Nogometna zveza v tistih časih pred 23 leti ni bila v nič kaj obetavni situaciji. Slovenija se je komaj dobro osamosvojila in prestala desetdnevno vojno, ki se je v sosednji Hrvaški šele dobro razplamtela. Izola, Maribor in Koper so sezono prej igrali v medrepubliški ligi, takrat tretjem rangu tekmovanja za prvo in drugo ligo, ter sezono končali na sedmem, desetem in 12. mestu.
Vsi trije bi torej v njej morali igrati tudi v novi sezoni, kakor tudi velenjski Rudar, ki je zmagal v takratni republiški ligi. Glede na stanje so se že julija odrekli igranju v konkurenci hrvaških in bosanskih klubov in se pridružili enotni slovenski ligi, v kateri je igralo 21 različnih klubov, ki so vanjo vstopili s petih različnih nivojev tekmovanj.
Olimpija je sezono prej igrala še v prvi zvezni ligi in jo končala na 14. mestu, šest mest slabše kot v sezoni 1989/90, ko se je vanjo po petih letih ponovno vrnila. V ljubljanskem taboru so dolgo kolebali, ali naj odpotujejo na gostovanje v Beograd k Partizanu, kjer bi 3. avgusta morali začeti novo sezono v prvi zvezni ligi, a se tik prek zdajci le sprijaznili z nastalo situacijo in tudi oni zaigrali v slovenski ligi.
Poleg naštetih je v njej igralo 13 klubov, ki so si to izborili v prejšnji sezoni, ter še trije, ki so se vanjo uvrstili iz obeh območnih lig. To so bili zmagovalca teh lig Proletarec iz Zagorja in Beltinka iz Beltincev ter ajdovsko Primorje, ki je v dodatnih kvalifikacijah med obema drugouvrščenima ekipama izločilo Dravinjo iz Slovenskih Konjic. NZS je sprva želela predlagati 18-člansko prvo ligo, kar je pomenilo, da v njej ne bi bilo mesta za Primorje in Medvode, ki so v sezoni prej osvojile 14. mesto v enotni slovenski ligi, a so se po protestu obeh prizadetih ekip odločili za dvajsetčlansko ligo, ki se ji je nato naknadno pridružila še Olimpija.
Zavrl: Nekateri so protestirali
Takratnih začetkov se še vedno dobro spominja Rudi Zavrl, predsednik zveze med leti 1989 in 2009. Prvi korak je bil, da je slovenska zveza obvestila mednarodno nogometno zvezo FIFA, da bo organizirala svoje tekmovanje. Vanj je bilo potrebno vključiti tudi klube, ki so dotlej tekmovali na zvezni ravni. "Največ težav je bilo ravno z Olimpijo, ki se do zadnjega trenutka ni mogla odločiti, v katerem tekmovanju bo nastopala. To so bili kar težki in ultimativni razgovori. Olimpija bi v prvem krogu morala gostovati v Beogradu pri Partizanu, ki je njeno igranje pogojeval še s plačilom odškodnine za Džonija Novaka, ki jo je bil dolžan plačati. Partizan je celo ponujal brezplačen prevoz v Beograd in spomnim se, da smo s takratnim predsednikom Olimpije Ivanom Zidarjem o tem razpredali še v soboto dopoldne, preden naj bi se ekipa odpravila tja. Ker je Slovenija praktično prekinila vse športne stike z nekdanjo državo, je bila nazadnje vendarle logična odločitev, da Olimpija tekmuje v slovenski ligi, logično pa je tudi bilo, da jo vključimo v tekmovanje. Nekateri so ob tem sicer protestirali, a nekako ne bi bilo normalno, če Olimpiji ne bi dovolili igrati," pojasnjuje Zavrl.
Že ob startu enotne slovenske lige je padel dogovor, da se bo število ekip v naslednji sezoni zmanjšalo na 18 klubov, torej jih je iz lige izpadlo zadnjih pet, še leto pozneje pa na 16 klubov. Kot pravi Rudi Zavrl, kakšnih posebnih logističnih težav takrat niti ni bilo: "Tekmovalni sistem je kar lepo tekel. V primerjavi s prejšnjo slovensko ligo je bil kar naenkrat zelo velik tudi odziv gledalcev. Celo v krajih, ko sta Naklo ali Medvode, jih je bilo ogromno. Tudi zaradi njih si torej pri vodenju tekmovanja moral biti še dodatno pozoren."
