Politikom po navadi ob izvolitvi damo 100 dni miru. Vi ste jih dobili precej manj, pa vendarle: ste zdaj pripravljeni na ognjeni krst v vlogi trenerja ljubljanskega kluba?
No, malce pa sem že na trnih. A prisotna je predvsem pozitivna trema. Če je ne bi bilo, bi bilo nekaj močno narobe. Je pa res, da bi si želel več miru (smeh). Pet tednov se včasih zdi dolgo obdobje, toda ko se znajdeš v takšnem položaju, kot smo se mi, potem spoznaš, da lahko minejo tudi zelo hitro. Ampak glede na nastali položaj smo čas dobro izkoristili. Vse res ni bilo na najvišji mogoči ravni, toda ne glede na vse smo dobro delali. Ob tem moram povedati, da vse to ni alibi, bi pa vseeno rad poudaril, da smo še naprej sredi ustvarjanja in Olimpija zagotovo še nima dokončne podobe. Do konca avgusta bo prišlo še nekaj nogometašev, morda dva, morda trije. In nato bi v septembru že morali igrati nogomet, kakršnega si želimo igrati. Za zdaj smo na pravi poti.
Prestopni rok vam je prinesel precej novih obrazov. Kako je njihovo kapljanje vplivalo na priprave? Bržčas bi si želeli, da bi vsi prišli naenkrat, kajne?
Nogomet je pač takšen, poln presenečenj. Zato pa tudi je zanimiv za vse ljudi. Vsak trener bi si seveda želel, da bi bili že na prvem treningu prisotni čisto vsi. Ampak realnost preprosto ne more biti takšna. Velikokrat se je treba prilagoditi, treba je biti fleksibilen. Gre za tisti stari dobri boj med trenerjem in športnim direktorjem, med upravo in stroko, med željami in finančnimi zmožnostmi. Kot trener bi si želel imeti v ekipi tridesetih enako kakovostnih nogometašev, toda v preteklosti sem že opravljal tudi druge klubske vloge in vem, kako težko je včasih pripeljati igralca, ki si ga želiš.
Koliko besede ste imeli pri kupovanju novih nogometašev? Ali je bilo to nekaj, kar je bilo izključno v domeni generalnega direktorja Ranka Stojića?
Nedvomno so igralci prihajali v dogovoru med nami vsemi. O tem smo se pogovarjali med sabo – predsednik Mandarić, direktor Stojić, jaz. Ve pa se, kakšna je hierarhija v vsakem klubu.
Bo nekdanji reprezentančni branilec Dejan Kelhar, ki se vam je priključil v tem tednu, zaigral že na sobotni tekmi z Gorico?
Ne, nikakor. Dejan je sicer zelo dobro pripravljen, ampak mora opraviti še nekaj testov, predvsem pa mu manjka dela z žogo. Potreboval bo dva, tri kroge, preden bo v resnih kombinacijah za nastop.
Za njim je sezona brez nogometa, saj si je lani huje poškodoval koleno. Se vam ne zdi, da ste z njegovim nakupom tudi nekoliko tvegali?
V nogometu so v pogodbah zapisane številne klavzule, takšne in drugačne. Če tenziomigrafija pri gospodu Srdjanu Djordjeviču ne bo takšna, kot mora biti, potem pogodba z nogometašem verjetno ne bo veljavna. Ampak ne bojim se, da smo kupili mačka v žaklju. Dejana poznam, treniral sem ga že, tudi za splošno nogometno javnost ni neznank … Na podlagi tega, kar sem videl doslej, si upam trditi, da ne bo težav z njim.
Koliko vam kot trenerju pomeni, da imate v ekipi tudi igralce, ki jih poznate že od prej?
To je predvsem sreča. Včasih se kar nasmejim, ko nekdo reče, da je trener pripeljal svojega igralca. Res mi je smešno. Noben ni moj, a so vseeno vsi moji. Zdaj sem resnično že toliko star, da bi lahko bili vsi moji sinovi (smeh). Vesel sem, če pridem v ekipo, v kateri koga poznam že od prej – da vem, kaj zmore, česa je sposoben, kakšen je po karakterju in tako dalje.
