Bil je eden redkih, ki so vseeno potovali, čeprav niso bili politiki. Bil je eden redkih, ki so v trenutkih najbolj strogega zapiranja hoteli govoriti, kako naprej. S teh strani našega in vašega časnika smo v svet poslali nekatera njegova globalno odmevna sporočila, zagotovo ena najbolj odmevnih, kar se jih je kadarkoli razširilo iz slovenskega medija. Da se bo nadaljevala in končala liga prvakov, da bo Liverpool zagotovo dočakal praktično zagotovljeni naslov angleškega prvaka, ki se mu je izmikal tako zelo, da se je resnično manjkalo le še tega, da mu ga vzame pandemija. Kako bodo leto pozneje izpeljali evropsko prvenstvo, kaj bo z evropskim prvenstvom mladih reprezentanc v Sloveniji. Vse to smo se takrat pogovarjali, vse se je zgodilo tako ali še bolje – in danes, ko se Aleksandru Čeferinu izteka najbolj razburkan mandat v zgodovini vseh športnih funkcij ter je na pragu sredine soglasne potrditve novega mandata, je nogomet močnejši in pomembnejši kot kadarkoli. Slovenčev vpliv v svetovnem merilu pa še večji. A to nikakor ni vse. Niti približno!
Ne moreš imeti rad samo tistih, ki se s tabo strinjajo. Povprečno inteligentnemu človeku mora biti močno sumljivo, če se vsi strinjajo s tabo. Mi se v družini pogosto ne strinjamo, pa se o tem lepo pogovarjamo, izmenjujemo mnenja in to mi je zelo všeč. Dobro veste, da se tudi z vami marsikdaj ne strinjam, pa zdaj sedimo tukaj in se pogovarjamo. To je intelektualni izziv, če si seveda intelektualec. Če nisi, potem pa si želiš le tega, da te vsi ubogajo, in to neizbežno vodi v napačne odločitve.
Minevajo tudi tri leta, odkar je Čeferin v tistem intervjuju mimogrede dejal, da tako ne gre. Ne s tako komunikacijo, ne s takimi besedami, ne s takimi obrazi, ne s takim sovraštvom, ne s tako oblastjo. Sprožil je pravcato gibanje, pravcati upor, postal njegov simbol, a več kot le držal besedo, da je bil njegov edini cilj preprosto narediti, kar se mu je zdelo prav. Brez skritih načrtov in ciljev, ki so mu jih očitali. In za lepšo, mirnejšo, bolj svobodno državo, v kakršni smo za mizo sedli tokrat in v kateri živimo, dihamo ter se pogovarjamo z lepšimi besedami, z neprimerno manj izključevanja, z neprimerno manj sovraštva. Potegnili smo črto pod vse, kar je bilo, odprli marsikatero temo, ki je pereča zdaj, in se na tej prelomnici ozrli proti tistemu, kar na nekaterih zelo pomembnih področjih še bo. V prepričanju, da bo tudi naš pogovor ob tej posebni obletnici in v neki povsem novi realnosti prav tako odmeval tako doma kot po svetu.
Ko smo se z vami dogovarjali za ta intervju, smo vam povedali, da bi ga med drugim radi opravili in objavili ob tretji obletnici nekega drugega intervjuja v enaki zasedbi.
The intervjuja, bi rekli Angleži. (smeh)
Ko pogledam nazaj, bi morda res lahko rekli tako. Glede na trenutek, odmevnost in nekatere stvari, ki jih je tisti intervju sprožil. Pojdiva po vrsti in se vrniva na začetek aprila 2020, ko je bilo že opraviti intervju nekaj nemogočega, nepredstavljivega, po svoje tudi prepovedanega. Že takrat ste po nekaj tednih od izbruha epidemije covida razmišljali, da se stvari morajo vrteti naprej, da je treba najti varen način za nadaljevanje življenja.
Vedeli smo, da je stvar resna. A trdno sem verjel tudi, da se življenje ne sme ustaviti, predvsem pa da se ga ne sme ustavljati z apokaliptično retoriko. Danes lahko vidimo – pa ne pravim, da sem predvidel vse to –, da je obdobje covida pustilo različne posledice na mladi generaciji, na gospodarstvu, na številnih področjih. Vse se je ustavilo, marsikaj ni moglo normalno potekati, zdaj pa kar naenkrat že nekaj časa ni nikjer ničesar. Nisem strokovnjak na tem področju, to sem vedno poudarjal. Vendar se mi je od začetka zdelo pomembno iskati poti in rešitve za to, kako vrteti svet in kako se učiti živeti s tem, kar nas je doletelo. Težava je bila v izjemni inerciji celotnega sveta, saj so tedaj vsi počeli zelo podobno, z redkimi izjemami v podobi kakšne Švedske, ki so jo prav tako močno napadali. Težko rečem, ali smo kot svet in družba ravnali pravilno, ali smo se dokončno odprli pravočasno ali bi se morali prej – sem pa bil ves čas prepričan, da je treba gnati svet naprej, da se je treba ob tem pogovarjati ter da nihče ne sme na nikogar kričati, ker to le še poglablja stisko, depresijo in s tem težave. Od prvega dne sem poudarjal, da morajo predvsem tisti na oblasti ljudem ves čas dajati optimizem. Celo v najtežji situaciji ti lahko le na takšen način uspe kaj doseči. Na drugačen način ni mogoče nikoli priti iz ničesar.
Pred tremi leti ste izpostavljali točno to zadnje, naleteli pa na šokanten odziv tedanje slovenske oblasti. Zanimivo je, da je šlo le za kratek medklic v zelo obsežnem in ogromni večini povsem športnem intervjuju, a je sledil pravi pogrom. Katere živčne končiče ste takrat zadeli, zakaj je bila reakcija tedanje oblasti taka, kot je bila?
