Igra se tudi za čast, za to, kdo bo boljši, za to, kdo bo dal za pivo. In tudi za to, kdo se bo lahko čez čas na pikniku hvalil, da je zabil več golov kot sosed iz sosednje ulice, in obujal spomin, kako je tistemu nadutemu Janezu žogo trikrat porinil med nogami.
Dobro je, da pred predzadnjim večnim derbijem v sezoni 2014/15, ki bo na sporedu danes ob 20.05 v Stožicah, ni že vse odločeno. Da Maribor nima deset in še več točk prednosti pred prvim zasledovalcem, da zaključek bojev ne bo zgolj rutiniran pohod vijoličastih do novega naslova.
Sicer bi si želeli, da bi bilo pred vnovičnim snidenjem starih rivalov v Stožicah še bolj napeto, a ne smemo se pritoževati. Že to, kar bi lahko prinesel 64. ligaški večni derbi, je dovolj. In kaj bi lahko prinesel? No, kot vsaka tekma tri stvari: zmago enega, zmago drugega ali remi. Seveda pa bi vsak morebiten razplet drugače vplival na stanje na lestvici, ki je na koncu dneva kakopak najpomembnejše.
Remi ne bi jasno spremenil veliko. Maribor bi za malenkost povečal prednost pred Domžalami, Olimpija bi bolj ali manj ostala zacementirana na četrtem mestu. Zmaga Maribora bi bila bržčas odločilna v bitki za naslov prvaka, potem bi imeli Štajerci že šest točk prednosti pred prvim zasledovalcem. Slavje Olimpije pa bi jasno dodobra zapletlo vse skupaj.
Zeleno-beli bi v tem trenutku ujeli zadnji vlak v boju za najvišja mesta (morda celo v boju za naslov prvaka), Maribor pa bi si precej zagrenil življenje, po dveh zaporednih remijih bi s porazom vnesel veliko mero strahu in nemira med svoje privržence. Tik pred koncem sezone, v kateri je zaigral v elitni ligi prvakov, bi se znašel v vse prej kot idealnem položaju.
Grozila bi mu napeta končnica, torej nekaj, česar Zahovićevi bojevniki niso več vajeni; v kar nekaj preteklih sezonah so bili že aprila bolj ali manj državni prvaki. Če k temu dodamo še dejstvo, da je tekma v Ljubljani le začetek niza štirih zaporednih gostovanj, potem hitro postane jasno, da je minimalna prednost pred najbližjim zasledovalcem najslabša mogoča popotnica pred obiskom Kopra, Velenja in Radomelj (oziroma Domžal).
Pa še nekaj velja poudariti: po štirih zaporednih gostovanjih bo prva domača tekma Maribora spet večni derbi. Z nasprotnikom, ki je bil ob zadnjem obisku Ljudskega vrta na pragu velike zmage …
ŽE DOLGO NI BIL TAKO NEDOBRODOŠEL
Kdor torej meni, da gre Maribor povsem sproščen v glavno slovensko mesto, se bržčas še kako moti. Vijoličasti so se znašli v položaju, ki jim je po zaslugi prepričljivosti iz preteklih let postal tuj. Čeprav navzven tega ne kažejo, je v njihovih glavah bržčas prisoten določen strah.
Tudi zaradi tega, ker v letošnjem letu ne blestijo. To je seveda drzna misel; kako je mogoče, da nekdo, ki je spomladi na šestih tekmah zbral štiri zmage in dvakrat remiziral, ne blesti? Ampak pustimo rezultatski vidik ob strani. Govorimo o igri: Maribor ne ugaja, Maribor ni prepričljiv, Maribor ne ruši vsega pred seboj.
Zmaguje bolj na silo, če se lahko izrazimo na takšen način, oziroma na rutino, če vam je to bolj všeč. To je včasih vrlina, to je nekaj, za kar bi pri Olimpiji dali suho zlato. Ampak ko si klub, kakršen je v tem trenutku za slovenske razmere Maribor, rutina preprosto ne more biti dovolj. Klub iz lige prvakov bi moral tekmece premagovati tudi z všečno igro in veliko zadetki.
Pa Maribor to res počne? Ne, seveda ne. Če je torej v glavi vijoličastih zvezdnikov pred gostovanjem v Ljubljani prisoten dvom, ki se meša z zaskrbljenostjo, ne bi bili presenečeni. No, morda pa se motimo; morda pa je remi s Krko Mariborčane podžgal, kot jih že dolgo ni nič drugega, in bodo v Stožicah "razmontirali" nasprotnika. In dejali: "Takole, zdaj pa mir, zdaj je jasno, kdo je gospodar!"
Kakorkoli, Maribor zmago resnično zelo potrebuje. Že dolgo je ni tako zelo oziroma, povedano nekoliko drugače, že zelo dolgo časa poraz ni bil tako nedobrodošel, kot je v tem trenutku.
NEKOČ BI SE ŠE NEKAJ DNI TRESLA TLA
Pa Olimpija? Pred leti bi zagotovo zapisali, da je pred njo ključna tekma. Tekma, ki bi v primeru poraza s klopi lahko odnesla trenerja. In ki bi v primeru neuspeha pri šefu poskrbela za toliko jeze, da bi se tla v Ljubljani še nekaj časa močno tresla. Toda zdaj so časi drugačni.
Če so bili pred leti zmaji prepričani, da so takoj za Mariborom in da bo prej ali slej prišel trenutek, ko jih bodo zamenjali na vrhu slovenskega nogometnega prestola, je bila realnost drugačna. Zdaj je že jasno, da kar tako na "horuk" ne bo šlo.
Še več, zeleno-beli plačujejo davek dela brez prave vizije, ki se spreminja iz sezone v sezono. In namesto da bi bili klub, ki bi vsako leto zgolj nekaj dodal kvalitetni celoti, so kolektiv, ki vsako leto začne znova. No, posledice pa so takšne, kakršne so. Ampak ne glede na vse je Olimpija zdaj vendarle v položaju, ko lahko še nekaj naredi.
Le z zmago, to je jasno. Z zmago, s katero bi se Mariboru približala na šest točk. Bi bila potem spet v boju za prvaka? Morda. Bila bi še vedno daleč, a bliže. Predvsem Evropi. Kaj pa lahko izgubi? Hja, bore malo.
Kdo je torej bolj obremenjen, kdo torej čuti večji pritisk? Mnenja so kakopak deljena, vseeno pa zdi kristalno jasno, kdo lahko na dolgi rok v primeru poraza oziroma tudi zaradi tega poraza več izgubi. Občutno več.