Kaj lahko pričakujemo od Roka Kronavetra? Nekoč je obetal ogromno, nato je odšel na tuje, zdaj je spet doma. Bi lahko bil odkritje nove sezone?
Od Roka si predvsem želim, da ne bi več le obetal, ampak da bi pokazal, da je pravi nogometaš. Želim si, da bi postal vodja. No, eden od vodij. V vsaki ekipi jih je več.
Kdo bo kapetan Olimpije?
Andraž Šporar. Imel bo tri namestnike; in vsi štirje so zame enakovredni. V vsaki ekipi mora biti več 'liderjev'. V obrambi, v sredini igrišča, v napadu.
Kdo so ti trije namestniki, če ni skrivnost?
Ni skrivnost. To so Aleksaner Šeliga, Darijan Matić in Rok Kronaveter ali Luka Žinko. Trak je pri meni simbol, nič več. Nosi ga nekdo, ki lahko gre k sodniku in mu kaj pove. Tisti, ob katerem je v zapisniku črka k. Tisti, ki bo nosil trak, pa se mora zavedati odgovornosti. Do kluba, do grba, do dresa, do občinstva in predvsem do igralnega mesta, ki ga zaseda. S tem, ko je Šporar dobil kapetanski trak, od njega pričakujem, da se bo velikokrat vračal v obrambo. Da bo pokazal vsem drugim, kaj je pravi napadalec.
O udarnem napadalcu Olimpije Andražu Šporarju se je v zadnjem času veliko govorilo. Predvsem se je namigovalo, da želi oditi drugam. Zdaj je ostal. Pa je z glavo povsem pri stvari?
Ne bi dobil kapetanskega traka, če ne bi bil.
Kakšen šef je Ranko Stojić?
Težko odgovorim z eno besedo. Ljudje ga vsekakor ne poznajo ... Za vratarja ve veliko o nogometu, če se malce pošalim (smeh). Navdušil me je s svojim strokovnim znanjem. Spozna se na vsako podrobnost. Kar zadeva njegove menedžerske sposobnosti, pa sploh nisem relavanten, da bi ocenjeval. A marsikaj povesta njegov življenjepis in to, kje vse je bil v preteklosti, s kom je sodeloval … Tisti, ki še niso videli njegove beležke, v kateri ima o vsakem igralcu napisano čisto vse, ne vedo, s kom imajo opravka. Kot šef pa je trd. A tudi pravičen, kar je najpomembnejše.
Pa Milan Mandarić?
Ravnokar prihajam s sestanka z njim. Tri, štiri ure smo sestankovali. Predsednik me navdušuje z energijo, ki jo premore. Če bom tudi sam pri šestinsedemdesetih takšen kerlc s toliko energije in toliko dobre volje ter s takšno pronicljivostjo in inteligenco, potem bo vse super. To si res želim.
Med pripravami ste pravzaprav na vsaki tekmi zaigrali s tremi napadalci. Je to sistem, ki mu najbolj zaupate? Boste tako ofenzivni tudi v prvenstvu?
Uh, zdaj sva prišla v navzkrižje interesov. Nikdar ne igram s tremi napadalci ali pa z enim, dvema, ampak s toliko fanti, kolikor se jih v vsaki akciji vključuje v napad. Številke so zame nepomembne. Mogoče bo kdo govoril – morda celo direktor –, da Olimpija igra v tej ali oni postavitvi, toda to je zame smešno. Kar me kot trenerja najbolj zanima, je, koliko nogometašev sodeluje pri prenosu igre z enega na drugi konec igrišča. Oziroma koliko jih bo za žogo, ko ne bomo imeli posesti. Potem pa so tudi druga vprašanja: ali bo bočni nogometaš tudi napadalec, ali se bo v napad vključeval zadnji vezni … Ne me narobe razumeti, ampak res nisem ljubitelj številk. Številka in dres ne igrata, tudi ne postavitve, igrajo igralci. Ti pa igrajo tako, kot se od njih zahteva. In če to upoštevajo na igrišču, če so hkrati še agresivni, hitri in všečni, potem ne bi smelo biti težav. Če bomo ob tem dali še veliko golov in jih malo prejeli, potem bomo lahko rekli, da igramo sistem številk. Če ne, pa noben sistem ne bo pomagal. Bolj me zanima način igranja. Želim si, da bi bila Olimpija hitra, všečna, moderna, agresivna. Če hoče kdo postavitev, pa lahko napišete, da igramo s tremi napadalci. Kakor želite.
