Ker se je Koper sredi tedna prebil v veliki finale pokala, bo zanj vsaka naslednja prvenstva tekma zgolj nekakšno ogrevanje pred majskim vrhuncem na Bonifiki. Do tedaj bodo Primorci predvsem pazili na svoje zdravje, prepričani smo, da na prvenstvenih obračunih ne bodo "umirali".
Približno tako je bilo tudi v Stožicah, kjer so gostje z Obale že uvodoma zavzeli zelo očiten položaj: napadalne akcije jih niso kaj prida zanimale, zgostili so sredino igrišča in posledično poskrbeli, da je imela Olimpija kljub terenski premoči nemalo težav z ustvarjanjem priložnosti. Teh je nekaj sicer imela, a bi težko govorili o tem, da je imel gostujoči vratar Vasja Simčič po prvem polčasu srečo, da je ostal nepremagan.
Ne, zagotovo ne, dejstvo je namreč, da mu v uvodnih 45 minutah ni bilo treba niti enkrat resneje posredovati. Je pa zato Ezekiel Henty v osmi minuti z glavo ustrelil čez prečko, čeprav je bil v skorajda idealnem položaju. Tudi njegovemu partnerju v napadu zeleno-belih Andražu Šporaru nikakor ni steklo.
Saj ne, da se ne bi trudil, a pravega haska vseeno ni bilo. Še najlepšo priložnosti si je mladi dragulj ljubljanskega nogometa priigral v 40. minuti, toda kaj, ko se je odzval precej nespretno: na robu kazenskega prostora je bil sam, lahko bi se obrnil, naredil nekaj korakov in rutinirano matiral Simčiča. Toda namesto tega je ustrelil "iz prve" in žogo bolj ali manj zgolj podal koprskemu vratarju.
Kot je na takšnih tekmah v navadi, je bil Koper morda celo nevarnejši. Že res, da je sredino igrišča prečkal zgolj občasno, če se malce pošalimo, mu je pa vendarle uspelo nekajkrat ujeti zaspano obrambo Olimpije na napačni nogi. Natančneje trikrat; enkrat je Jaka Štromajer hiter protinapad neuspešno zaključil kar sam, čeprav je imel in na levi in na desni strani enega od soigralcev, ki bi jima lahko podal.
V dvanajsti minuti je imel Matej Pučko na dvanajstih metrih od gola po podaji Gorana Galešića pravzaprav idealen položaj za strel, a mu je očitno klecnilo koleno, saj je žogo le plaho porinil proti Darku Brljaku. Sredi prvega polčasa je prišlo tudi do gneče v kazenskem prostoru domačih, a Koprčani tega niso znali izkoristiti in Ljubljančani so še pravočasno posredovali.
Drugi polčas je bil težko gledljiv; Koper je nadaljeval pri svoji destrukciji igre, zmaji pa so se iz garderobe vrnili kot – zmajčki. Z mlečnimi zobmi pa je težko močno ugrizniti … Žoga se je v glavnem gibala med obema kazenskima prostoroma, mrgolelo je individualnih napak in predvsem napačnih podaj, ogromno je bilo tudi prekrškov, ki so še dodatno načenjali že tako ali tako sila počasen ritem igre.
Trener gostov Rodolfo Vanoli je po uri igre poskušal osvežiti svojo zasedbo z najboljšim koprskim strelcem Mitjo Lotričem, njegov kolega Darko Karapetrović pa je upal, da bo tehtnico na stran Olimpije prevesil izkušeni Aleksandar Rodić. In prav slednji je v 77. minuti poskrbel za bržčas najnevarnejši poskus domačih na celotni tekmi. Po kotu po žogi sicer ni udaril najboljše, a je slednja vseeno zletela v prečko; in se, na žalost domačih, odbila nazaj v igro.
Pri tem je tudi ostalo; gledalci so tako videli skoraj trideset prekrškov, a niti enega zadetka. Olimpija je še drugič zapored doma remizirala z rezultatom 0:0 in glede na to, da se krčevito bori za Evropo, je bil Koper dejansko tisti, ki je lahko precej bolj zadovoljen z osvojeno točko.