Danes 36-letni Aleksandar Radosavljević je decembra 2013 precej nepričakovano končal igralsko kariero. Takrat tudi sam še ni vedel, da je že odigral zadnjo tekmo v karieri profesionalnega nogometaša. Pol leta pozneje se je nato znašel v trenerskih vodah, ko je pri Olimpiji opravljal delo pomočnika Darka Karapetrovića. Ob koncu sezone je samostojno vodil dve tekmi, nato odšel iz Olimpije, do konca koledarskega leta pa naj bi se spet vrnil k trenerskemu delu.
Julija 2013 ste se po treh letih poslovili od Nizozemske. Pogodba se vam je iztekla, kaj ste imeli takrat v mislih?
Po izteku pogodbe sem želel ostati v tujini, ampak ni bilo nobene pametne ponudbe. Na povabilo trenerja Andreja Razdrha sem septembra tistega leta prišel v Olimpijo. Pogodba je bila sestavljena do konca koledarskega leta. Pozimi je vlogo športnega direktorja v klubu prevzel Sašo Udovič, ki je želel mlado Olimpijo, in tako se nismo dogovorili za podaljšanje sodelovanja. Po tem nisem želel v noben drug slovenski klub oziroma slabši klub samo zato, da bi igral. Nisem imel motiva, da bi igral nogomet samo zaradi nogometa. Želja je bila igrati na visoki ravni ali pa sploh ne igrati. Tako sem se dokaj hitro odločil, da se posvetim trenerskemu poslu.
Torej ste takrat še čakali na kakšno ponudbo iz tujine?
Gotovo, v tem primeru bi podaljšal kariero, a le, če bi igral na normalni ravni. Tega ni bilo in menim, da je bilo veliko bolje, da sem takrat prenehal igrati, kot da bi to vlekel v nedogled. Že prej sem razmišljal o trenerskem poslu, tako da mi ni bilo težko zaključiti. Nisem želel vleči igralske kariere tja do štiridesetega leta, mogoče igrati v eni od avstrijskih nižjih lig, saj mislim, da lahko več prispevam kot trener. Po drugi strani pa je tudi nesmiselno izgubljati določen ugled, ki si ga priboriš med kariero.
Omenili ste Udovičevo željo po mladi Olimpiji. Je to sploh izvedljivo? Gre za velik klub v slovenskem prostoru, ki si verjetno težko privošči igranje samo z mladimi nogometaši, ker potem trpi rezultat.
Treba je najti primerno kombinacijo mlajših in starejših. Z mladimi sicer lahko igraš nekaj let, vendar je treba občinstvo pripraviti na to, da v tem času ne bo rezultata. Ampak pri Olimpiji težko koga pripraviš na to, da boš leto, dve gradil ekipo. Ni ne časa ne potrpljenja, niti pri navijačih niti pri medijih.
Ste 8. decembra 2013, ko ste z Olimpijo v gosteh z 1:0 premagali Koper, pomislili, da je to lahko vaša zadnja tekma v karieri?
Niti ne. Mogoče bi takrat še pol leta ostal v Olimpiji, a se nismo dogovorili, tako da je bilo to to. Po tem pa tudi nisem dobil nobene pametne ponudbe, da bi nadaljeval kariero.
Je bilo kaj grenkega priokusa, ker ste se odločili za vrnitev v Slovenijo?
Ne, vedel sem, v kaj se spuščam, in bil pripravljen na vse. Težko rečem, ali je bila to dobra ali slaba izkušnja, mogoče bi bilo bolje kariero zaključiti v tujini in se potem vrniti domov. Dejstvo je, da so bila to že leta, ko ne moreš več dati svojega maksimuma, mogoče tudi ni več pravega motiva za dokazovanje. Želiš biti dober, verjetno se bolj zanašaš na rutino, ampak to ne gre. Tudi sicer nisem bil tak tip igralca, ki bi reševal stvari. Lahko sem veliko dal ekipi, a sem bil odvisen od nje, in če ekipa ni igrala dobro, nisem mogel izstopati. Če je moštvo igralo dobro, sem k temu veliko pripomogel tudi jaz.