Še največjo težavo je v prvi sezoni slovenske lige pomenila infrastruktura, ki jo je Rudi Zavrl ocenil kot katastrofalno: "To je bil res glavni problem. Takratna infrastruktura se z današnjo, ki jo lahko ocenimo kot dobro, res ne more primerjati."
Težava so bila po mnenju Zavrla tudi prevelika pričakovanja. "Uefa se je zelo hitro odzvala z evropskimi tekmovanji, ki so bila na voljo že kar v naslednji sezoni. Tako si bil formalno zelo hitro prepuščen kar na najvišji rang tekmovanja evropskih lig, praktično pa si startal iz četrtega nivoja takratne jugoslovanske lige. Nekateri so imeli svoje predstave, kaj vse se lahko zgodi v samo enem letu. Jasno je bilo, da bo trajalo kar nekaj časa, da bi lahko postali tudi v Evropi bolj konkurenčni," dodaja dolgoletni predsednik.
Pomagalo tudi vreme
Generalni sekretar, ki se je ukvarjal s tekmovanjem, je bil v prvi sezoni samostojne lige Andrej Zalar, ki je vodja tekmovanja v prvi slovenski ligi tudi še danes. Sam pravi, da je zadeva neprimerljiva z današnjim časom: "To je kot noč in dan. Takrat smo morali na začetku precej tiščati glave skupaj, kaj pravzaprav narediti. Olimpijo so še vedno želeli v jugoslovanski ligi, zato smo morali s takratnim predsednikom Rudijem Zavrlom zadeve precej natančno naštudirati. Odločili smo se za 21-člansko ligo, saj nismo želeli prizadeti nikogar."
Prav zaradi tako številčne lige so bili v vodstvu tekmovanja v skrbeh zaradi izpeljave tekmovanja, a jim je na srečo šla na roke precej mila zima. "Tekem je bilo res veliko, saj bilo pod streho potrebno spraviti 40 krogov. Glede na naše mikroklimatske razmere razporeda za 21 klubov ni bilo najbolj enostavno narediti. Z vremenom smo imeli kar srečo, saj prav veliko tekem zaradi tega ni bilo preloženih. Če bi sneg zapadel zgodaj in dolgo obležal, bi bila to vsekakor lahko težava. Kar nekaj krogov smo morali odigrati ob sredah, tudi reflektorjev z izjemo bežigrajskega stadiona takrat ni imel še nihče. Od sedanjih desetih članov prve lige so brez njih le še v Novem mestu," se zaveda Zalar.
Podatke vnašali ročno
Tudi po oceni vodje tekmovanja je največja razlika glede na danes prav gotovo v objektih. "Takratne tekme so bile odigrane na bistveno slabših igriščih. Dovolj je bila zelenica ali livada, dva gola, ograja in že smo igrali," se spominja Zalar, ki spremembe vidi tudi v medicinski oskrbi igralcev: "Le redki klubi so imeli zdravnika, zelo malo je bilo takrat tudi fizioterapevtov. Zdaj ima vsak klub praktično po dva. Razlika od takrat do danes je na tem področju zelo bistvena."
Še ena stvar je bila v tistih časih precej drugačna. Internet še ni obstajal, računalniki so bili v povojih, zato je bilo vse podatke potrebno vnašati ročno. "Morda se zdaj sliši smešno, a takrat po denimo 19. krogu lestvice na tak način ni bilo enostavno narediti. Mislim, da je zdaj tri četrt ljudi ne bi več znalo narediti na tak način. Priznam, da bi tudi sam zdaj imel s tem velike težave," je še dodal Andrej Zalar.
