v vodo, toda to ni pomembno. In sva na začetku zgodbe, krog je sklenjen.
FANTOM SEM DEJAL, DA NISEM NE VEČ NE MANJ
Kakšni so prvi vtisi; spoznali ste kraj, opravili nekaj treningov?
Kraj je natanko tisto, kar sem pričakoval in kar mi v tem trenutku zelo ustreza. Klub deluje zelo dobro, takoj pa sem jim dejal, da potrebujemo nekoliko boljšo travo na glavnem igrišču. Če želimo dvigniti tempo igre, imeti dobre igralce in igrati kakovosten nogomet, potrebujemo dobro igralno površino. Slaba je prednost za slabše ekipe, na slabi se lahko uspešno bori kdorkoli, mi pa to ne želimo biti. Mislim, da je trava drugod boljša, vsaj iz Ljubljane, kjer sem pred leti gostoval z Galatasarayem, imam odlične spomine, zdaj pa moramo to zadevo urediti tudi tukaj. Sicer pa je vse v najlepšem redu.
Kako so se na srečanje z vami odzvali fantje v slačilnici, vaši novi soigralci?
Bili so pod vtisom, lagal bi, če bi dejal kaj drugega. Ko so me nadrejeni predstavili v slačilnici, sem jim želel povedati nekaj besed; lahko bi rekli, da sem imel manjši govor. Dejal sem jim, da sem tukaj le zato, da bi bil še eden od njih. Da me ne zanima nič drugega oziroma da drugega sploh nočem. Da nisem ne več ne manj, da se bom tako obnašal in naj se tako obnašajo tudi oni. Naj me spoštujejo, tako kot bom jaz spoštoval njih, a naj počnejo vse, kar počnejo med seboj in kar bom jaz počel z njimi. Naj prosto delijo z menoj še take malenkosti, naj se šalijo, naj uživajo.
V kakšni formi ste trenutno, kar zadeva zmožnost igranja tekem?
Dejstvo je, da sem zadnje srečanje tekmovalnega značaja odigral pred tremi meseci in da sem od tedaj vadil sam. Trudil sem se na vso moč, a nikoli ne moreš povsem nadomestiti rednih treningov z ekipo, kaj šele igranje tekem. Težko rečem, koliko časa bom potreboval, da bom popolnoma pripravljen, vsekakor pa sem sposoben odigrati kakšen polčas, morda celo kakšno tekmo na kar visoki ravni.
Vprašanje o vaši pripravljenosti je še toliko bolj zanimivo, ker bo v soboto v Zavrču gostoval Maribor. Ves nogometni del države pričakuje, da boste na tej tekmi zaigrali.
Naredil bom vse za to, da bi vsaj vstopil v igro v drugem polčasu. Opravil bom še nekaj težkih treningov in videl, kako se bom počutil. Nato pa se bova s trenerjem odločila. Želim si, da bi uspelo, kajti zelo dobro se zavedam, da prihaja udeleženec lanske lige prvakov in da tudi zaradi lokalnega rivalstva tekma v tem okolju pomeni ogromno. V vsakem primeru bom v ekipi in bi bil, tudi če ne bi mogel hoditi. Tako zaradi moštva samega kot zaradi navijačev. Res pa bom naredil vse, da bi tudi zaigral.
Veste, da je še vedno nenavadno vprašati Alberta Riero, kaj Zavrč pričakuje pred tekmo z Mariborom?
Razumem (smeh). Se boste navadili, zdaj je to nekaj običajnega. Naj vam dokažem s povsem običajnim odgovorom. Zanima nas naša ekipa, želimo napredovati, želimo se pokazati v dobri luči proti uglednemu nasprotniku. In če se ponudi priložnost, bi bilo seveda krasno vknjižiti dober rezultat. Bo v redu? (smeh)
PROSINEČKI, LIVERPOOL, ISTANBUL IN EDINSTVENA GENERACIJA
Slišati je bilo govorice, da boste živeli v Zagrebu.