V REPREZENTANCI KOT "MARTINELA"
Radosavljević je bil član slovenske izbrane vrste med letoma 2002 in 2013, v tem času je zbral 39 nastopov, zabil je en gol (12. avgusta 2009 proti San Marinu). V tem času so jo vodili štirje selektorji (Bojan Prašnikar, Slaviša Stojanović, Srečko Katanec in Matjaž Kek. Branko Oblak ga ni klical), zadnji nastop za izbrano vrsto pa je vknjižil pol leta pred odhodom v igralski pokoj. V dresu z državnim grbom na prsih je igral na položaju zadnjega zveznega. Bil je destruktor tekmečeve igre, opravljal naloge, koristne za ekipo, vendar povprečni gledalci tega navadno ne opazijo, zato so igralci na tem mestu včasih malo zapostavljeni, manj cenjeni. "To je pozicija, ki se je v igri ne opazi. Tudi sam sem igral tako, da nisem bil veliko v stiku z žogo. Tudi ko sem jo dobil, sem jo hitro dal naprej, bil sem kot 'martinela'. (smeh) V igri nisem bil opazen. Verjetno sem več naredil v fazi obrambe, opazijo te pri kakšnem drsečem startu ali podobno. Drugače pa sem poskušal s pametno postavitvijo preprečiti nasprotnikove napade. Zelo dobro sva se dopolnjevala z Robertom Korenom." Kakšno pa je bilo vzdušje v reprezentanci? "Vedno je bilo zelo dobro, fantje smo z veseljem prihajali na reprezentančni zbor. Vsak trening smo oddelali na polno, nihče ni varčeval z močmi. Ob tako dobrem treningu in vzdušju rezultat ne more izostati. V primerjavi z drugimi reprezentancami individualno mogoče nismo bili tako močni, vendar nas je ekipni duh peljal naprej."
Že v začetku kariere nekaj časa niste vedeli, ali bi sploh radi živeli od nogometa.
Pri dvajsetih sem iz Triglava odšel v Celje, to je bila prva resnejša zadeva v nogometni karieri. Nato sem si v Celju rekel, da bi se rad preizkusil v tujini. Če bo šlo, v redu, če ne, prav tako. Dve leti in pol pozneje sem odšel v Rusijo in v tujini ostal približno deset let.
Kako je bilo, ko ste se po toliko letih vrnili v Slovenijo, kakšna se vam je zdela slovenska liga?
Vse skupaj je malo drugače. Na tekmah je manj gledalcev, pogoji za trening niso taki kot v tujini. Glede infrastrukture bi rekel, da se stadioni izboljšujejo, vendar so na drugi strani slabša igrišča za trening. Na Nizozemskem smo imeli denimo samo za trening pet igrišč. Že zaradi tega je bil preskok velik. Kar zadeva samo kakovost tekmovanja, pa ta še zdaleč ni tako slaba, kot želijo prikazati nekateri. Mislim, da se fantom, ki pridejo sem iz tujine in mislijo, da se bodo tu sprehodili, to ne uresniči. Treba se je zelo potruditi, da odstopaš oziroma da si med boljšimi igralci v ligi.
Čeprav je v tekmovanju veliko mladih fantov.
Da, včasih si je bilo zelo težko predstavljati, da bi kakšen osemnajst- ali devetnajstletnik dobil priložnost za igro. Dobil jo je eden, ostali pa ne. Danes je povsem drugače, zato je kakovost lige v primerjavi s prejšnjimi sezonami morda malo slabša. Več je nihanj v igri, ni konstante.
V tujino ste odšli pri 22 letih, kaj menite o tem, da se onkraj meje podajo že 16- ali 17-letniki?