Skeptik Ameršek in optimist Mendaš
Največ kopij se je torej zlomilo okrog nastopanja Olimpije v tem tekmovanju. Pri klubu so bili sprva prepričani, da zgolj v slovenskih razmerah ne bodo mogli preživeti. Tega se je bal tudi takratni direktor kluba Peter Ameršek.
"Mi imamo trideset profesionalcev, za nas je enotna slovenska liga nezanimiva, saj v nogometnih mejah Slovenije ne moremo preživeti takega pogona. Kaj bo z njimi, če bomo morali nastopati v enotni slovenski ligi? V klubu se vsako leto obrne okrog tri milijone DEM. Če bi se morali odpovedati prvi zvezni ligi, potem pravzaprav ne vidim prave rešitve. No, če bodo pogoji za tekme resnično nemogoči, potem bomo morali sprejeti tudi drugačno odločitev. Toda potem bo tudi na ravni mesta Ljubljane potrebno poiskati ustrezno rešitev za Olimpijo."
Peter Ameršek je takrat v pogovoru za prvo poskusno številko tednika Ekipa ponudil tudi nekaj rešitev, ki se pozneje nikoli niso realizirale: "Olimpija mora postati delniška družba. Predsednik Ivan Zidar nam je poslal pravnika, ki naj bi v čim krajšem času pripravil vse potrebno za tako oblikovanje. Poleg tega bo treba spremeniti tudi dogajanje na stadionu za Bežigradom. Na tem stadionu se razen tekem vsaka dva tedna pravzaprav ne dogaja nič. To je katastrofa. Tu bi morali pripravljati razne prireditve, denar od tega pa bi bil še kako dobrodošel."
Ljubljančani so po jesenskem delu za tri točke zaostajali za Mariborčani in imeli enako število točk kot Živila iz Naklega, nato pa spomladi na dvajsetih tekmah oddali le remi in poraz ter ob koncu slavili s prednostjo sedmih točk pred štajerskimi rivali. Vladavina Ljubljančanov je trajala do leta 1996, ko je njihov niz štirih zaporednih naslovov prekinila Gorica.
Ubavič najboljši strelec
V prvi sezoni slovenske lige je največkrat zadel v polno srednji napadalec ljubljanske Olimpije Zoran Ubavič, ki je nasprotno mrežo zadel 29-krat, kolikor pozneje v eni sezoni ob resda manj odigranih tekmah ni uspelo nikomur več. Razigral se je predvsem spomladi, ko je na dvajsetih tekmah dosegel 17 zadetkov. S po 25 zadetki sta mu sledila Miloš Breznikar (Gorica) in Igor Poznič (Maribor). Slednji je bil z 19 zadetki najbolj učinkovit v jesenskem delu, spomladi pa je nato v polno zadel le še šestkrat.
Lestvica sezone 1991/92
1. Olimpija 40 30 6 4 102:18 66
2. Maribor 40 25 9 6 76:30 59
3. Izola 40 22 12 6 62:26 56
4. Gorica 40 15 16 9 63:40 46
5. Ljubljana 40 17 12 11 59:41 46
6. Naklo 40 14 18 8 49:39 46
7. Mura 40 17 9 14 60:49 43
8. Koper 40 15 13 12 38:33 43
9. Kladivar 40 14 13 13 43:51 41
10. Slovan 40 14 12 14 51:40 40
11. Svoboda 40 14 12 14 51:55 40
12. Rudar V. 40 13 12 15 59:65 38
13. Potrošnik 40 14 10 16 48:60 38
14. Zagorje 40 13 10 17 47:44 36
15. Nafta 40 13 10 17 52:63 36
16. Steklar 40 12 12 16 57:75 36
17. Primorje 40 12 11 17 44:60 35
18. Rudar T. 40 12 9 19 47:60 33
19. Domžale 40 5 14 21 26:59 24
20. Medvode 40 9 5 26 26:84 23
21. Jadran L. 40 4 7 29 23:91 15
Opomba: Olimpija je v prvenstvo prišla iz prve jugoslovanske lige, Maribor, Izola in Koper pa iz medrepubliške lige. Iz območne lige so prišli Potrošnik, Zagorje in Primorje, vsi ostali klubi so bili že
prej člani slovenske lige.