To, zakaj in kaj so tiste besede povzročile v njih, je nedvomno vprašanje za kakšno drugo stroko. Ne vem, zakaj se je zgodil tisti histerični odziv, mi je pa danes popolnoma vseeno. Ker tisti odziv je čisto vse povedal o avtorju odziva in popolnoma ničesar o meni. Pri čemer velja povedati še nekaj: drži, da so bili ponekod ukrepi še bolj ostri kot v Sloveniji, a je bil nastop odločevalcev povsem drugačen – mil, ponižen, prijazen. Vedno pravim, da mora imeti oblast rada svoje ljudi, če je dobra oblast. Ne moreš imeti rad samo svojih volivcev, ostalih pa sovražiti. Ne moreš imeti rad samo tistih, ki se s tabo strinjajo. Povprečno inteligentnemu človeku mora biti močno sumljivo, če se vsi strinjajo s tabo. Mi se v družini pogosto ne strinjamo, pa se o tem lepo pogovarjamo, izmenjujemo mnenja in to mi je zelo všeč. Dobro veste, da se tudi z vami marsikdaj ne strinjam, pa zdaj sedimo tukaj in se pogovarjamo. To je intelektualni izziv, če si seveda intelektualec. Če nisi, potem pa si želiš le tega, da te vsi ubogajo, in to neizbežno vodi v napačne odločitve. To vidim tudi na Uefi, tudi tam se veliko pogovarjamo in včasih na podlagi teh pogovorov spremenim svojo odločitev ter se tega ne sramujem. Nasprotno, sijajno je, da imam okoli sebe pametne in sposobne ljudi, ki me včasih tudi izzovejo ter mi dajo misliti, preden sprejmem končne odločitve.
Jaz sem govoril, ko so bili na oblasti. Zdaj naj govorijo tisti, ki si takrat niso upali
Vam je bilo všeč ali odveč, da ste bili nato od takrat naprej praktično eden od simbolov malodane upora proti tisti retoriki, proti tistemu načinu komunikacije, vsekakor tudi proti sovraštvu in avtoritarnim dejanjem nekdanje oblasti?
Nisem se obremenjeval in nisem razmišljal o tem, kaj čutim in kaj mi to prinaša. Vam sem takrat povedal, kar mi je ležalo na duši, in kadarkoli me je nato kdo vprašal kaj o tem, sem povedal, kaj si mislim in kaj verjamem. Hotel sem povedati, to se mi je zdelo edino pomembno. Na srečo sem od režima povsem neodvisen in lahko povem vse, kar mislim. Nikogar nisem nikoli žalil, kar bi seveda zelo težko rekel za tedanji režim. Sem pa vedno povedal, kaj mislim in verjamem – tako kot bom to vedno storil tudi v prihodnje. Da bi zdaj kaj več govoril o njih, pa se mi res ne zdi vredno. Bom citiral svojega očeta in njegove besede, ko so ga vprašali glede prejšnjega režima. »Jaz sem govoril o njih, ko so bili na oblasti. Zdaj pa naj govorijo tisti, ki si takrat niso upali.« To vsekakor velja tudi zame.
Resnično so do zadnjega širili to prepričanje, da bom vstopil v politiko, in prepričan sem, da so se tega tudi najbolj bali. To jih je najbolj plašilo, to je bil gotovo glavni vzrok za prvotno reakcijo in za vso gonjo, ki je nato sledila. Je pa tako, da bi bil žalosten, če bi me ti ljudje hvalili. Včasih mi je v ponos negativna reakcija negativnih ljudi – in to je bil nedvomno eden od takih primerov. Bil bi v resni stiski, če bi ti ljudje govorili o meni lepe stvari ali če bi naročali svojim marginalnim medijem, naj me hvalijo.
Zanimivo je, koliko ljudi vam do zadnjega ni verjelo ali ni hotelo verjeti, da nimate nikakršne agende z vstopom v politiko. Do zadnjega dne, do katerega je bilo še mogoče najaviti sodelovanje na državnozborskih volitvah, so vas videli kot tovrstno grožnjo.
Da, da, točno to. Resnično so do zadnjega širili to prepričanje, da bom vstopil v politiko, in prepričan sem, da so se tega tudi najbolj bali. To jih je najbolj plašilo, to je bil gotovo glavni vzrok za prvotno reakcijo in za vso gonjo, ki je nato sledila. Je pa tako, da bi bil žalosten, če bi me ti ljudje hvalili. Včasih mi je v ponos negativna reakcija negativnih ljudi – in to je bil nedvomno eden od takih primerov. Bil bi v resni stiski, če bi ti ljudje govorili o meni lepe stvari ali če bi naročali svojim marginalnim medijem, naj me hvalijo. Daleč od tega torej, da bi se s tem obremenjeval. Še najmanj pa s kakšnimi zapisi v omenjenih medijih s 13 gledalci ali bralci – morda ste jih bolj spremljali in se z njimi obremenjevali vi, ki po službeni dolžnosti morate vse pogledati in prebrati. Meni ni bilo treba, pa tudi sicer tega nihče ne gleda in ne bere. Od resnih medijev me ni kritiziral nihče, vas tudi ne.
So vam v tistem času v tujini kdaj govorili, zakaj se toliko ukvarjate s temi stvarmi v Sloveniji oziroma kaj vam je na vašem položaju tega sploh treba? Verjetno so namreč poskusi diskreditacije segli tudi tja in koga vendarle dosegli.
Vem, da je v neki polomljeni angleščini eden od teh slovenskih kvazimedijev oziroma strankarskih časopisov poslal pismo na nemško nogometno zvezo. Angleščina je bila res polomljena, prava sramota, je pa bilo nekako mogoče razbrati vprašanje, ali je dovoljeno, da predsednik Uefe dela državni udar. Ko so to zadevo prejeli, so nas vprašali, kaj naj naredijo s tem čudnim pismom, pa smo se vsi strinjali, da seveda ni drugam kot za v smeti. Nekaj takih stvari je bilo, vsake toliko časa je kdo poskušal zakuhati kaj takega v tujini, a jih nihče ni jemal resno iz zelo preprostega razloga – ker pač niso resni. Ne razumejo marsičesa, tudi odnosa politike in športa ne. Politika je tista, ki športu nikoli in nikdar ne sme narekovati, kaj naj počne. Vsakdo v športu, tudi vsak športni funkcionar, pa lahko vedno ima svoje mnenje o politiki in ga vedno tudi pove. Name kot državljana vpliva vsaka odločitev vsakega režima – in če mnenje o tem izrazim spoštljivo, ni nobenega razloga, da tega ne bi mogel ali celo smel.