Ponujena mi je bila ta možnost, a sem jo gladko zavrnil. Hočem biti tukaj, nisem prišel v Zagreb. Za zdaj bom v hotelu, potem pa bom videl, kako se bom organiziral. A želim biti tukaj, želim biti blizu kluba, blizu stadiona, blizu soigralcev, blizu navijačev. Želim trenirati, se družiti, jesti s fanti, razvijati odnose in klub. Zagreb je super, morda bom šel kdaj tja, ko bom prost. A prišel sem delat, nisem prišel na dopust. Prost sem samo še danes (v sredo, op. p.) in danes bom resnično šel v Zagreb. A seveda zaradi nogometa.
Dinamo proti Arsenalu v ligi prvakov?
Točno tako. Naj si bomo na jasnem, želel sem spremljati Zavrč na pokalni tekmi, toda dejali so mi, naj odidem uredit še nekatere stvari, si še malo oddahnit in pogledat tekmo ter naj se vrnem naslednji dan. Torej bodi tako.
Vas bo v Zavrču obiskala družina?
Za zdaj je ne bo, saj otroci hodijo v šolo. Potem pa bomo videli, kako se bo obrnilo. Odvisno od tega, kako bo steklo in koliko časa bom ostal tukaj.
Slovenija si je edina, da ste drugo največje tuje ime v naši ligi po Robertu Prosinečkem.
Ne vem, morda sem, to morate oceniti vi. Prosim le, naj me nihče ne postavi na prvo mesto. Če nič drugega, je Robert igral za Barcelono in Real, kar jaz nisem in nikoli ne bom. Lahko pa bi se našlo še precej stvari, po katerih je pred menoj.
Niste igrali za Barcelono in Real, toda igrali ste za nekatere izjemne klube. Kako se jih spominjate in kaj vam pomenijo danes?
Zgodovinsko je najbolj pomemben Liverpool, mislim pa, da bi ga na prvo mesto postavil tudi po nekaterih drugih kriterijih. Sploh zato, ker sem na Anfieldu igral v času, ko je bila ekipa zelo blizu Manchester Unitedu v boju za angleški naslov. Igral sem s številnimi resnično izjemnimi nogometaši, kot so Steven Gerrard, Xabi Alonso, Javier Mascherano in še nekateri, ob katerih se človeku naježi koža. In to je bila zagotovo najboljša klubska ekipa, za katero sem kadarkoli igral. Se me je pa na drugih področjih še bolj dotaknil Istanbul oziroma se me je dotaknilo igranje za Galatasaray. Počutil sem se izjemno, mesto je fantastično, klub prav tako, ob vsem skupaj pa sem se tudi počutil izjemno pomembnega. Bilo je sijajno, nikjer se nisem počutil tako noro dobro. Popolna tri leta, zato sem tudi ostal tri, po navadi klub zamenjam po največ dveh (smeh).
Poudarili ste, da je bil tisti Liverpool najboljša klubska ekipa, v kateri ste igrali. Verjetno ste poudarili zato, ker ste bili član najmočnejše španske reprezentance v zgodovini?
Res je, to je treba strogo ločiti, kajti nič se ne more primerjati s tistim moštvom in z igranjem zanj. Na nič nisem tako zelo ponosen, kajti šlo je za eno najmočnejših ekip v zgodovini nogometa, ne samo španske izbrane vrste. Tudi danes nekatere reprezentance vključno s špansko igrajo zelo dober nogomet, toda ničesar ni mogoče primerjati z ekipo, za katero sem tedaj odigral štirinajst tekem in ki je serijsko slavila na velikih tekmovanjih. Žal sem bil zraven samo na pokalu konfederacij, ko sem bil celo član udarne enajsterice, toda že samo občasno članstvo v tisti izbrani vrsti je bilo dokaz, da sem v karieri naredil nekaj velikega. Za nameček je bila to tudi ekipa, za katero je stala celotna Španija in ki je podporo po vsej državi združila kot nobena druga. To je bilo edino obdobje, v katerem Barcelona in Real nista bila najpomembnejša, temveč je bila to izbrana vrsta. Kjerkoli smo bili, nas je že na treninge pospremilo več tisoč ljudi, kaj šele na tekme. Bilo je izjemno, in če kdaj, potem se v tistem času zagotovo ni moglo zgoditi kaj takega, kar se v reprezentanci zdaj dogaja z Gerardom Piquejem. Reprezentanca je bila enotna in je pripadala vsem, pa naj si bil Kastiljec, Bask ali Katalonec.
