Potem ko so se Mariborčani v Astani morali sprijazniti z zgodnjim slovesom od mednarodnega prizorišča, so bile vse oči uprte v športnega direktorja Zlatka Zahovića. Kako se bo odzval po neuspehu, se bo zgodila revolucija? V pogovoru samo za Ekipo SN je pojasnil svoja stališča, svoje odločitve.
Od morečega večera v kazahstanski prestolnici je minilo že nekaj dni. Kakšen je danes pogled nazaj? Je drugačen, kot je bil takoj po tekmi?
Ne, še vedno je isti. Takoj po tekmi smo bili mirni, saj se je zgodil nogomet, in nič več. V klubu nikoli nismo razmišljali drugače, kot da vemo, kdo smo in kaj smo.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da je Maribor v svetu nogometa finančni palček, ki odlično dela. Da se je uvrstil v skupinski del lige prvakov in trikrat v skupinski del lige Europa, pa je potreboval tudi srečo pri žrebu in srečo na igrišču.
Po obračunu z Astano se je vendarle težko znebiti občutka, da je bilo mogoče storiti več.
Se strinjam, toda to je bil tudi edini par v kvalifikacijah za ligo prvakov, v katerem je ena ekipa prihajala naravnost s priprav, druga pa je bila v polnem tekmovalnem ritmu. V ostalih sta bili glede tega obe v enakem položaju. Ali obe v ritmu ali obe na začetku sezone. Preprosto smo imeli smolo. Tudi na igrišču. Oba prejeta gola v prvem polčasu lahko označimo tudi za avtogola. Pri obeh je žoga pri poskusu bloka spremenila smer in najbrž se boste strinjali, da se to ne dogaja ravno pogosto. Oziroma se zelo, zelo redko. Kot sem že dejal, se je preprosto zgodil nogomet. Nič drugega, nič drugačnega. Nismo igrali nič bolje in nič slabše, kot smo v preteklosti proti Zrinjskemu, Dudelangeju ... A tokrat je bila na nasprotni strani odlična ekipa z velikimi finančnimi vložki, ki je v vzponu.
Ali igralcem po teh dveh tekmah kaj očitate?
Ne, na teh dveh tekmah jim ne morem očitati ničesar.
Rekli ste po teh dveh tekmah. Nekaj jim potem vendarle očitate, mar ne?
V svoji karieri sem šel skozi marsikatero slačilnico. Sicer na drugačni ravni, kot je naša, vendar imam s tem veliko izkušenj. Ko sem fante spraševal o tem, kakšno je ozračje, so zagotavljali, da je dobro, kar je seveda popolnoma razumljivo. Ker so zdaj v neki drugi fazi, kot so bili prej, in na finančno visoki ravni. Kupili so si stanovanja, dragocene avtomobile, hodijo na dobre večerje in ob tem so v nekem trenutku pozabili, zakaj so vse to dobili. Toda to ni nič neobičajnega, to se dogaja v vseh slačilnicah, ne le v naši. To je pač reka, s katero gre kolektiv, vse skupaj je težko usmerjati. Ljudje pa funkcioniramo tako, da staršev ali starejših ne poslušamo, na koncu pa vidimo, da imajo prav. A še pred tem moraš dobiti po prstih.
Za večino javnosti je bil vaš in nasploh odziv kluba po Astani precejšnje presenečenje. Marsikdo je pričakoval potres hujših razsežnosti. Ali v klubu res ni panike ali vse skupaj tako dobro prikrivate?
Pričakovanja so bila takšna zaradi tega, ker nas ne poznajo. Ljudje nas zasebno in nogometno analizirajo napačno. Tako kot ne delujemo. Če gledamo nogometno, je bilo vedno znova slišati, da so dosežki Maribora naključni. Iz leta v leto. To govorijo tisti, ki so nogometno neizobraženi in ne vidijo, zakaj je Maribor dosegal take uspehe. Ne govorim o medijih, ampak o posameznih strokovnjakih. In zasebno seveda prav tako delujemo drugače kot znotraj kolektiva. Ko izgubiš občutek, kdo si in kaj si, izgubiš vse.
Kakšni so bili prvi koraki znotraj kluba po vrnitvi iz Kazahstana? Se je po šoku, ki ste ga doživeli, v četrtek pod tribunami Ljudskega vrta veliko sestankovalo?