Je bil v Sloveniji v tistem obdobju kakšen poskus, da bi vas utišali ali z vami sklenili kakšen tovrsten dogovor?
Mislim, da me dovolj poznajo. Dovolj me poznajo, da vedo, da bi bil to zgolj bumerang, ki bi se jim vrnil in jih pošteno udaril po glavi. Dobro vedo, da se utišati ne bi pustil in da pri takih poskusih ne bi imeli nobenih možnosti. Spomnim se le dveh zelo previdnih poskusov dveh vidnih evropskih politikov z desnega pola, ki sta me zelo subtilno spraševala, ali mislim vstopiti v državno politiko oziroma kako resni so moji nameni na tem področju. Mislim, da je bilo to malo po naročilu, mi pa smo seveda s tega balkanskega področja in te finte zelo dobro poznamo. Kot sem rekel, strah pred mojim vstopom v politiko je bil precejšen – ni pa bilo razumevanja, kako je mogoče, da mene to ne zanima. To so namreč ti lokalci, ki so na lastne stroške prišli najdlje do Celovca in Trsta, vse več od tega pa smo jim plačali mi državljani. In ti ljudje mislijo, da je ultimativna želja vsakogar to, da gre v slovensko politiko. Oni ne vidijo onkraj, oni ne poznajo drugih stvari, oni ne vedo, da na svetu obstajajo zadeve in položaji, s katerih te nikakor ne vleče v slovensko politiko. Po svoje pa – hvala bogu, da so taki. Ker so tako prozorni, tako očitno sovražni, da ljudje nimajo težav s prepoznavanjem vsega. Če bi bili malce bolj pametni in taktni, bi morda celo uspeli ostati na oblasti.
Že dolgo se pogovarjamo, in če bo prost, bo Dončić prišel na finale lige prvakov
Se počutite, da ste bili navdih za ta val, ki je nato preplavil Slovenijo in na koncu tudi s prepričljivo večino zamenjal to oblast.
Nikakor se ne bi hotel postaviti kot nekaj takega. Ponosen sem, da sem povedal svoje mnenje in da so se ljudje v njem našli. So pa potem bili drugi, in ni jih bilo malo, ki so bili tako navdih kot avtorji konkretnih dejanj, ki so pripeljala v drugačne čase.
Živimo zdaj v boljši državi?
Z vidika spoštovanja in komunikacije gotovo – a saj predvsem za to je ves čas tudi šlo. Ni več tega besednega nasilja, ni več tega ustrahovalnega nastopa, manj je napetosti zaradi drugačnosti, manj je delitev. Ne gre za to, ali se jaz strinjam z določenimi odločitvami in potezami vlade – sploh ne gre za to, o tem se nikoli nismo pogovarjali in se tudi zdaj ne bomo. Gre za spoštljivo komunikacijo, ki jo zdaj poslušamo, gre za pozive proti delitvam in sovraštvu namesto obratno.
Vedno ste ponujali pomoč Sloveniji na vseh mogočih področjih, na katerih morda lahko imate kakšen vpliv. Se je s tistimi zelo slabimi izkušnjami iz prejšnjega režima ta vaša razpoložljivost iztekla in končala?
Ne, ni se, z veseljem sem še vedno na voljo Sloveniji, če kdo misli, da lahko kako pomagam. In dejansko sem že imel nekaj kontaktov predvsem s predsednikom vlade Robertom Golobom, pa tudi z gospodarskim ministrom Matjažem Hanom. Zelo sta zainteresirana za pomoč oziroma sodelovanje in prizadevamo si, da bi to prineslo kakšne koristne rezultate. Čisto konkretno se že pogovarjamo o določenih stvareh – te garniture očitno ni strah in dejansko hoče narediti kaj dobrega.
Ko ste ravno omenili gospodarskega ministra, ta je po novem tudi minister za šport. Se strinjate, da se to sliši kot obetaven premik športnega resorja od šolstva h gospodarstvu?
Vsekakor se strinjam. Mislim, da je to odlična kombinacija – gospodarstvo, šport, turizem. To spada skupaj, kajti moramo vedeti, da so ravno športniki naša največja promocija. Kdorkoli lahko reče, karkoli hoče – naši športniki so tisti, ki jih po svetu poznajo vsi. To lahko pripelje turiste v Slovenijo in tudi gospodarstvo lahko to na eni strani izkoristi, na drugi strani pa bi moralo še več vlagati v šport. S pomembnim dodatkom: odlično bi bilo, če bi to stimulirala tudi davčna politika – kar pa za zdaj ne.
Imamo sploh prvič v zgodovini ministra, ki ga dejansko zanima šport in je celo športni navdušenec?
Ne bi si upal reči za celotno slovensko zgodovino, vsekakor pa ga šport zelo zanima in mu je zanj zelo mar.
Bi si pa upali reči, da ga zanima bolj kot ministrico Simono Kustec pred njim?
Pri njej kakšnega posebnega zanimanja za šport res nisem zaznal, vendar je, iskreno povedano, nisem dobro poznal.
To so namreč ti lokalci, ki so na lastne stroške prišli najdlje do Celovca in Trsta, vse več od tega pa smo jim plačali mi državljani. In ti ljudje mislijo, da je ultimativna želja vsakogar to, da gre v slovensko politiko. Oni ne vidijo onkraj, oni ne poznajo drugih stvari, oni ne vedo, da na svetu obstajajo zadeve in položaji, s katerih te nikakor ne vleče v slovensko politiko. Po svoje pa – hvala bogu, da so taki. Ker so tako prozorni, tako očitno sovražni, da ljudje nimajo težav s prepoznavanjem vsega. Če bi bili malce bolj pametni in taktni, bi morda celo uspeli ostati na oblasti.
Vrnimo se k sodelovanju športa, gospodarstva in turizma. Dober primer je I feel Slovenia večer ob koncu tega tedna v Dallasu, tekma v barvah Slovenije, dan prej tudi poslovna konferenca. Dejansko so športniki, kot je Luka Dončić, naši najboljši ambasadorji.