Tega ne podpiram, to so še otroci, ki umsko niso dozoreli. Nogomet ni samo trening, zelo pomembno je, kako se fantje počutijo, kakšno podporo imajo. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na končni rezultat. Zato se zelo malo igralcev prebije naprej. Bolje je ostati še kakšno leto doma, kjer postaneš zrelejši in nato v tujini lažje izkoristiš pridobljene izkušnje. Zavedati se je treba, da je konkurenca velika in tam nate gledajo kot na številko. Doma je vseeno malo drugače, če odstopaš, drugače gledajo nate in je lažje priti ven.
Po izteku pogodbe z Olimpijo ste bili pol leta brez kluba, nato pa ste se vrnili v Ljubljano v vlogi pomočnika trenerja Darka Karapetrovića. Kako je sploh prišlo do sodelovanja?
Takrat sem bil na šolanju, delal sem trenersko A-licenco. Darko me je poklical in vprašal, ali bi prišel. Vzel sem si nekaj časa za razmislek, potem pa ponudbo sprejel. Biti pomočnik trenerja v takem klubu se je zdelo kot dobra izkušnja. In natanko tako je bilo, zdaj lahko to potrdim, zadovoljen sem, da sem trenersko kariero začel na ta način.
Nikoli pa niste uradno zaključili igralske kariere, tako da je bilo vse skupaj za širšo javnost kar manjše presenečenje.
Imel sem 35 let, nisem bil za odpis, vendar sem čutil, da nisem več sposoben igrati na najvišji ravni, tako da sem se kar hitro odločil tako, kot sem se.
Bi kaj spremenili v svoji karieri, če bi imeli to možnost?
Ne vem, mogoče bi v mladosti malo več treniral. Nisem bil ravno zagret, do članske kategorije nisem spadal med tiste, ki bi se po cele dneve podili za žogo. Hodil sem na treninge, kaj več pa niti nisem igral. Kar zadeva klube, bi morda lahko bilo bolje, mogoče sem pa naredil maksimum, glede na to, kakšen tip igralca sem bil. Kariera je bila kar v redu, saj si na začetku niti nisem predstavljal, da bom živel od nogometa. Poleg tega sem od prvega do šestega razreda treniral še plavanje. Tudi tam sem bil bolj timski igralec, medalje sem zbiral v štafeti, individualno nisem bil nič posebnega. (smeh)
V tujini ste igrali v Rusiji, Grčiji in na Nizozemskem. Gre za tekmovanja, v katerih se igra različen nogomet, kar bi verjetno lahko dobro izkoristili v trenerski karieri.
Da, na Nizozemskem se igra odprto, malo se zanemarja obramba, v Rusiji vse temelji bolj na moči, medtem ko sem bil v Grčiji prekratek čas, da bi lahko dal konkretno oceno. Predvsem nizozemska šola mi je dala precej misliti, ko govorim o trenerstvu. Z namenom sem prišel tja. Ko sem bil v Rusiji, sem se želel preizkusiti še v zahodni Evropi, in Nizozemska je bila odlična izbira. Navsezadnje gre za zibelko nogometa. Nizozemci so sproščeni, želijo uživati na treningu in tekmi, pri nas je to malo bolj zategnjeno. V Rusiji je še huje, ko greš na tekmo, je v avtobusu popolna tišina, niti glasbe ne sme biti. Vsi so osredotočeni samo na nogomet. Zanimivi stili, kar mi bo prav gotovo pomagalo pri trenerskem poslu.
Z igralskega stališča pa vam je bila Rusija verjetno pisana na kožo.
Rusija je bila zelo zanimiva v primerjavi z Nizozemsko, kjer je taktična shema bolj zapostavljena. Zato do izraza bolj pridejo posamezniki. O obrambi se ne pogovarjajo veliko, igra se napadalen nogomet, tako da je odlična odskočna deska za naprej, nekje med slovensko in kakšno od vrhunskih lig. Lahko bi rekel, da se Nizozemci igrajo nogomet, zato bi mladim fantom priporočil igranje v tej državi.
Kako je bilo videti sodelovanje s Karapetrovićem? Tudi on je bil novinec v tem poslu, tako da sta se verjetno skupaj učila.
