Ob vrnitvi s treninga je 7. decembra lani Antonio v močni nevihti izgubil kontrolo nad svojim ferrarijem in se zabil v drevo. Gasilci so potrebovali kar 45 minut, da so ga izvlekli iz razbitin avtomobila, nato so ga s helikopterjem prepeljali v londonsko bolnišnico. "Bil sem med dvema sedežema in mislil, da me bo vrglo skozi okno. Nisem vedel, kje sem, niti, kako sam dospel tja," je dejal Antonio, ki jo je odnesel z več zlomi stegnenice in bil takoj operiran. V telo so mu vgradili kovinsko palico, prvi teden je bil povsem nepremičen ob velikem dvomu, ali bo lahko še kdaj hodil, kaj šele igral nogomet. "Zdravniki so mi rekli, da sem lahko srečen, da sem ostal živ. Ko sem se peljal domov, ni bilo alkohola, niti nisem prehitro vozil. Samo veter in smola," je še dodal.
Po operaciji so sledili meseci mukotrpne rehabilitacije. Na posnetkih, ki jih je objavil na družabnih omrežjih, se vidi, kako se iz postelje trudi narediti prve korake ob pomoči bergel.
Pri klubu so 35-letnemu Jamajčanu ves čas stali ob strani. Soigralci so nosili njegove drese, ga obiskovali v bolnici, navijači pa so med tekmami skandirali njegovo ime. Hkrati so apelirali na njegovo zasebnost. "Najbolj sem mislil na svojih šest otrok. Moral sem se vrniti tudi zaradi njih," se je sicer že pred nesrečo moral soočiti z ločitvijo in smrtjo očeta.
V torek se je Michail po več kot pol leta spet pojavil na terenu. Na zlatem pokalu reprezentanc iz Severne in Srednje Amerike v kalifornijskem Carsonu je na tekmi med Gvatemalo in Jamajko v igro vstopil v 85. minuti. Poraza svoje reprezentance z 0:1 ni uspel preprečiti, ob vstopu v igro pa je doživel stoječe ovacije. Mnogi so ob tem pustili tudi kakšno solzo.