V Združenih državah Amerike imam veliko poslovnih partnerjev in kontaktov z njimi – praktično se ne zgodi pogovor z njimi, da se ne bi vsaj na neki točki dotaknili Dončića. Poznajo tudi Gorana Dragića, toda Luka je res mega zvezda in v tem trenutku je zagotovo ni boljše promocije za Slovenijo. Morda bi se morali v tem pogledu še bolj odpreti, predvsem na področju turizma vidim veliko rezerv. Vsi, ki jih pripeljem v Slovenijo, so nad našo deželo navdušeni, in če to še bolje povežemo z našim športom in športniki, bi lahko naša država v precej večji meri kot zdaj živela od turizma.
Ste imeli kdaj čas oditi v Dallas na kakšno tekmo?
Ni še bilo te priložnosti – glede na moj urnik in številna potovanja je Dallas zelo daleč, predvsem pa izrazito s poti. Dvakrat sem denimo bil v Miamiju, ko je tam še igral Dragić, a sem tako ali tako imel službene opravke. Seveda pa spremljam oba, spremljam slovensko reprezentanco in vem, da je Luka velik ljubitelj nogometa. Želim mu, da bi se uvrstil v končnico in da bi v njej igral čim dlje – če pa bo tedaj že prost, mislim, da bo 10. junija prišel na finale lige prvakov v Istanbul. Že dolgo se pogovarjam o nečem takem z mojim dobrim prijateljem Matejem Erjavcem, ki je prav tako velik ljubitelj nogometa.
Od treh »rešiteljev« nogometa sta dva v velikih težavah – Barcino stanje je zelo resno
Izteka se vam mandat, ki je bil tako razburkan, da si tega ne bi mogel nihče niti izmisliti, kaj šele misliti. Pandemija, vojna v Ukrajini, a tudi vojna za nogomet, kot so v nedavnem dokumentarcu poimenovali vaš boj proti zloglasni superligi. Je slednja še živeča grožnja ali ste jo uspeli pokopati in je bivša zgodba?
Te je vsekakor bivša zgodba. De facto je bivša zgodba, v kateri oni sicer še vedno na videz nekaj poskušajo, a po moje zgolj zato, da bi si malce izboljšali pogajalsko izhodišče in da bi se z nami poskušali kaj pogajati. Očitno še niso čisto dojeli, da se tukaj nimamo kaj pogajati. Tudi ego pri nekaterih od teh ljudi seveda igra določeno vlogo in zaradi tega še vedno nekaj počnejo na tem področju, saj so bili skozi leta navajeni, da jim vsi povsod samo kimajo. Je pa zgodba končana, o tem ni nobenega dvoma. Imeli smo sestanek z družbo A22, ki se je lotila upravljanja interesov teh treh klubov, pri čemer so bili moji kolegi celo proti temu, da bi se jaz z njimi sestal. Preprosto niso videli razloga in potrebe, da bi se dobil z nekim promotorskim podjetjem, a sem vseeno želel ta sestanek, da mi ne bi kdo očital nedostopnosti in arogantnosti. Nisem pa hotel biti na tem sestanku sam, zato smo poklicali klube, poklicali smo lige, poklicali smo navijače in poklicali smo sindikat FIFpro. Vsi so bili v sobi, ko so tja prišli predstavniki A22, in zagotovo še v življenju niste videli tako odklonilnega odnosa, kot je bil ta, na katerega so ti predstavniki naleteli z naslova vseh prisotnih. Karl-Heinz Rummenigge jim je dejal »To je vaš Waterloo«, šef angleških navijačev jim je rekel »Združeno kraljestvo je imelo v zadnjih dveh mesecih več premierjev, kot imate vi podpornikov«. In tako naprej. Videli so lahko, da je to projekt, ki ga nihče noče. Škoda, da se to sploh še vleče, verjetno brez medijev sploh ne bi več nikjer obstajalo.
Omenil sem dokumentarni film, ki je luč sveta ugledal letos in v katerem so bili pod pompoznim naslovom Vojna za nogomet prikazani vsi vidiki – kako ste sprejeli ta dokumentarec, kakšni so bili odzivi?
Priznam, da sem ga težko gledal, ker si pri taki stvari neizbežno pristranski. In priznam tudi, da sem na trenutke pomislil, zakaj toliko kaže njih. A ko sem si pogledal vse, je jasno, da je bilo tako edino pravilno. Vsi smo dobili možnost povedati svoje, vsi smo povedali svoje in pod črto ta dokumentarec tiste ključne dneve in tiste glavne dogodke pokaže točno tako, kot so se zgodili. Zato sem z izdelkom zelo zadovoljen, enako velja za odzive tako nogometne javnosti kot širše. So zelo pozitivni in iz njih je zlahka mogoče razbrati, da ljudje vedo, kdo je v tej zgodbi bil kdo oziroma kdo je kdo.
Ko takole gledam akterje te zgodbe, bi si po človeški plati hitro predstavljal, da ste čutili neko določeno zadoščenje, ko se je zdaj že nekdanji vodilni garnituri Juventusa zgodilo to, kar se ji je zgodilo – vključno seveda z vašim starim znancem Andreo Agnellijem. Kako ste to doživeli – na eni strani kot človek in na drugi strani s potrebno distanco predsednika Uefe?
Ne bi temu rekel zadoščenje, ni bilo potrebe, da bi čutil kaj takega. Seveda sem o marsičem že prej vedel več, kot vedo običajni spremljevalci nogometnega dogajanja. Juventusova zgodba se je pač morala končati tako, kot se je. Ker je bilo v njej vse narobe. Čustvenega odnosa ne do Agnellija ne do koga drugega pri Juventusu nimam, rad pa bi poudaril, da še vedno spoštujem Juventus kot klub in da na splošno zelo spoštujem vse te tri klube. To so veliki klubi, ki obsegajo in predstavljajo precej več kot le poteze svojih vodstev. Če ima neki klub vodstvo, ki sprejema napačne odločitve, to nikoli ne pomeni, da sem proti temu klubu kot takemu, kaj šele proti njegovim navijačem ali igralcem. Je pa ob tem zanimivo dejstvo, da od treh klubov, ki so samooklicani rešitelji nogometa, je, kolikor vemo iz medijev, eden v kazenskem postopku zaradi prireditve bilance, drugi pa zaradi nakazovanja denarja enemu od vodilnih v sodniški organizaciji. Bomo videli, ali ima tudi tretji kaj. Zanimivo, kako bi oni reševali nogomet … Vsak moj nadaljnji komentar bi bil odveč.