NADAL V ZAVRČU? SAJ VESTE, KAJ BOM REKEL
Vi ste Katalonec?
Ne, ne bi rekel. Pravzaprav nisem in pika. Na Majorki se v ogromni večini nimamo za Katalonce, čeprav nas oni po navadi dajejo v isti koš. Od njih se med drugim razlikujemo tudi po tem, da nočemo biti svobodni; ne skupaj z njimi ne sami. Nam je povsem v redu tako, kot je. Pa tudi naša jezika se razlikujeta, čeprav sta podobna. Mi njih popolnoma razumemo, oni pa nas zelo malo, kar je idealna kombinacija (smeh).
Torej navijate za Real ali Barcelono?
Zanimivo je, da je otok v tem pogledu precej razdeljen in da je eno redkih takih okolij v Španiji. Drugod je bolj kot ne jasno, kje se navija za Real in kje se navija za Barcelono. Pravzaprav bi na zemljevidu lahko narisal ostre meje, medtem ko na Majorki ni pravega ključa in so goreči navijači tako enega kot drugega velikana med seboj pomešani. Toda jaz sem drugačen, vedno sem bil malce čuden. Nikoli nisem navijal ne za enega ne za drugega, navijam zgolj za Mallorco, ki je večini nekakšen drugi klub.
Kako dobro poznate slovensko reprezentanco?
Rekel bi, da kar dobro. Nekatere igralce v njej zelo cenim in mislim, da so ob pravi podpori navijačev in javnosti sposobni doseči marsikaj. Podpora je zelo pomembna, saj pomaga ustvariti ozračje, v katerem je mogoče vse. Celo ko gre za Španijo, ki črpa iz večjega in povsem drugačnega bazena igralcev, je podpora izjemno pomembna. Prej sem govoril o njej in brez nje tudi edinstvena generacija ne bi bila to, kar je bila. S podporo lahko tudi Slovenija doseže veliko; morda celo več, kot si mislite. Ne govorim le o nastopih na velikih tekmovanjih, teh ste zbrali že precej. Govorim o tem, da je bila Češka z dobro generacijo in z dobro podporo v finalu evropskega prvenstva in da so Grki na njem slavili. Torej, če se malce vrnem na začetek tega pogovora, zakaj pa ne? Sploh zdaj, ko imate res dobro generacijo.
Verjetno vam je najbližje Jan Oblak, ki blesti v Španiji?
Seveda, zagotovo ga poznam najbolje. V Španiji je resnično zelo izpostavljen in morda je v tem trenutku celo najbolj znan slovenski nogometaš v širših evropskih krogih. Toda to ne pomeni, da ne poznam drugih. Na primer Samirja Handanovića, ki tako zelo dobro brani pri Interju in zaradi katerega je prvi vratar Atletica v reprezentanci rezerva. Kar je nekaj najbolj neverjetnega, a je hkrati povsem logično.
Riera je drugi najbolj slaven priimek iz mesteca Manacor, v katerem ste se rodili in odrasli?
Morda res. Velja nekaj podobnega kot pri Prosinečkem in slovenski ligi; zagotovo nisem na prvem mestu. Družina Nadal je vendarle družina Nadal.
Menda jih zelo dobro poznate?
Drži. Z Miguelom Angelom sva skupaj igrala pri Mallorci in tudi nazadnje sem z njim kot s športnim direktorjem sodeloval pri tem klubu. Vso mojo kariero je bil zame zelo pomembna oseba, ki mi je veliko pomagala, dobro pa sem spoznal tudi Rafaela, najboljšega ambasadorja našega majhnega mesta in tudi celotnega otoka. Je sijajen dečko, vrstnik mojega mlajšega brata, ki trenutno igra v Kazahstanu. Skupaj sta igrala nogomet, ki ga Rafa prav tako obvlada, veliko smo se družili in seveda so stiki ostali.
Morda ga lahko povabite na tekmo v Zavrč?
Saj veste, kaj bom rekel. Zakaj pa ne?