Nam lahko zaupate enajsterico nogometašev, s katerimi se boste v soboto lotili Gorice?
Nedvomno jo imam v glavi. Postava je že narejena. Ne bom vam je pa zaupal. Ni nobena skrivnost in prepričan sem, da jo boste na papir zapisali, preden jo bom poslal na igrišče v Stožicah. Ne bi bilo pa pošteno do fantov, če bi tri treninge pred koncem že na glas govoril o tem. Marsikaj se še lahko zgodi. Tudi zaradi tega, ker pri meni nihče ne more biti gotov o nečem. Pri meni so vedno odprte vse možnosti. Če bi recimo kdo danes dobil »bubice v glavo« in na zadnjih dveh treningih ne bi bil takšen, kot mora biti, ne bo igral. Ne glede na ime, trak ali karkoli. Imam principe, ki se jih držim. Ampak za zdaj ni nobenih težav. Fantje so dobro sprejeli moj način dela. To me zelo veseli.
Med pripravami ste skupaj z direktorjem Stojićem kar sredi prijateljske tekme s Triglavom nogometašem navili ušesa.
Ah, to se bo še dogajalo. Velikokrat.
Pa je zaleglo?
Pri nekaterih vsekakor. Nekateri pa se mogoče še ne zavedajo povsem, da je prišlo do sprememb in da je zdaj drugače. Sicer se hitro razjezim, a se tudi hitro ohladim. Kritika je pri meni prisotna na vsakem treningu. Nogometaše je treba pohvaliti, ko je to ustrezno, treba jih je spodbujati, a tudi povleči za ušesa, ko mislijo, da so nekaj dosegli, pa še zdaleč ni tako. Prepričan sem, da tudi sami veste, da je v nogometu talent le deset odstotkov uspeha, vse drugo pa je povezano z delom. Trdim delom. Če torej kdo misli, da smo že karkoli dosegli, bi bila to res katastrofa.
Ste bili šokirani nad tem, kar ste videli, ko ste prišli v Olimpijo? Ne nazadnje ste odraščali v času, ko je bila Olimpija nekaj povsem drugega.
Odraščal sem, ko je Olimpija z nakupom Radoslava Bečejca poskrbela za najdražji prestop na področju nekdanje Jugoslavije. Spet bi si želel česa takšnega – da bi kdo iz Partizana prestopil v Olimpijo za rekorden znesek (smeh). To bi bilo zelo zanimivo in prijetno. Tradicija je eno, lepi spomini drugo, realnost pa je, kakršna je. Vseskozi že poudarjam, da si tisti, ki so doslej delovali v teh razmerah, zaslužijo vso pohvalo. Od Izeta Rastoderja, ki je to držal skupaj, do trenerjev in skratka vseh. Nikakor nismo prišli sem, da bi iskali krivca, da bi pljuvali po komerkoli. Na temeljih, ki so jih pustili naši predhodniki, pa moramo zgraditi nekaj novega, boljšega. In to najhitreje. Olimpijo moramo vrniti tja, kjer si zaslužiti biti. Z vsem dolžnim spoštovanjem predvsem do Maribora in tudi do drugih – Ljubljana je prestolnica in si zasluži vodilen klub. Jasno pa bo treba garati. In preteklo bo še precej Ljubljanice, preden bomo to dosegli. Ampak če bomo vsi sodelovali … Milan Mandarić je večkrat poudaril, da Olimpija ni njegova, ni Stojićeva in ni Pušnikova. Je od vseh nas. In to mora tudi postati. Olimpijo kot blagovno znamko poznajo vsi. Moramo pa poskrbeti, da bo spet poznana tudi po čem dobrem (smeh).
Olimpija je iskala mladega trenerja, polnega energije, dobila pa je vas, ki ste najstarejši med vsemi v ligi ...
Joj, ne me spominjati na to (smeh).
