Nekoč je nekdo izjavil da je nogomet igra, na koncu katere vedno slavijo Nemci. Mi bi lahko zapisali tudi malce drugače. Da je večni slovenski derbi obračun, na koncu katerega se vedno veselijo Mariborčani. Se še spomnite pomembnega derbija, ki ga je dobila Olimpija? Mi se ga, roko na srce, ne. In sinoči je bilo spet tako. V Stožicah nismo bili priča ponovitvi oktobrskega spektakla iz Ljudskega vrta, pa vseeno lahko rečemo: že videno. Maribor je spet prišel do zmage in ob pomoči Domžal stvari že po dveh spomladanskih krogih postavil na svoje mesto. Ne nazadnje pričakovano mesto. In zdaj imajo Štajerci usodo spet povsem v svojih rokah. Tudi oziroma povsem po zaslugi tekmecev (Celje je za zdaj izvzeto), ki so se še enkrat več ustrašili ponujenega.
Če bi lahko po prvem polčasu tekme pogledali v glavo trenerja gostujočega kluba Anteja Šimundže, smo prepričani, da bi tam naleteli predvsem na zadovoljstvo. Nad pravzaprav vsem, kar se je dogajalo. Začenši s poškodbo Andraža Šporarja že po enem strelu, enem sprintu in manj kot desetih minutah; čeprav so to jasno stvari, ki se jih nihče ne more veseliti. Pa vseeno, Olimpija je tako povsem nepričakovano ostala brez prvega zvezdnika, ki ga je »zapeklo« v mišici, Mariboru pa ni bilo več treba skrbeti za prvega strelca ljubljanskega kluba.
Namesto njega je najprej v konico napada stopil veteran Aleksandar Rodić, nakar se je tja s krila preselil razigrani Ezekiel Henty. Z mišicami boksarja obdarjeni nogometaš Milana na posodi pri zeleno-belih je bil »siten« kot muha, nekajkrat je premešal obrambo Maribora in enkrat prišel tudi do strela, ko je bil pred njim le Jasmin Handanović. Ampak to za Olimpijo ni bilo dovolj. V oči pa je bodlo še nekaj, kar je bila voda na mariborski mlin. Najnevarnejše orožje domačih na sredini Miha Zajc je bil povsem nerazpoložen za igro. Je bilo morda krivo dejstvo, da je trener Darko Karapetrović pred eno najpomembnejših tekem spomladanskega dela posegel po spremembi v vezni liniji? Norost? Neumnost? Po več kot dveh mesecih priprav na prav to tekmo se je Karapetrović odločil, da bo defenzivni vezni par sestavil z Darijanom Matićem in Luko Žinkom, ki se je Olimpiji priključil šele pred tednom dni. Z vsem spoštovanjem do izkušenega nogometaša, ker dejansko ni igral slabo, toda dobili smo občutek, da je Karapetrović s tem preveč posegel v svojo vezno linijo. Ne samo zaradi Zajca, morda celo bolj zaradi Nika Kapuna. Mladenič, ki je večji del sezone preživel ob boku Matića, se je moral preseliti malce naprej, bolj proti napadu, po rošadi v slednjem pa celo na desno krilo. In bil, roko na srce, neviden.
TO, KAR BI MU SVETOVALI
Kot rečeno, vse to je bila dobra stvar za Maribor, ki se je zatekel k standardni in preverjeni postavitvi. In tudi k svoji klasični igri; vijoličasti niso umirali v lepoti, potrpežljivo so čakali na svoje priložnosti. In jih tudi dočakali. Luka Zahović je v štirinajsti minuti po izjemni akciji Daliborja Volaša in Agima Ibraimija prišel sam pred Aleksandra Šeligo, a streljal po tleh – naravnost v vratarja. Še nekajkrat je bilo vroče pred golom gostiteljev, v 41. minuti pa so Štajerci nato le povedli. Iz kota je podal Ibraimi, ki ga vročekrvni privrženec Olimpije ni zmedel (stal je za njegovim hrbtom in se nanj drl kot obseden), v petmetrskem prostoru je Šeliga slabo posredoval, žoga se je nato odbila še od Matića, nakar jo je Welle Ndiaye potisnil v mrežo.
Zanimivo, Karapetrović je po premoru storil ravno to, kar bi mu svetovali, če bi lahko stopili v garderobo. Žrtvoval je Žinka in na njegovo standardno mesto vrnil Kapuna, desno krilo pa je zasedel rezervist Krunoslav Ivančić. Prepozno? No, časa za preobrat je bilo jasno še dovolj, še ves drugi polčas. Toda jasno je bilo predvsem nekaj: za izenačenje neumorno »divjanje« Hentyja z branilci Maribora (zmogel je do 65. minute, nato ni mogel niti hoditi več), med katerimi je imel z Nigerijcem največ dela Šuler, ne bo dovolj. Potrebna bo tudi kakšna uporabna podaja Zajca, ki je bil v nadaljevanju bolj »v igri«, morda kak nevaren strel od daleč, predvsem pa več poskusov neposredno proti Handanovićevemu golu.
IZ NAPADA V NAPAD MANJ IDEJ
Na drugi strani je Volaš v 55. minuti zaradi slabega »štopanja« zapravil žogo za zmago, a tedaj je že postalo jasno, da bodo imeli vijoličasti zaradi vse bolj tvegane igre Olimpije vedno več priložnosti za hitre in nevarne protinapade. No, ampak predvsem je bil Maribor izjemno čvrst tam, kjer se nogometne bitke ponavadi dobivajo – na sredini. V napadu morda ni bil kaj prida konkreten, toda pri vodstvu z 1:0 je bil lahko Šimundža bolj zadovoljen s tem, da so bili Ljubljančani še naprej več ali manj nenevarni. Do 20, 25 metrov od gola so še prišli, tam pa se jim je več ali manj zaustavilo. Pomanjkanje idej jih je iz napada v napad bolj teplo po glavi, na koncu so več ali manj poskušali na »horuk«. Toda proti izkušeni zasedbi, kakršna je mariborska, tako kakopak ne gre. Zmaji (njihove frustracije so vrhunec dosegle v 83. minuti, ko je tekmeca brez razloga grobo podrl Kapun in moral upravičeno pod prho) so v ekstremno hladnih pogojih spet zmrznili. Ne zaradi temperatur, ki so bile nizke, ne zaradi vetra, ki je prišel do kosti, in tudi ne zaradi dežja, ki jih je vztrajno močil. Zaradi tega, ker preprosto niso dorasli Mariboru (in mu glede na vse, kar se dogaja v ozadju, niti ne morejo biti). Klubu iz lige prvakov. Pa saj že to pove več kot dovolj.