Na jutrišnji dan pred desetimi leti je bila na skorajšnjem pogorišču stare Olimpije ustanovljena nova Olimpija. Kot Nogometni klub Bežigrad. Tedaj je bilo bolj ali manj že jasno, da bodo zeleno-bele prej ali slej odklopili od aparatov, ki so jih ohranjali pri življenju.
Decembra 2004 smo bili na skupščini priča še zadnjemu poskusu obuditve klinično mrtvega pacienta, a so predvsem takratni igralci članske ekipe podprli staro vodstvo in se podpisali pod smrtno obsodbo. Interes za to, da bi rešili staro Olimpijo, je obstajal, toda vse poti so bile zaprte. In nastala je nova. Pod drugim imenom in sprva z željo po tem, da številni mladi nogometaši, ki so se kalili v pogonu padlega velikana, ne bi ostali brezdomci.
"NK Bežigrad je bil ustanovljen v sezoni 2004/05 zato, ker mladinske selekcije NK Olimpija niso imele več sredstev za nemoteno delovanje. Starši bi morali vse sami financirati, a to ni bilo izvedljivo. Zato smo se Miloš Junkar, Darko Škerl in moja malenkost odločili, da jim bomo priskočili na pomoč, strinjalo se je tudi vodstvo Olimpije. Tedaj o članskem nogometu nismo razmišljali," je spomin na rojstvo Olimpije, kakršno smo poznali po koncu Zidarjevega obdobja in pred začetkom Rastoderjevega gospodarjenja, obudil Aleš Remih, eden tistih, ki so se na valentinovo 2005 podpisali pod rojstvo NK Bežigrad. In nadaljeval: "Toda ko je postalo jasno, da Olimpija ni zaprosila za licenco za naslednje tekmovalno leto, smo se odločili tudi za korak v to smer. A praktično čez noč. K sodelovanju smo povabili Primoža Gliho, ki je nato odigral ključno vlogo pri tem, da so se projektu pridružili številni nekdanji nogometaši Olimpije. Priključila sta se nam tudi legendarna Arif in Fata, ki sta nato na popotovanju skozi nižje lige skrbela, da so imeli nogometaši na voljo pogoje na ravni prve lige. Zaradi tega so bili začetki precej lažji."
Zame je to ista Olimpija, kdor trdi drugače, išče dlako v jajcu. Mi z vsem tem nismo imeli težav. Projekta smo se lotili s srcem. A če bi vedeli, kaj vse nas bo čakalo, bi morda resno premislili, ali se izplača.
ČEZ VODO SO JIH PELJALI ŽEJNE
Toda brez preskakovanja ovir ni šlo. Nekatere so bile še posebej visoke, tudi krovna organizacija recimo ni imela veliko posluha za entuziaste, ki so želeli Olimpijo zadržati v vrhu slovenskega klubskega nogometa.
"Pogovarjali smo se z NZS in tudi nekdanjim predsednikom Rudijem Zavrlom. Tedaj smo dobili zagotovila, da bodo mlade selekcije lahko ostale v ligah, v katerih so bile dotlej, za člane pa nam niso ničesar obljubili. No, ampak peljali so nas žejne čez vodo. Vse selekcije so morale na dno, medtem ko je recimo Mura s člansko ekipo padla v tretjo ligo, mlajše zasedbe pa so ostale, kjer so bile. Posledica je bila, da so nas zapustili številni nadobudni nogometaši, praktično vsi najboljši so odšli v druge klube. Prvo leto smo imeli poleg članov le selekcije do štirinajstega leta starosti," je spomine obujal Remih.
PREMISLIL BI, A MU NI ŽAL
Kar je sledilo, je bila svojevrstna pravljica o uspehu. Olimpija je v štirih letih iz pete lige prišla v prvo. V peti ligi je razen na eni tekmi, na kateri je remizirala, zmagala na vseh tekmah, tudi v četrtoligaški konkurenci ni izgubila niti enkrat.
Toda potepanje po nižjih ligah se je vseeno končalo klavrno. Po zmagi v drugi ligi je prišlo do prevrata v upravi, na koncu je vajeti v roke prevzel Izet Rastoder, približno tedaj pa se je začela pisati zgodba o zdajšnji Olimpiji, ki med svojimi navijači ne uživa pretiranih simpatij.
Je Remihu, ki je odstopil malce po preboju v 1. SNL, žal, da se je "končalo", kakor se je? "Seveda mi je žal. Konec bi lahko bil lepši. Toda zgodovine se ne da spreminjati. Kar šteje, je to, da Olimpija spet igra prvoligaški nogomet. In da ima dober mladinski pogon. Razumem nezadovoljstvo, ki je prisotno, in mi ni vseeno. Ampak saj veste, kako je: brez denarja se na določeni ravni ne da tekmovati. Želim si, da bi vsi našli skupen jezik in pozabili na zamere. V dobrobit Olimpije," se nadeja Remih, ki smo mu za slovo postavili še eno vprašanje.
Je ta Olimpija, ki jo gledamo danes, dejansko "prava" Olimpija? Marsikdo trdi, da bi morali biti obe Olimpiji strogo ločeni, toda nekdanji direktor meni drugače. "Na to vprašanje lahko pravi odgovor podajo le navijači. Dejstvo je, da je bila Olimpija vedno za Bežigradom, malce po ustanovitvi NK Bežigrad nas je tudi Akademska športna zveza Olimpija prepoznala kot subjekt, ki bi lahko nadomestil staro Olimpijo, in smo posledično dobili pravico do uporabe imena. Zame je to ista Olimpija, kdor trdi drugače, išče dlako v jajcu. Mi z vsem tem nismo imeli težav. Projekta smo se lotili s srcem. A če bi vedeli, kaj vse nas bo čakalo, bi morda resno premislili, ali se izplača. Toda danes vsaj meni ni žal. S ponosom gledam nazaj na vse to. Naredili smo marsikaj dobrega za ljubljanski nogomet," je odločno pristavil Aleš Remih.
Prepričani smo, da Olimpija desetletnici ne bo namenila veliko pozornosti. Bržčas bo to povsem spregledala. Navsezadnje ima v grbu kot letnico svoje ustanovitve zabeleženo leto 1911. No, o tem, kdaj je dejansko nastala Olimpija, je bilo prelitega že veliko črnila.
Ne glede na vse drži kot pribito: če na valentinovo 2005 (in v mesecih, ki so sledili) peščice ljudi ne bi vodila tudi ljubezen do zeleno-belega dresa, danes Olimpije bržčas sploh ne bi bilo več. In nad tem bi se moral marsikdo zamisliti.
Tudi vsi tisti, ki danes klub vodijo tako, kot ga pač vodijo. Na način, ki jim, roko na srce, ne more biti ravno v ponos.
