Maja je minilo enajst let, odkar se je s klopi Uniteda poslovil Alex Ferguson, skupaj z njim pa se je poslovila tudi zlata era kluba z Old Trafforda. Jasno je bilo, da bo Škot za seboj pustil velike čevlje, a da jih bo tako težko zapolniti, niso pričakovali niti največji pesimisti med pristaši Uniteda.
Če odmislimo dežurne gasilce (Ryan Giggs, Michael Carrick, Ruud van Nistelrooy) so jih skozi leta poskušali zapolniti David Moyes, Louis van Gaal, Jose Mourinho, Ole Gunnar Solskjaer, Ralf Rangnick in Erik ten Hag. In če odmislimo angleški superpokal, tako imenovani Community Shield, bi lahko v post-Fergijevi eri lovorike prešteli na prste ene roke. Pod van Gaalom so rdeči vragi osvojili pokal FA, pod Mourinhom ligo Europa in ligaški pokal, pod ten Hagom pa pokal FA in ligaški pokal.
Seveda so trenerji le del zgodbe o padlem velikanu. Trenerji so pač tisti, ki kot prvi plačajo ceno, ko ni rezultatov, seveda pa zelo pogosto niso glavni krivci. Glazerjevih v rdečem delu Manchestra raje ne omenjajte. Športno politiko kluba je sicer februarja letos v svoje roke s svojo ekipo prevzel eden najbogatejših Britancev Sir Jim Ratcliffe, ki ima v lasti tudi kolesarsko ekipo Ineos Grenadiers. A tudi Ratcliffe in njegovi milijoni (še) niso prinesli renesanse, ravno nasprotno. Nogometni United je danes precej podoben kolesarskemu Ineosu. Kljub zajetnemu proračunu so daleč od najboljših in še dlje od stare slave. United (in Ineos) tako zelo zaostajata v dirki, da konkurence čez noč ne bo mogoče ujeti.
Najmanj po letu 1973
Medtem, ko v sinjemodrem delu Manchestra uživajo v najlepšem obdobju v klubski zgodovini, je rdeči del mesta že dolgo ovit v debelo plast malodušja. Nikoli pa ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Murphyjev zakon, katerega resničnost so navijači Uniteda v zadnjih letih večkrat lahko občutili na lastni koži. Tudi v letošnji sezoni. Po sobotnem remiju s Chelseajem, ko jih je s klopi vodil van Nistelrooy, so na 13. mestu premier lige. V prvenstvo so nazadnje tako slabo krenili daljnega leta 1986, v oči pa pri tem bode tudi ali predvsem neučinkovitost. Na prvih desetih tekmah so dosegli le devet golov, kar je najslabši strelski izkupiček po sezoni 1973/74, ko so izpadli iz lige.
Zdaj bo krivuljo navzgor poskušal obrniti Ruben Amorim. Uradna potrditev njegovega imenovanja je prišla na dan mrtvih. Pristaši rdečih vragov seveda upajo, da bo to dan, ko se je United začel vračati v življenje. Devetintridesetletnik se je kot trener uveljavil na klopi Brage, s katero je v sezoni 2019/2020 osvojil ligaški pokal. Potem je prišel klic iz Sportinga, s katerim je prekinil dualizem Benfice ter Porta. Bil je to prvi naslov državnega prvaka za Sporting po dolgih 19 letih, dosežek pa je ponovil v lanski sezoni. Povezava s Sportingom se je v preteklosti za United dobro obnesla. Imena so sama po sebi zgovorna. Cristiano Ronaldo, Nani, Bruno Fernandes. No, tu je tudi Marco Rojo, ki pa je recimo izjema, ki potrjuje pravilo. Navsezadnje Rojo ni Portugalec, temveč Argentinec.
Na odgovor, ali se bo Amorim na Old Traffordu izkazal za podoben zadetek v polno kot so se Ronaldo, Nani, in Fernandes, bo potrebno še počakati. Na klopi rdečih vragov bo debitiral po novembrskem reprezentančnem premoru, v teh dneh je še v Akademiji Cristiana Ronalda kot se imenuje Sportingov trening center. V Unitedovem trening centru v Carringtonu, ki bo mimogrede v letošnji sezoni deležen temeljite prenove, ga vsekakor čaka obilica dela.
Zanimivo, ena njegovih zadnjih tekem na klopi Sportinga bo torkov obračun z Manchester Cityjem. Zmaga nad Pepom Guardiolo, ki ga ima za najboljšega trenerja tam zunaj, bi bila lepa popotnica za pot na Otok. »Če bo rezultat negativen, bodo pričakovanja padla. Če bo rezultat pozitiven, pa bodo navijači mislili, da je prišel novi Ferguson,« skozi smeh pravi Amorim. »Želim si zmagati, saj bi bilo to lepo slovo od stadiona Alvalade, potem zmaga v Bragi in nato začetek nove avanture v Manchestru,« še dodaja 39-letnik, ki namerava v bližnji prihodnosti zavrteti tudi številko rojaka Joseja Mourinha.