Ni se dogajalo nič pretresljivega. S trenerjem in vsemi člani strokovnega vodstva smo se seveda pogovorili, igralcem smo takoj po tekmi dali vedeti, da ni panike. In tudi naslednji dan ni bilo kriznih sestankov. Čemu besede, ko pa sami zelo dobro vedo, kaj je bilo narobe. Včasih so besede odveč, poleg tega nikakor ne smemo zanemariti, da smo vsi skupaj na isti ladji. Jaz sem na isti kot igralci in obratno. Res me preseneča, da nas tako slabo poznajo in napačno analizirajo, nogometno, kolektivno in zasebno. Na vseh področjih. Zaradi tega smo v prednosti pred drugimi.
Bistvo česa je, da vas ne poznajo? Kaj imate, česar drugi ne vidijo?
Mislim, da smo, kar zadeva stroko, v Sloveniji daleč pred vsemi. Glede analiz in vsega drugega. Res je, da se medijsko kot kolektiv in tudi osebno precej izpostavljamo, kar se mi zdi nekaj normalnega, a če kdo misli, da smo v klubu »frajerji« oziroma ljudje, ki ne delajo z glavo, potem teh uspehov ne bi imeli. Niti po naključju. Ampak kot sem že dejal, je to naša prednost.
Ste kdaj vendarle vsaj pomislili na to, da bi v igralski zasedbi naredili rez in se nekaterim igralcem zahvalili za sodelovanje? Da bi naredili revolucijo.
Rez smo naredili pred povratno tekmo z Astano. Trenerju se za takšno potezo zahvaljujem. Zato, ker je razmišljal o instituciji, ne o svojih interesih. Institucija je bila včeraj, je danes in bo tudi v prihodnje. To je bilo več kot potrebno in fantje so veseli, da smo naredili ta rez. Kriviti igralce in se skrivati za njimi pa je nesprejemljivo. Mi bomo vedno v prvi vrsti. Najlažje bi bilo vzeti šibo v roke, pa gremo. Očrniti fante in jih označiti za glavne krivce, češ da nič ne veljajo in da smo vsi drugi najboljši in najlepši. Ne, tako ne gre. Kaj pa moja odgovornost? Kaj pa trenerjeva, Pavlinova ... Vsak mora sprejeti svoj del krivde, svoj del odgovornosti. Kot sem že dejal, smo vsi skupaj na isti ladji. Moramo stopiti skupaj, vse skupaj podrobno analizirati in iti naprej. Nismo otroški vrtec, da bi vsevprek kaznovali. Vsak mora potlačiti svoj ego in biti odgovoren do kluba. To je prioriteta.
Ampak po slovesu od mednarodnega prizorišča se vendarle zdi, da ukrep s selitvijo Daliborja Volaša in Aleša Mejača v ekipo B ni prinesel želenega učinka.
Volaš že prej ni bil v načrtu za to tekmo, poleg tega s štirimi kilogrami preveč resnega nogometa pač ne moreš igrati.
Torej vztrajate pri tem, da je bila takšna poteza potrebna?
Da, prav tako Dalibor Volaš in Aleš Mejač ne bosta več člana prve ekipe.
Kaj to pomeni? Da se bodo oziroma so se že začeli pogovori o prekinitvi sodelovanja?
Vsak profesionalec mora skrbeti za svojo kariero. Če želita ostati, bosta pač v ekipi B, če hočeta igrati nogomet, bosta odšla.
Na kakšen način?
Aleš Mejač lahko odide brez odškodnine, Dalibor Volaš pa ne.
Kakšen je status trenerja?
Prezimil je na mednarodnem prizorišču, prišel je v skupinski del lige prvakov, kar nekaj pomeni, mar ne? Ne more vmes postati slab trener. Nemogoče. Le preštejmo, koliko slovenskih trenerjev se lahko pohvali s takšnimi dosežki. Ni ga!
V teh dneh se je pojavljalo tudi ime nekega drugega Anteja. Čačića. Po porazu z Viktorio iz Plzna v zadnjem krogu kvalifikacij za ligo prvakov se je moral hitro posloviti, tokrat se je klub odločil za drugačno držo.
Ante Čačić nikoli ni bil dolgoročna rešitev, temu primerna je bila pogodba. V njej je bil aneks o trimesečnem odpovednem roku. Gotovo je dovolj izkušen, da je vedel, kaj to pomeni, a je vseeno privolil v sodelovanje. Poleg tega je v Sloveniji težava, da vse, kar pride iz tujine, skoraj po pravilu preveč poveličujemo, svoje pa zaničujemo.