Barcelona je seveda tisti drugi klub in preiskava dogodkov okrog omenjenih nakazil je stekla tudi na ravni Uefe. Kako gledate na celotno zadevo in kam to lahko pripelje?
Neposredno tega seveda ne morem komentirati iz dveh razlogov. Prvič, ker imamo neodvisno disciplinsko komisijo. In drugič, ker se s to zadevo nisem podrobno ukvarjal. Nekaj pa vendarle lahko rečem. Kolikor sem informiran, je stanje izjemno resno. Tako resno, da gre po moji oceni za eno najbolj resnih v nogometu, odkar sem vanj vpleten. Na ravni španske lige je zadeva seveda zastarala in ne more imeti tekmovalnih posledic, medtem ko potekajo postopki na ravni španskega civilnega tožilstva. Enako velja za Uefo, tudi pri nas ni nič zastaralo.
Torej so na ravni Uefe mogoče tudi tekmovalne posledice?
Tega ne morem in ne želim komentirati.
Igre z roko nihče ne razume, to je velik problem, nekaj moramo narediti
Če se premaknemo v Slovenijo, je bilo veliko govora o kazni, ki jo je Uefa naložila Olimpiji – kaj lahko poveste o tem?
O tej zadevi sem izvedel malo pred objavo. S temi stvarmi se seveda ne ukvarjam, vsekakor pa želim, da me obvestijo pravočasno, da me ne bi kdo presenetil s kakšnim vprašanjem, na katerega ne bi mogel odgovoriti. Zelo iskreno povedano, ne vem, kakšen je status v tem trenutku, ni pa šlo za velik znesek. Bomo videli, mislim pa, da so licenco za prihodnjo sezono dobili.
Zadnjič ste v intervjuju, ki ga je imel z vami sloviti nekdanji branilec Gary Neville, govorili o možnosti, da bi vlagatelji imeli v lasti tudi več evropskih klubov. Kako gledate na to?
Naša pravila sicer dovoljujejo lastništvo več klubov, a klubi istega lastnika ne smejo igrati v istem tekmovanju. Nimamo še rešitve, smo se pa začeli o tem pogovarjati, kajti obstaja zanimanje večjega števila tistih vlagateljev, ki so kot lastniki že prisotni v evropskem nogometu, da bi prevzeli še kakšen klub. Po eni strani se strinjam, da če dva taka kluba nastopata v istem tekmovanju, bi se načeloma lahko dogovarjala, kako in kaj. Ali ti lahko rečeš nekemu trenerju, naj izgubi v tekmi, zato da bo zmagal drug klub, sicer dvomim. Ampak okej, teoretično je mogoče. Po drugi strani lahko do takih dogovarjanj pride na neki drugi ravni, pa tega s svojimi sedanjimi pravili ne moremo preprečiti. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da je nogomet za vlagatelje izjemno zanimiv in da smo zdaj pred dilemo: ostati konservativni in bodo zato ti investitorji s svojim denarjem odšli drugam ali z varovalkami lastništvo več klubov dovoliti. Pa še nekaj je – eden od potencialnih lastnikov še enega kluba mi je dejal, da ima pod seboj 1400 podjetij in da bi lahko našel način za obvod pri lastništvu, a da tega ne želi. Da je bolje, če so te stvari povsem transparentne. Morda ima prav, a odgovora na to še nimam. To je izjemno zahtevna zadeva in, kot rečeno, rešitve še nimamo. Tudi še nimamo jasno izoblikovanega mnenja, vsekakor pa razmišljamo o tem, da nogomet mora ostati takšen, kot je, a da hkrati ne smemo biti preveč konservativni. Nekatera pravila so stara, čas pa gre naprej. Ta pravila so iz časov, ko v nogometu še ni bilo tovrstnih vlagateljev oziroma ko so lastniki iz svojega posla financirali nogomet. Zdaj pa mi pravijo, da iz nogometa financirajo svoj posel. To je velikanska razlika, če se seveda pogovarjamo o največjih ligah. Pri nas je na žalost še vedno precej drugače.
Vam zanimivo dogajanje v letošnji ligi prvakov daje prav, da je evropski nogomet najlepši tak, kot je? Ste zadovoljni?
Absolutno. Mislim, smo sredi zelo zanimive, zelo razgibane sezone v ligi prvakov in v tem pogledu bi se lahko pogovarjali o marsičem. Recimo o tem, da so trije italijanski klubi med osmimi najboljšimi, kar je super. Enako kot dejstvo, da bomo v velikem finalu imeli bodisi enega od teh treh Italijanov bodisi Benfico. Zame kot nogometnega navdušenca je to res super, tega ne skrivam, sploh ker je toliko govora o popolni prevladi premier lige.
Če ima neki klub vodstvo, ki sprejema napačne odločitve, to nikoli ne pomeni, da sem proti temu klubu kot takemu, kaj šele proti njegovim navijačem ali igralcem. Je pa ob tem zanimivo dejstvo, da od treh klubov, ki so samooklicani rešitelji nogometa, je, kolikor vemo iz medijev, eden v kazenskem postopku zaradi prireditve bilance, drugi pa zaradi nakazovanja denarja enemu od vodilnih v sodniški organizaciji. Bomo videli, ali ima tudi tretji kaj. Zanimivo, kako bi oni reševali nogomet … Vsak moj nadaljnji komentar bi bil odveč.
Kaj si obetate od novega koncepta lige prvakov, ki stopa v veljavo s sezono 2024/25? Bo to še en korak proti tisti podobi evropskega nogometa, ki si jo želite.
Nedvomno bo to še en velik korak v tej smeri. Ohranili bomo mnogo dobrih stvari iz dosedanjega koncepta in dodali še nekatere. Vemo namreč, da je marsikomu zdaj že zelo hitro jasno, katere ekipe bodo v ligi prvakov napredovale v izločilne boje. S spremembami bo to drugače, del tekmovanja pred izločilnimi boji bo postal bolj zanimiv, bolj negotov in pogosto do zadnjega napeta.
