20. oktober 1976
Marsovec je pristal
Bila je to še ena navadna sreda in bila je to še ena navadna tekma argentinskega prvenstva. Skupina D, na eni strani so bili Argentinos Juniors, na drugi pa Talleres de Cordoba, kar ni obljubljalo ravno nepozabnega spektakla, prej nasprotno; pa vendar je šla tekma v zgodovino nogometa kot ena tistih, po kateri nič več ni bilo tako kot prej. Vse to pa zaradi nekega komaj petnajstletnega fantiča kratkih, močnih nog in košate grive. Ob polčasu, ko je njegova ekipa zaostajala z 0:1, se je, kot pravi urbana legenda, trener domačih Juan Carlos Montes obrnil na klop in se zazrl v golobradega mladeniča košatih las. »Ajde, mali – pojdi, igraj, kot znaš, in obrni koga, če le lahko,« mu je bojda še prišepnil.
Mali je bil star 15 let in 355 dni, na hrbtu je nosil številko 16, že kmalu po vstopu v igro pa je upošteval trenerjeva navodila in žogo poslal med nogami Juanu Cabreri. »Ooooole!« se je zaslišalo s tribun, vsaj tako se je leta kasneje spominjal mali, ki je v naslednjih dveh desetletjih postal velik, eden največjih, ki so kdaj igrali to čudovito igro.
Na starem lesenem stadionu La Paternal se je tistega oktobrskega popoldneva zbralo kakšnih sedem, morda osem tisoč duš, ki najbrž niso vedele, da bodo prisostvovale rojstvu legende. »Številni ljudje trdijo, da so bili 20. oktobra 1976 tam, ko smo doma igrali s Talleres de Cordoba. Resnica je malce drugačna; če bi bili res tam vsi, ki trdijo, da so bili, bi igrali na Maracani, ne pa na La Paternalu,« je v svoji avtobiografiji leta kasneje zapisal sam Diego.
26. junij 1983
Stoječe ovacije …
Po svetovnem prvenstvu 1982 v Španiji je za takrat rekordno vsoto petih milijonov funtov iz Boce Juniors prestopil v Barcelono. A to ni bila poroka, sklenjena v nebesih. Španski kostolomci niso poznali milosti, vmes enkrat je staknil hepatitis, tudi s predsednikom pa sta se kmalu znašla na bojni nogi. »Res sva bila v sporu, toda zakaj? Ker v klubu nisem želel imeti narkomana,« bo mnogo kasneje razkril predsednik Josep Lluis Nunez.
A vendarle so bili tudi večeri, ko je njegov talent z vso silo udaril na površje. Kot denimo nekega junijskega večera 1983 na el clásicu, ko je bil sredi Santiago Bernabeua deležen stoječih ovacij. Kot prvi nogometaš Barcelone. Čast, ki sta je bila kasneje deležna le še Ronaldinho in Iniesta.
Bilo je sredi drugega polčasa, ko je Argentinec preigral domačega vratarja Agustina in se znašel pred praznimi vrati. Toda Maradona ne bi bil Maradona, če ne bi počakal, da se je branilec Juan Jose pridrsal mimo v nekem obupnem poskusu, da bi preprečil zadetek. Jose je končal v vratnici, Maradona pa je žogo mirno pospravil v mrežo. In po Santiago Bernabeuu se je razlezel spontan aplavz.
5. maj 1984
… in masaker na Santiago Bernabeuu
Santiago Bernabeu, finale španskega kraljevega pokala med njegovo Barcelono in Athleticom iz Bilbaa. Bil je to masaker. Kronisti španskega nogometa bi zatrdili, da je bil to eden najsramotnejših večerov v zgodovini tamkajšnjega »futbola«. Nogometaši Athletica na čelu s starim Maradonovim znancem Andonijem Goikoetxeo, Mesarjem iz Bilbaa, so ga neusmiljeno mlatili. Niso izbirali sredstev. Prinesite mi glavo Diega Maradone, ob tem pa je moral poslušati ksenofobične in rasistične opazke na račun očetovega rodu. Po zadnjem sodnikovem žvižgu mu je počil film. Udarci so padali na vse strani, nogometaši pa so se prelevili v MMA-borce. Vse to pa pred očmi zaprepaščenega kralja Juana Carlosa.
V kaosu, ki je sledil, je bilo poškodovanih 60 ljudi, bila pa je to tudi še zadnja kaplja v odnosu Maradone in Barcelone. Vsaj dve stvari se po tistem nista več zgodili. Diego ni več zaigral za Barcelono, Athletic pa vse do letos ni več osvojil kraljevega pokala.
30. junij 1984
Ma-Gi-Ca
Zgodovino Napolija in Neaplja bi lahko razdelili na obdobje pred 30. junijem 1984 in tisto po njem. Tistega dne malo po enajsti zvečer in zgolj slabo uro pred iztekom prestopnega roka je namreč Napoli Barceloni za Maradono plačali takrat rekordno vsoto 13,5 milijarde lir (12 milijonov evrov). In nič več ni bilo tako, kot je bilo.