Da, tudi on je bil novinec, vendar je že imel določene izkušnje, ki jih je pridobil kot pomočnik. Odlično sva sodelovala.
Sezona pa ni bila ravno najbolj uspešna.
Glede na to, koliko denarja smo imeli za okrepitve in druge stvari, bi rekel, da smo v prvi polovici sezone izvlekli skoraj maksimum. Normalno je, da je lahko vedno še bolje, ampak večkrat rad rečem, da smo takrat priprave oddelali z dvajsetimi stožci. Nismo imeli osnovnih pogojev za delo, igralcem so morali znižati pogodbe, stanje v klubu je bilo precej slabo. To vpliva na vzdušje, igro, rezultat.
Na koncu ste dobili priložnost, da samostojno vodite dve tekmi.
Izgubljali smo stik z Evropo, vzdušje je bilo slabše, tako da je bilo težko motivirati fante. Za predzadnjo tekmo sicer še, ko smo bili teoretično v igri za nastop v kvalifikacijah za ligo Europa, za zadnjo pa ne več. Takrat je bila večina z mislimi že na dopustu.
Kako ste se razšli z Olimpijo?
Po zadnji tekmi se je vedelo, da bo klub prevzel Milan Mandarić, in od takrat nisem imel več nobenih stikov s klubom.
Generalni direktor Olimpije Ranko Stojić naj bi vam obljubil delo v klubu.
To je obljubil v medijih, a do danes me ni nihče poklical.
Kako gledate na današnjo ekipo Olimpije?
V stikih sem z igralci in zaradi njih bi rad videl, da bi bila Olimpija uspešna. Vzdušje je zdaj drugačno, začetek je povsem drugačen od tistega pred enim letom. Pričakovanja so večja, vlaga se več, vrnili so se navijači, pri nas pa se sploh ni vedelo, ali bo klub še funkcioniral. Zelo vesel bi bil, da bi ti fantje napredovali, imeli možnost oditi v tujino, zato bi rad videl, da je Olimpija uvrščena čim višje.
Spremljate dogajanje v slovenski ligi?
Da, hodim na tekme in sem na tekočem z dogajanjem.
Kako pa gledate na zadnje dogodke v Mariboru?
Mariborčani so naredili dober rezultat, po slabšem začetku sezone je bilo pričakovati, da bodo vse skupaj presekali z zamenjavo trenerja. To je najlažje narediti. Po velikem uspehu se je malo težje motivirati in držati konstanto, mogoče se je to zgodilo tudi v Mariboru. Nekateri igralci bi se morda radi preizkusili v tujini in je prišlo do določene zasičenosti. Zelo težko rečem, kaj se res dogaja, saj ne poznam stanja v klubu in lahko samo ugibam.
Kako napreduje vaše šolanje za trenerja?
Do licence PRO mi manjkajo še trije izpiti, tako da bi jo moral dobiti že letos. Pozimi bom prav gotovo že začel delo. Za zdaj sicer še nimam nič konkretnega v mislih, ampak mislim, da je najbolje začeti v Sloveniji. Domače okolje, kjer se lažje pridobi izkušnje, motiv pa je tujina.
Ste Kranjčan, otrok Triglava, Gorenjska nima svojega prvoligaša. So pa zdaj v radiju nekaj kilometrov kar trije drugoligaši: Triglav, Zarica in Šenčur. Kako gledate na to?
To se mi zdi zgrešeno. Med desetimi drugoligaši so trije lokalni rivali, ki se bodo tako rekoč poklali med sabo, namesto da bi imeli enega, pravega prvoligaša. Jasno je, da bi moral biti Triglav vlečni konj gorenjskega nogometa. Zdaj pa imamo kar derbi Zarica – Triglav, tega si slednji ne bi smel privoščiti. Gotovo bi si Triglav zaslužil prvo ligo, ampak ne na silo, moral bi iti skozi določen proces, s katerim bi prvoligaški status nato še uspel zadržati. Ne vem, kaj pametnega bi lahko še rekel na to temo kot to, da trenutna situacija nikakor ni dobra.