Morda to vprašanje nekoliko prekinja tok pogovora in je videti, kot da je padlo z neba, a se mi zdi zelo pomembno. Naj gre za ligo prvakov ali nacionalna tekmovanja, tekme premočno zaznamujejo sodniške odločitve, povezane z igro z roko.
Da, da, vsekakor.
Pep Guardiola je pred kratkim na vprašanje, ali razume pravilo igre z roko, odgovoril z odkimavanjem in ponavljanjem »ne, ne, ne, ne, ne«. To nas je zelo razveselilo, saj enako čutimo in mislimo tudi mi. Pa vi? Vi razumete pravilo igre z roko?
Ne, ne razumem. Absolutno ne razumem. In nujno je na tem področju nekaj narediti. Ob koncu aprila bomo oblikovali posebno skupino, ki jo bo vodil Zvonimir Boban, v njej pa želimo imeti tudi vse največje trenerje in bivše nogometaše – tiste, ki so trenutno na položaju, in tiste, ki niso. To bodo največja imena svetovnega nogometa. Ena od prioritetnih tem, o kateri vsi sprašujejo, bo tudi igra z roko. Igra z roko je zares nejasna in drznem si trditi, da je ne razume nihče več. Tu res potrebujemo pogovor, iskanje rešitev in razjasnjenje nekaterih zadev. Sodniki pravijo, da se je igralec naredil večjega – kaj pa naj naredi? Kako naj se naredi manjšega, če pada na tla ali če skače v zrak – roke pač so, kjer so, ne moreš jih vedno stisniti ob telo. Tudi z Giannijem Infantinom, predsednikom Fife, sem pretekli teden govoril o tem, da moramo glede tega vsi skupaj nekaj narediti. Nikomur več ni nič jasno, kar je za nogomet zelo slabo, kajti nogomet je po definiciji zelo razumljiv in zelo jasen najširšim množicam. Zaradi igre z roko se v zadnjem obdobju od tega oddaljuje. Ko gre za nedovoljen položaj, se lahko pogovarjamo o tem, ali bi VAR moral upoštevati nekaj širše območje in ne bi posredoval pri vsakem milimetru – a tudi tako, kot je, so stvari jasne in ti nihče ne more ničesar oporekati. To, kar se dogaja pri igri z roko, pa je čudno in je tudi sodnikom težko sprejemati odločitve. Če ti nekdo s polno močjo brcne žogo z dveh metrov v roko – kaj lahko narediš? Gledal sem našega Jako Bijola, ki se mu je za Udinese proti Milanu žoga odbila v stegno, od tam pa v roko in je sodnik dosodil enajstmetrovko. Kako bi lahko igralec to preprečil, mi res ni jasno. V zvezi s tem se zelo resno pogovarjamo in vse bolj prihajamo do zaključka, da – še enkrat – roke trenutno ne razume nihče, s katerim govorimo. Pred nekaj leti smo kazali največjim trenerskim imenom določene situacije, v katerih se je žoga dotaknila roke igralca – polovica jih je rekla, da je šlo za igranje z roko, polovica, da ni šlo za igranje z roko. Kako naj bo torej jasno nam navijačem? Luis Figo mi je celo rekel, da če bi bilo tako stanje kot zdaj v času, ko je on aktivno igral, bi nasprotnike ciljal v roko. »Če ne bi vedel, kaj z žogo, bi jo nekomu brcnil v roko in bi dobil enajstmetrovko,« mi je dejal. Moramo najti rešitve, moramo najti pot z uporabo nogometne inteligence oziroma logike in moramo doseči, da sodniki ne bi iskali alibija v VAR in nato dosodili vsakega stika z roko zgolj zato, da se zaščitijo. To je velik problem in pametno ga moramo rešiti.
Pokazalo se je, da nogomet ni samo najpomembnejša postranska stvar
O pandemiji sva že govorila v nekem drugem kontekstu. Če gledava na vaš mandat, ga je močno zaznamovala tudi v smislu, da se je nogomet moral odzvati, se prilagoditi, pri tem pa je bil ves čas svetilnik odpiranja družbe in zagona dogajanja.
Dejansko res. Komisar ene največjih ameriških športnih lig mi je nekoč dejal: »Mi smo vsi čakali, da boš ti naredil napako. Mi nismo začeli, dokler nismo videli, kaj in kako bo z nogometom.« Zaradi vsega tega je bilo neznosno težko, toda želeli smo nadaljevati igranje nogometa, verjeli smo, da smo tega sposobni. Če se spomnim tistega zaključnega turnirja lige prvakov v Lizboni leta 2020, so se vsak dan dogajale stvari, na katere se je bilo treba odzvati in ki so predstavljale velikanski izziv. Spomnim se, da smo pred znamenito tekmo Barcelona – Bayern dobili informacijo, da je voznik avtobusa pozitiven. In spomnite se, kaj je to pomenilo v tistih časih. Pogajali smo se z oblastmi, pod kakšnimi pogoji lahko tekmo vendarle odigramo – in smo jo na koncu odigrali. Iz Nemčije, kjer je potekal zaključni turnir lige Europa, smo dobili informacijo, da je pozitiven eden od nogometašev, ki so bili na treningu. Nemški strokovnjaki so bili na srečo zelo mirni in preudarni, spremljali so kužnost igralca, ugotovili, da je ni več, in na koncu je celo lahko igral. Pred finalom v Lizboni sem se dobil s predstavniki Bayerna in PSG, večerjal sem s člani izvršnega odbora Uefe, zjutraj na dan finala pa smo dobili klic, da je sin enega od teh članov pozitiven. Vsi smo se testirali, odhod na tekmo je bil ob petih popoldne, ob štirih še ni bilo rezultatov. In če jih ne bi bilo, ne bi bilo finala. Kmalu zatem smo jih dobili, vsi smo bili negativni in stvari so normalno stekle. Stres je bil neverjeten.