… ampak kljub letom doslej še niste osvojili niti ene lovorike. Je zdaj napočil pravi trenutek za to, da se tudi vi vpišete med osvajalce "srebrnine"?
V tej sezoni nedvomno še ne. Verjamem pa, da bo ta trenutek prišel v naslednjih sezonah. Ampak nisem obremenjen z lovorikami. Čeprav vem, da se bom moral pri Olimpiji, če bo šlo tako naprej, začeti obremenjevati tudi s tem. Do zdaj pa … Verjamem, da je prijetno osvajati lovorike, toda v življenju so tudi drugi cilji. Nekateri prisegajo le na zmage, jaz pa mislim, da so tudi druge stvari. Recimo koliko dobrih igralcev vzgojiš. Vodil sem kar nekaj takšnih, ki so pozneje igrali tudi za reprezentanco. In to mi je v ponos. To so moje reference. Če pa se kdo obremenjuje z lovorikami, tudi prav. Ampak nisem pravi naslov za to.
S koliko gledalci bi bili zadovoljni na tekmi z Gorico?
Ah, to pa je nehvaležno vprašanje. Za vas novinarje je čas kislih kumaric, dopusti so, vse drugo ... Rekel bom: vsak, ki bo prišel, nam bo pomagal, če bo dovolj glasen. Vsak si bo zaslužil pohvalo. Pa naj jih potem pride vedno več. Kdorkoli bo prišel, velika hvala že vnaprej.
Nazadnje ste bili na Japonskem. Kako je avantura v deželi vzhajajočega vplivala na vas?
Tja sem šel delat, nisem bil avanturist (smeh). Ne v Iranu ne na Japonskem. To sta bili zame dve dodatno opravljeni fakulteti. Spoznal sem drugo kulturo, drugačne običaje in povsem drugačno razmišljanje. Nogomet je tako globalen šport, a so vseeno prisotna takšna nasprotja. Glede karakterja, procesa dela … Vsakemu bi priporočal, da kdaj doživi kaj podobnega.
Ste zaradi tega postali boljši trener?
Sploh ne vem, ali sem dober. Mislim pa, da sem na vsak način boljši človek. Ogromno sem se naučil.
Doslej ste se na treninge vozili iz Dravograda. Ste zdaj že našli stanovanje v Ljubljani?
Sem. Ampak ne bom povedal naslova, da me navijači po porazih ne bodo lovili (smeh). Do zdaj sem bil v hotelu, zdaj pa imam stanovanje. Še se bom vračal domov na Koroško, ampak na žalost bolj poredko. No, pa naj bo kar dolgo tako … Žena in hčerka nista najbolj veseli, ampak saj bo.
Kako to, da so vam na Japonskem navijači Avispe nadeli vzdevek Boter?
Z upravo, navijači in igralci sem opravil, kot da sem boter (smeh). Japonci ne dajo veliko na povzdigovanja človeka in njegove osebnosti, mene pa je doletela ta čast. Na polni navijaški tribuni so mi peli pesmi, izrisali srce, izobesili ogromno zastavo ... Vsakodnevno sem bil v stiku z ženo in hčerko, toda šele ko sta prišli tja, sta dojeli, kakšen status sem užival med navijači. Celo po tekmi, ki smo jo izgubili z 1:5, so mi skandirali. To se pri nas ne more zgoditi … Pomembno je, koliko se trudiš, kako se vedeš, kako se obnašaš do njih …
Je audi, parkiran pred hotelom, vaš? Kako to, da se vozite naokoli z zastavo Olimpije? Vas ni nič strah, da bi vam kdo – recimo kakšen navijač Maribora – poškodoval jeklenega konjička?
Tudi ko sem bil v Mariboru, sem imel v avtu zastavo. Mislim, da je trener prvi, ki mora ceniti in spoštovati svoj klub, grb, zastavo. To mi veliko pomeni. Narava našega dela je takšna, da smo enkrat tu, drugič tam. Le redkokdo je v enem klubu vse življenje. A če si pravi profesionalec, hitro vzljubiš klub, v katerem delaš. Hkrati mislim, da bi si morali v Ljubljani vsi bolj prizadevati za prepoznavnost naših simbolov.