Zdaj se za Maribor začenja neko obdobje. Po štirih letih blišča na mednarodnem prizorišču in evropskem ritmu tekem bo prihodnjih dvanajst mesecev precej drugačnih. Se morda tega vsaj malce bojite?
Ne, zakaj bi se bal. Pri nas samozavest nikoli ni bila vprašljiva.
Fantje bodo igrali manj tekem, več bo treningov, tudi vse klubske službe se bodo morale prilagoditi nastalim razmeram.
In v čem je problem? Ne vidim ga. Ne vidim težave, zato pa sem presenečen nad tem, ko vidim, kakšna je skrb za Maribor.
Zaradi tega bi morali biti počaščeni. Skrb vzbujajoče bi bilo, če ne bi zanimali nikogar.
Seveda se tega zavedamo. Iz preprostega razloga, ker smo največja športna institucija ter najbolj zdrava institucija v Sloveniji. Ker bom zdaj imel več časa. Bom hodil v polne Stožice gledat tekme evrolige košarkarjev Olimpije, imel bom čas spremljati preizkušnje hokejistov Olimpije v ruski KHL-ligi, potem bo počasi že prišla zima in bomo čakali slovenska smučarska zmagoslavja na Zlati lisici ter v Kranjski Gori ... Maribor je zelo zdrav klub, naš šport pa v krizi. Če imaš tako zdrav klub, si lahko ponosen. Še enkrat, hvala za skrb.
Je torej finančna konstrukcija za celotno sezono tudi brez denarja, ki ste ga najbrž predvidevali z nastopi v Evropi, zagotovljena?
Kaj pa stroški?
Drži, da tudi stroškov ne bo, ampak sami dobro veste, da so zaslužki neprimerno višji.
Varčuj takrat, ko imaš, in ne, ko nimaš.
Glede tega potemtakem ni skrbi, da bi finančni balon počil?
V Sloveniji, kjer je šport največji revež v Evropi, imamo finančno preskrbljeno institucijo.
Vrniva se na igrišče. Po koncu igranja v skupinskem delu lige prvakov se je bilo nemogoče znebiti občutka, da ekipa pada, da je utrujena, zasičena, izžeta. Igre so bile temu primerne.
Vse to je normalno, temu se je skoraj nemogoče izogniti, a postavimo vse skupaj v kontekst slovenskega športa. Izžeta ekipa ima deset točk prednosti pred zasledovalci. Kje so vsi drugi? Kdo ima potemtakem problem?
Kako odgovarjate na očitke, da je Maribor kljub točkovnim prednostim in lovorikam negledljiv, premalo všečen?
Vsi, ki prevladujejo v svojih prvenstvih, so negledljivi. Ker so vedno prvi, so za večino pač dolgočasni. To, kar igra Maribor taktično, je vrhunski nogomet. Nekaj drugega je, če vsak dan gledaš Real ali Barcelono; drži, to je druga stvar.
Slišati je tudi komentarje, da s poudarjanjem taktične odličnosti prikrivate slabosti, ki se pojavljajo pri gradnji igre, pri kreativnosti, všečnosti?
Vse to je seveda mogoče analizirati, vendar se hkrati sprašujem, zakaj vsi ti analitiki ne poskusijo sami narediti česa podobnega, kot je uspelo nam? Zakaj se ne lotijo takšnega projekta?
Če prav razumem, odstopanja od filozofije, ki že dalj časa domuje pod Kalvarijo, ne bo?
Kakšno odstopanje neki. Nekaj nam je uspelo, nekaj imamo, zakaj bi potem menjali. Gremo svojo pot naprej. Težava je, ko ni vzponov, z veseljem pa bomo šli po liniji tistih, ki se nam bodo vsaj približali. Toda razčistimo še nekaj. Ali Maribor ima uspehe ali jih nima? Najbrž se strinjamo, da jih ima, a če verjamete ali ne, na številne trenerske seminarje in raznorazna strokovna druženja ni bil nikoli povabljen še nihče iz našega kluba, da bi predaval o uspehu. Niti en trener, ne jaz. Naši trenerji pa tja seveda hodijo in poslušajo, toda naročili smo jim, naj ničesar ne sprašujejo.
Zakaj menite, da tovrstnih vabil ni bilo?