Gotovo tudi zato, ker nogomet po navadi vzbuja vsesplošno naklonjenost in lagodje, takrat pa so bili ljudje precej v strahu, prvi odziv marsikoga pa je bil izrazita skeptičnost – da ne bo mogoče narediti tega, da ne bo mogoče končati te lige, da ne bo mogoče izpeljati onega prvenstva?
Zagotovo. Ves čas smo se morali pogajati z različnimi vladami, iskati kompromise. Ves čas so bila težava populisti, ki so imeli veliko od kratkoročnega strašenja ljudi, niso pa razmišljali, kaj se bo zgodilo, če bodo stvari predolgo zaprte. Ti so hodili po tribunah, posneli vsakogar, ki ni imel maske čez ves obraz. Mnoge uredbe, ki so se pojavljale v tistem času, so bile tudi izrazito nesmiselne – pogosto smo zunaj sedeli pet metrov narazen z maskami, nato pa malce pozneje v notranjosti stadiona vsi na kupu jedli brez mask. Bilo je medicinsko vprašanje, a pogosto tudi politično. In med vsem tem je bilo nekako treba krmariti.
Se je v tem obdobju še bolj kot kadarkoli pokazalo, kako pomemben je nogomet za ljudi, kako pomemben je za družbo, kako pomemben je za svet, v katerem živimo?
Če kdaj, potem je v tem obdobju postalo jasno, da nogomet ni samo najpomembnejša postranska stvar na svetu, kot smo dolga leta radi rekli. Je ena najpomembnejših stvari na svetu in pika. To se je pozneje pokazalo tudi v primeru superlige. Ljudje imajo vse mogoče težave, vse mogoče stiske, vse mogoče življenjske izzive. Toda v trenutku, ko so jim superligaši hoteli vzeti nogomet, kot ga poznajo in imajo radi, so šli na cesto in to hoteli na vsak način preprečiti. Ta moč nogometa je neverjetna in je praktično sporočala 'lahko mi vzameš službo, lahko mi vzameš vse, samo pusti mi nogomet'.
V Sloveniji ste in smo v času najhujših covidnih omejitev uspeli izpeljati evropsko prvenstvo reprezentanc do 21. leta starosti – izjemno pomemben nogometni in športni dogodek. Seveda bi si želeli, da bi potekal v drugačnih razmerah, a po drugi strani ste verjetno ponosni, da je bil turnir tako uspešen v tako težkih okoliščinah – navsezadnje tudi pod prejšnjo vlado.
Nekateri se ne zavedajo, kako velik in pomemben dogodek je bil to za Slovenijo. To je največ, kar lahko Slovenija gosti v nogometu – vsi pa vemo, kaj predstavlja nogomet v konkurenci ostalih športov in na svetu na splošno. Šlo je za odlično organiziran dogodek, dodatno sem bil vesel, da je bil finale na koncu v Ljubljani, čeprav je bila sprva predvidena Budimpešta – priznam, da sem k tej premestitvi nekaj tudi sam pripomogel. Slovenci smo odlični organizatorji, to je že dolgo jasno, infrastruktura je glede na majhnost naše države presenetljivo dobra, boljša kot trenutno na Hrvaškem ali v Srbiji. Vsi so bili navdušeni, pri čemer pa smo bili v Sloveniji še posebej pod pritiskom oblasti in čakanja, da bo šlo karkoli narobe. Kot rečeno, povsod so oblastniki kar čakali na to, da na katerem od teh tekmovanj v času pandemije naredimo kaj narobe, pri nas pa je bilo zaradi izrazite nenaklonjenosti režima do mene gotovo to čakanje še nekoliko bolj izrazito. Vesel sem, da problema niso dočakali. In vesel sem, da smo mi, ki smo verjeli, da se da, to vsem pokazali in dokazali. Če ne bi vztrajali, bi bila to katastrofa za nogomet in za gospodarstvo, že tako so bile izgube ogromne.
Dokler bom jaz na predsedniškem položaju, tu ne bo debate
Nekajkrat ste omenili vojno, tisto pravo in krvavo vojno, ki poteka v Ukrajini. Tu so bile in so stvari precej zunaj vaših rok in je težko karkoli storiti. Je pa kar nekaj govora o usodi ruskih športnikov in njihovega nastopanja, pri čemer je Uefa ena tistih organizacij, ki so ruskim klubom in ruski reprezentanci tekmovanje prepovedale. Pri tem vztrajate?
Večkrat sem že poudaril, da se mi trga srce zaradi ruskih športnikov, ki niso ničesar krivi in se ne morejo normalno udeleževati naših tekmovanj. Toda dokler traja ta vojna, dokler traja ta agresija, ta norija, preprosto mora obstajati tudi ta oblika pritiska na Rusijo. Preprosto ne vidim načina, na katerega bi v teh razmerah Uefa lahko spremenila svojo obravnavo ruskih klubov in reprezentance. Dokler se nič ne spremeni na področju umiranja in trpljenja ljudi, dokler se nič ne spremeni na področju humanitarne tragedije in agonije, se po moje tudi glede našega pristopa ne more nič spremeniti.
Vaš iztekajoči se mandat sovpada tudi s pravcatim bumom ženskega nogometa – ste s tem skokovitim napredkom zadovoljni?
Vsekakor. Ženski nogomet raste ves čas, v zadnjem obdobju še bolj izrazito – bomo pa zdaj kmalu na točki, na kateri bomo morali vsi pokazati, da v to zgodbo verjamemo. In da smo vanjo pripravljeni vlagati. Žensko evropsko prvenstvo je bilo denimo velika uspešnica, toda ob vsem odmevu in polnih stadionih smo poslovali z izgubo. Čas je, da pokrovitelji in televizijski ponudniki, ki veliko govorijo o boju proti diskriminaciji, tudi začnejo več vlagati, saj so trenutno za žensko tekmovanje pripravljeni plačati na primer milijon, za moško tekmovanje pa na primer sto milijonov. Še naprej bomo izdatno financirali ženski nogomet, potencial je velik, ta teden je Wembley razprodan za žensko finalissimo, obračun evropskih prvakinj Angležinj in južnoameriških prvakinj Brazilk. Verjamem, da bi se marsikomu izplačalo bolj in več vlagati – ne pravim, da se bo ženski nogomet v tem pogledu kmalu povsem približal moškemu, gotovo pa bi ta razlika lahko bila manjša oziroma bi morala biti.
