Zenica Blues
U Zenicu kada pođem ja
Prati me pet-šest drotova
Okružni sudija rekô šestnaest godina
Šestanest godina bez mundiala.
Malce prirejeni verzi zimzelenega hita legendarne sarajevske rok skupine Zabranjeno pušenje. Italijanski nogometaši seveda niso pristali za zapahi strogega zapora, bodo pa vsaj šestnajst let brez nastopa na mundialu. Šestnajst let brez nastopa na svetovnem prvenstvu je dolga doba za Slovenijo. Za Italijane, trikratne svetovne prvake, je to katastrofa bibličnih razmer.
Sami so si izkopali luknjo. V skupini so jim boleči zaušnici pritisnili Norvežani, v dodatnih kvalifikacijah se jim je zgodila še Zenica. Tisto veselje, ko so izvedeli, da se bodo v odločilnem dvoboju za pot na SP pomerili z BiH in ne Walesom, se jim je vrnilo kot bumerang. S svojim odnosom so razjezili nogometne bogove. Vzvišenost, ki ji je sledilo še posmehovanje in zmrdovanje nad pogoji na stadionu Bilino Polje v Zenici. Kot da bi pri tem pozabili, da tudi nekateri njihovi stadioni že dolgo niso več v ravno najboljših stanjih. In potem se jim je, kot je v takšnih situacijah pogosto, vse vrnilo.
Bil je to šok, po katerem se bodo naši zahodni sosedje še dolgo pobirali. Dosegli so novo dno. Lahko bi celo zapisali, da je v torek zvečer po letih agonije dokončno izdihnil calcio. Edin Džeko in druščina so ga izklopili z aparatov, na čelu pogrebne povorke pa je korakal Rino Gattuso. Gattuso, ki je bil pred prihodom na čelo azzurrov trener splitskega Hajduka. In to ne ravno uspešen.
Bil je to šok, ki mu je sledila dolga črna noč. In zjutraj upanje, da je šlo zgolj za prvoaprilsko šalo. Ni šlo. Trikratni svetovni prvaki bodo še tretje SP zapored spremljali zgolj prek televizijskih sprejemnikov. Številni strokovnjaki menijo, da je zdaj potrebno totalno resetiranje. »Celo noč nisem zatisnil očesa, še vedno ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Govorimo o trikratnem svetovnem prvaku, to je športna tragedija, sramota. To je ena najhujših stvari, ki so se zgodile italijanskemu nogometu v njegovi novejši zgodovini,« denimo pravi proslavljeni trener Fabio Capello. »Zelo težko si bo opomoči od tega, a verjamem, da bo to služilo kot začetek prave prenove. Italija se mora na novo izumiti.« Odsotnost s svetovnega prvenstva je hud udarec za državo, v kateri je nogomet skoraj religija. »Italija žaluje. Za tako nogometno državo je ostati zunaj tekmovanja že tretjič nekaj zelo težko sprejemljivega.«
NBA je postala ABA
Capello dodaja, da težava niso le rezultati, ampak gre za globlje, strukturne težave. Da je treba začeti prenovo od temeljev. Tudi italijanski klubi vse težje držijo korak z evropskimi tekmeci, nekoč mo(go)čna serie A je danes daleč od stare slave.
Nekoč je bilo sedem sester. Sette Sorelle po italijansko. Sedem sester je oznaka za zlato obdobje italijanskega nogometa v devetdesetih letih in na začetku 2000-ih, ko je sedem velikih klubov prevladovalo v Serie A: Juventus, Milan, Inter, Roma, Lazio, Parma in Fiorentina. Te ekipe so sodile med najboljše v Evropi ter se borile za naslov prvaka in najpomembnejše evropske lovorike.
V drugi polovici osemdesetih in kasneje v devetdesetih je bila Serie A nogometna NBA. Bila je vse to i še več kar je danes angleška premier liga. Vse nogometne poti so vodile na Apeninski polotok. Večina največjih svetovnih zvezdnikov je igrala v serie A. Marco van Basten, Ruud Gullit, Diego Maradona, Careca, Lothar Matthäus, Jürgen Klinsmann, Karl-Heinz Rummenigge, Michel Platini, kasneje Paul Gascoigne, Ronaldo, Zinedine Zidane, Pavel Nedved, Kaka ... Pa seveda vsi Italijani. Nek Zico je bil v Vidmu, nek Socrates pa v Firencah. Še v drugi ligi, Serie B, ste lahko naleteli na zvezdnike kot so Gabriel Batistuta, Gheorghe Hagi, Steffan Effenberg, Oliver Bierhoff ...
Danes so ti časi le še lep spomin. Danes je serie A bolj ABA kot pa NBA. Na Otoku so ji denimo prilepili oznako »campionato dei vecchi« ali »campionato dei pensionati«. Liga upokojencev ali liga veteranov, kakor vam je ljubše. Liga veteranov in tehnoloških viškov, odpadkov iz Premier lige in La lige. Pokopališče slonov. Kraj oziroma liga kamor nekoč vrhunski nogometaši pridejo končati kariere. Luka Modrić, Kevin de Bruyne ...
Rezultati v top evropskih tekmovanjih so temu primerni. Zadnji italijanski klub, ki je osvojil ligo prvakov? Inter leta 2010. Ligo Europa oziroma pred tem pokal Uefa je v 21. stoletju od italijanskih klubov osvojila le Atalanta leta 2024.
V letošnji sezoni so brez četrtfinalista v ligi prvakov. V ligi Europa je med osem Bologna, v konferenčni ligi Fiorentina. In to je to. Arrivederci, calcio. Zadnji naj ugasne luč.