Bila je to ljubezen na prvi pogled in bila je obojestranska. Skupaj z Brunom Giordanom in Brazilcem Careco je tvoril triangel, ki se ga je oprijel pomenljiv vzdevek »Ma-Gi-Ca«. Dvojna krona leta 1987, pokal Uefa dve leti kasneje (v finalu so premagali Stuttgart Srečka Katanca in Jürgena Klinsmanna), še en scudetto leta 1990 ... Neki klub z revnega juga je takrat kljuboval klubom z bogatega severa, ekipam iz Milana in Torina. Pri tem je šlo za precej več kot zgolj nogomet. Ponosni, a revni jug je zadal udarec oholemu ter nadutemu severu, vse to pa pod vodstvom Diega, ki je poosebljal pobalinski duh prenatrpanih in živahnih revnejših četrti tega pristaniškega mesta. Povedano drugače: severu, ki je nanje od nekdaj gledal zviška, so pokazali zobe. Oziroma sredinec. Na nov naslov je moral Napoli počakati vse do leta 2023.
22. junij 1986
Božja roka
Estadio Azteca, 51. minuta četrtfinala mundiala med njegovo Argentino in Anglijo. Pri izidu 0:0 sto petinšestdeset centimetrov visoki Maradona »preskoči« kakšnih dvajset centimetrov višjega angleškega vratarja Petra Shiltona in žoga pristane v mreži. Večina med 100 tisoč gledalci na tribunah vidi, da je Maradona gol dosegel z roko, ne pa tudi sodniška trojka na čelu s Tunizijcem Alijem Bin Nasserjem. O VAR-u takrat seveda še ni bilo govora, Tunizijec pa je po posvetovanju s svojim bolgarskim pomočnikom priznal zadetek, ki je nemudoma postal eden najbolj spornih in zloglasnih golov v zgodovini nogometa. Rodila se je fraza »božja roka«, a oni tam zgoraj ni imel nič s tem, prej je imel prste vmes oni tam spodaj. Ni bila to božja, temveč Diegova roka.
Maradona je vse skupaj videl kot maščevanje za Falklande, še eno v vrsti nesmiselnih vojn, v katero sta se Argentina in Anglija zapletli nekaj let pred tem. Angleži pa … Nikoli mu niso odpustili. »Maradona je bil veličasten igralec, toda brez športnega duha ... Nikoli se ni opravičil, ker je ogoljufal Anglijo. Namesto tega je raje vseskozi govoril o Božji roki,« še dandanes pravi Shilton. »Še en gol Angležem, a tokrat z desno roko,« pa si je pred tedni za 60. rojstni dan zaželel Diego.
22. junij 1986
Gol stoletja
Estadio Azteca, štiri minute kasneje. Strasti se po tistem kontroverznem zadetku niso še niti dobro pomirile, že je bil mož s številko deset znova v naslovni vlogi. Izračunali so, da je vse skupaj trajalo deset sekund ter šest stotink. Oziroma triinpetdeset metrov. Od tod do večnosti.
Vloge statistov so prevzeli Peter Beardsley, Peter Reid, Terry Butcher, Terry Fenwick in Peter Shilton. Možje, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem mestu. Iz neposredne bližine so lahko spremljali mojstrovino, ki jo boste še danes našli na vseh kompilacijah »best off« nogometa. To ni bil le gol, to je bil Gol z veliko začetnico. Gol, ki je pozneje postal znan in izbran za gol stoletja. V ušesih še danes odzvanja legendarni komentar Victorja Huga Moralesa, s katerim je pospremil Diegov slalom. »Genio! Genio! Genio! Ta-ta-ta-ta-ta-ta ... Goooooooooool! Goooooooooool! Zajokal bi ... Sveti bog! Naj živi nogomet!« Besede, ki so podobno kot sam gol postale del nogometne zapuščine.
Pol angel, pol hudič, ga je dan pozneje poimenoval L'Equipe in zadel žebljico na glavico. Tistih pet minut je bil Maradona prav to. Angel in hudič. Oziroma hudič in angel.
19. april 1989
Live Is Life
Olimpijski stadion v Münchnu, pred povratno tekmo polfinala pokala Uefa med njegovim Napolijem in Bayernom. Med ogrevanjem pred tekmo je nastal nekajminutni posnetek, ki morda še najbolje povzame lik in delo Diega Armanda Maradone.
V tistem popoldnevu v bavarski prestolnici so bile vse oči kot ponavadi uprte vanj in zabavljač jih ni razočaral. Že pred prvim sodnikovim žvižgom jim je pripravil šov, da je bilo že samo zaradi tega vredno plačati karto. Kako ta antipod vrhunskega športnika z razvezanimi vezalkami in v nekem vrečastem puloverju z žogo, ki je videti kot nepogrešljiv del njegovega telesa, poplesava na ritme Live Is Life, je bil nepozaben prizor, prizor za vse večne čase. Ko je ob spremljavi uspešnice avstrijske skupine Opus žongliral z žogo, je bil videti, kot da nima ene same skrbi na tem svetu. In v tistih 90 minutah je bržkone res ni imel.
Nekaj minut čiste poezije, najboljše ogrevanje vseh časov in najresnejši kandidat za najboljši nogometni videospot vseh časov. Tudi danes, več kot trideset let kasneje. Morda danes še toliko bolj. Vse skupaj je tako zelo dobro, da nekateri celo dvomijo, da je resnično in da gre za montažo. Toda, ali je sploh pomembno?