Strah jih je znanja, toda res ne morem verjeti, da doslej ni bilo niti enega vabila. Vsi dosežki očitno ne štejejo. Namesto tega predavajo trenerji, ki so naredili enega igralca ali ga trenirali po kakšnem naključju. V klubu imamo ljudi, ki imajo iz lige prvakov takšne in drugačne izkušnje, ki se pogovarjajo z najboljšimi trenerji na svetu. Če pridete k nam, boste videli pravi mali laboratorij. Osvajamo lovorike, vendar očitno nikogar ne zanima, kako. Zakaj potem tekmujejo? Zakaj so najboljši trenerji tisti, ki osvajajo trofeje?
V kolikšni meri ste morda že pozimi ali v pričakovanju pravkar začete sezone razmišljali o tem, da moštvo za še višjo raven kljub vsemu potrebuje nekaj sveže krvi? Da bi si privoščili nekoliko večji finančni vložek za nakup res dobrega igralca?
Sveža kri pomeni nekaj milijonov. Z veseljem bi to storil, ampak dajte mi te milijone.
Saj so vendar na klubskem računu.
Imamo za naprej, za nemoteno delovanje. Zamislite si, da bi vložili denar, o katerem govoriva, pa se zgodi Astana. Kakšne bi bile lahko posledice? Zagotovila za uspeh ni.
Je bil torej Massimo Coda predrag?
Njegov zastopnik ni hotel pogodbe z Mariborom, kot drugo so razmišljanja o njegovi pomoči ekipi res zanimiva. Massimo Coda mesec in pol ni treniral. Kako bi potemtakem lahko igral proti Astani? Naj mi nekdo razloži. Ljudje govorijo neumnosti, mi pa analiziramo in delamo. In nam je vseeno, naj kar govorijo.
Ste v bližnji preteklosti kakšnemu igralcu mogoče zaupali preveč in ni izpolnil vaših pričakovanj? Vas je razočaral?
Ne, ne, nikakor ne. Niso razočarali. Vse to je stanje ekipe, igralcev, ki se vzpenjajo. Neumno bi bilo kazati na igralce. Mi smo kot starši, ki usmerjamo. Včasih uspemo, včasih ne, toda igralci so šampioni.
Kakšno prvenstvo predvidevate po izpadu Maribora iz Evrope?
Zanimivo. V prvi fazi bomo verjetno imeli kar nekaj težav, kakšen mesec, potem pa pričakujem avtocesto. Fantje so tako jezni sami nase, na to, kar se jim je zgodilo, in na usodo, da se preprosto morajo odzvati. Prepričan sem, da se bodo odzvali primerno.
Je nujno, da bodo težave trajale, kot ste rekli, vsaj en mesec? Ali ni mogoče, da bi ekipa v želeni ritem prišla že prej?
Bil bi vesel, da bi bilo tako, vendar ne verjamem. Preveč je vsega skupaj, preveč je gneva. Vse to ni preprosto.
Kako ste zadovoljni z videnim v sobotnem večeru ob Kamniški Bistrici in kakšno je sporočilo navijačem?
Moj poklon ekipi. To je vse, kar lahko povem o tekmi z Domžalami, prav tako se mi zdi pomembno poudariti še nekaj. Ko sem leta 2007 prišel v klub, sem ob vseh takratnih težavah zaznal veliko neenotnosti, hkrati ni bilo želene strasti. Danes čutim neverjetno enotnost in strast, kar me navdaja z obilo pozitivne energije. Ob tem bi rad izpostavil še nekaj v zvezi z navijači. Marketinška služba pri nas se zelo trudi, da bi na stadion privabila čim več gledalcev, in niti najmanjšega dvoma ni, da je naredila marsikaj. Vzhodna in zahodna tribuna sta po navadi dobro zasedeni, toda naša velika želja je poln jug. Na vseh tekmah. Proti Krškemu, Chelseaju, Olimpiji ... Maribor bo res velik takrat, ko se bo to dogajalo. Najvijaški sektorji po Evropi so povsod polni, zakaj ne bi bilo tako pri nas? Navijači so duša kluba, vsi skupaj se trudimo za njih in nikar naj od nas ne pričakujejo, da bomo večji od njih. V Maribor lahko pridejo Zlatko, Jose Mourinho, Fabio Capello ali kdorkoli drug, ampak o veličini Maribora odloča jug. V zadnjem obdobju smo odpirali navijaške baze, toda baza je južna tribuna v Ljudskem vrtu, ne lokali.
