Naša reprezentanca (žal) morda res ne igra tako dobro, kot bi si želeli (no, vsaj v kvalifikacijah za Euro 2016 ji na prvi pogled dobro kaže), je pa zato toliko bolj razburljivo v 1. SNL. A ne samo razburljivo, hkrati lahko mirne vesti zapišemo tudi naslednje: že dolgo nismo bili priča tako kakovostnim tekmam.
Po nekaj letih absolutne prevlade Maribora, ki je vsaj na papirju še vedno prepričljivo pred vsemi, se je tokrat konkurenca pri vrhu precej bolj zgostila. Vijoličasti plačujejo visok davek zaradi igranja v elitni ligi prvakov, njihovi tekmeci pa to s pridom izkoriščajo. Mariborskim navijačem to ni najbolj po godu, precej bolj veseli bi bili, če bi imeli njihovi ljubljenci na vrhu lestvice deset ali več točk prednosti.
Toda življenje ni potica, včasih je treba pojesti tudi kaj grenkega. Štajerci so tako na doslej odigranih sedemnajstih tekmah doživeli že štiri poraze; v celotni prejšnji sezoni so jih sedem, v tekmovalnem letu 2012/13 še enega manj, v sezoni 2011/12 pa zgolj tri.
Liga prvakov je bila torej dvojna nagrada za slovenski nogomet: smo aktivni udeleženci tekmovanja vseh tekmovanj, za nameček je še državno prvenstvo neverjetno pridobilo zanimivost. Mariborske skrbi so še malce večje, ker ponujenega ni izkoristil le en tekmec, pač pa občutno več. Domžale aktualnemu prvaku bežijo že za devet točk, pred četo Anteja Šimundže sta tudi Celje in Olimpija, le tri točke manj ima Zavrč.
Takšne gneče v zgornjem delu lestvice po odigranih sedemnajstih krogih ne pomnimo. Morda je kdaj bila – glede na točke bržčas. A letos v oči bode nekaj drugega: število klubov, ki že od začetka igrajo v neverjetno visokem ritmu.
Domžale, Celje in Olimpija imajo vsak po dva poraza, skupaj so prejeli 26 golov; Maribor jih je doslej sam dobil 16. Celjani so v ligi neporaženi že petnajst krogov, Domžale so prvi poraz doživele v enajstem, Olimpija v desetem krogu.
Trojica res s pridom in skorajda optimalno izkorišča mariborsko utrujenost in predvsem psihološke težave, ki so jasno povezane s preklapljanjem med igranjem v Evropi in na domačih tleh. Kot nevtralni opazovalci zanimive bitke si lahko želimo le, da bi bili takšni izenačenosti priča še dolgo.
Povprečni obisk tekem se je v primerjavi s prejšnjima sezonama dvignil za skoraj 200 gledalcev. V Mariboru so imeli na osmih domačih tekmah v povprečju skoraj 4000 gledalcev, celo v "večno prazni" Areni Petrol se lahko v povprečju pohvalijo z več kot 1000 ljudmi na vsakem domačem obračunu.
Vse do konca, da bi bili potem zaključni krogi nabiti s čustvi, negotovostjo, strastjo. Da bi odločitev o prvaku padla v zadnjem krogu? Bilo bi izjemno!
POVPREČEN OBISK SE VIŠA
A gneča v zgornjem delu razpredelnice ni vse, kar dviguje vrednost prvoligaškim delnicam. Še skorajda bolj navdušujoče je dejstvo, da se po slovenskih zelenicah že dolgo ni podilo toliko obetavnih in kakovostnih mladih nogometašev.
Pravzaprav vsak klub ima vsaj kakšnega aduta, ki dviguje ljudi na noge. Reprezentančni selektor Srečko Katanec se s to mislijo morda ne bo povsem strinjal, toda Slovenci so se – več kot očitno – končno vsaj delno navdušili za svoj klubski nogomet.
Povprečni obisk tekem se je v primerjavi s prejšnjima sezonama dvignil za skoraj 200 gledalcev. V Mariboru so imeli na osmih domačih tekmah v povprečju skoraj 4000 gledalcev, celo v "večno prazni" Areni Petrol se lahko v povprečju pohvalijo z več kot 1000 ljudmi na vsakem domačem obračunu.
Porast obiska so zaznali v Domžalah, tudi novinec iz Radomelj je na osem domačih tekem privabil 7300 gledalcev, v zadnjem času so se prebudili celo neverjetno zaspani Ljubljančani: Olimpijo je, ko je bila zadnjič na delu v Stožicah, gledalo 2500 ljudi, pred tem jih je bilo na tekmi z Radomljami kar 3000.
Obisk dvigujejo tudi številni ogledniki tujih klubov, vedno več jih prihaja v Slovenijo. V Ljubljani so že nekaj časa pod drobnogledom Andraž Šporar, Nik Omladič, Miha Zajc in Nik Kapun, v Domžalah spremljajo Nejca Vidmarja, Erika Janžo, Nemanjo Maksimovića in še koga, Maribor ima Luko Zahovića, Agima Ibraimija, Petra Stojanovića ..., v Celju blestijo še kako vroči Benjamin Verbič, Valon Ahmedi, Sunny, Blaž Vrhovec in Matic Kotnik.
Vsi omenjeni igralci in tudi nekateri drugi so si v tej sezoni precej dvignili ceno, hkrati so postali splošno prepoznavni obrazi slovenskega prvenstva, ki je dokaj presenetljivo in skorajda čez noč precej dobilo na vsesplošni veljavi.
Za še večjo prepoznavnost je poskrbela tudi NZS v navezi z različnimi televizijskimi postajami: vedno več tekem se da spremljati v neposrednem prenosu, dolgoletni medijski mrk je končno le postal zgolj oddaljena nočna mora.
Slovenska liga je torej "in". Je vroča, zanimiva, razburljiva. In zdaj dejansko skorajda nimate več izgovorov za to, da vsaj sem in tja ne pridete na katerega od stadionov. Odsotnost vam oprostimo le v primeru poroke, očetovega abrahama, obletnice zveze z dekletom oziroma dedkovega 80. rojstnega dneva.