Sodniki pravijo, da se je igralec naredil večjega – kaj pa naj naredi? Kako naj se naredi manjšega, če pada na tla ali če skače v zrak – roke pač so, kjer so, ne moreš jih vedno stisniti ob telo. Tudi z Giannijem Infantinom, predsednikom Fife, sem pretekli teden govoril o tem, da moramo glede tega vsi skupaj nekaj narediti. Nikomur več ni nič jasno, kar je za nogomet zelo slabo, kajti nogomet je po definiciji zelo razumljiv in zelo jasen najširšim množicam. Zaradi igre z roko se v zadnjem obdobju od tega oddaljuje.
Na straneh našega časnika ste morda opazili stran ženskega nogometa, ki je od pred kratkim stalnica in s katero smo prisluhnili tem pozivom?
Vsi bomo morali kaj narediti. Rast ženskega nogometa je eksponentna in verjamem, da se bodo temu pridružili tudi pokrovitelji in oglaševalci z večjimi vložki.
Kaj si obetate od novega mandata, ki vam ga bodo z napovedano soglasno podporo podelili v sredo v Lizboni? Če seveda odmisliva, da si gotovo obetate, da bi bil to mandat brez pandemije, brez prave krvave vojne, brez nogometne vojne in na splošno brez vsega, kar dela iztekajoči se mandat tako edinstveno težak.
Imate prav, v prvi vrsti bi si res želel vsaj malo, po možnosti pa precej mirnejši mandat. Ljudje mi pravijo, da Uefa v 60 letih ni imela niti enega odstotka od teh težav, ki smo jih imeli mi v zadnjih štirih letih. Ženski in mladinski nogomet ostajata prioriteta na področju razvoja in zelo pomembno je, da bi nogomet predvsem v srednjih in manjših državah postal vzdržen. Samoumevno pa je, da še naprej ne bomo odstopali od tega, da ima do najmočnejših evropskih tekmovanj možnost dostopa vsakdo – dokler bom jaz na predsedniškem položaju, tu ne bo debate.
Kaj vam pomeni ta soglasna podpora, s katero greste na kongres? Ne bom rekel po nekaj samoumevnega, ker je v resnici ravno nasprotno, vsekakor pa greste po mandat, ki je zagotovljen in ki nima ne nasprotovanja ne protikandidata.
Zagotovo je velika čast, če te 55 članic vnaprej pisno podpre. Seveda je to nekaj, v kar nihče ne more nikogar prisiliti. Hkrati pa je to izjemna odgovornost. Če vsi verjamejo, da je pot z mano na čelu prava, čutim seveda precejšen pritisk in breme. Potrudil se bom, da bom naredil, kar lahko, in upam, da bom to zaupanje upravičil.
Mijatoviću in Keku sem dejal, da se v Nemčijo res morata uvrstiti
Lahko smo vas videli na tekmi slovenske reprezentance v Stožicah. Kako ste zadovoljni s trenutno reprezentančno realnostjo in kakšna so vaša pričakovanja v pravkar začetih kvalifikacijah za EP 2024?
Kot gotovo veste, sem optimist po naravi in že zaradi tega bi verjel v uspeh slovenske reprezentance. Tudi po nekaterih drugih kriterijih mislim, da se bo tokrat uvrstila na evropsko prvenstvo. Da ne govorim o tem, kako super bi bilo, če bi se to zgodilo zdaj, ko je EP v Nemčiji in ko bi tja resnično potovalo zelo veliko slovenskih navijačev. To bi bile prave migracije slovenskega naroda tja, o tem sem prepričan. Prvenstvo v Nemčiji bo po mojem mnenju v vseh pogledih fantastično in tako predsedniku NZS Radenku Mijatoviću kot slovenskemu selektorju Matjažu Keku sem v šali dejal, da tokrat pa se res morata uvrstiti na veliko tekmovanje. Vem sicer, da te moje besede ne morejo nič pomeniti, vsekakor pa so dodaten pritisk. (smeh) Šalo na stran, pomembno je, da reprezentanca zdaj že nekaj časa zelo uspešno osvaja točke in da je tako tudi odprla te kvalifikacije. Spomnim se v preteklosti, da na nekaterih zelo dobro odigranih tekmah Slovenija ni osvojila niti točke, tokrat pa ji je uspelo kar šest točk osvojiti s precej skromnima predstavama. V Kazahstanu sem bil v prvem polčasu obupan, v drugem pa je bilo na srečo nekoliko bolje in je prišla zmaga na igrišču, kjer bodo po moje mnoge reprezentance izgubljale točke – kar so Danci tudi že pokazali. Proti San Marinu je bilo obvezno le vzeti točke, zdaj pa bo gotovo najpomembnejši junij, ko bo treba igrati bolje in tudi dodati slovenskemu seštevku nekaj točk. Brez junijskih točk bo zelo težko, to moramo vedeti, pri čemer pa sta Finska in Danska odlični ekipi. Nimamo najtežje skupine, to je vsakomur jasno, a mora biti jasno tudi, da v tej skupini ne bo lahko in da bo za uvrstitev na EP treba pokazati veliko. Kot poudarjajo številni, lahko s pravim pristopom premagamo marsikoga, lahko pa tudi s praktično vsakim izgubimo, če nismo res maksimalni.
Mislim, da se bo tokrat uvrstila na evropsko prvenstvo. Da ne govorim o tem, kako super bi bilo, če bi se to zgodilo zdaj, ko je EP v Nemčiji in ko bi tja resnično potovalo zelo veliko slovenskih navijačev. To bi bile prave migracije slovenskega naroda tja, o tem sem prepričan. Prvenstvo v Nemčiji bo po mojem mnenju v vseh pogledih fantastično in tako predsedniku NZS Radenku Mijatoviću kot slovenskemu selektorju Matjažu Keku sem v šali dejal, da tokrat pa se res morata uvrstiti na veliko tekmovanje.
Junij bo toliko bolj zahteven zaradi zamika v koledarju, ki je nastal zaradi svetovnega prvenstva v Katarju, tako da boste tekmi celo v drugi polovici tega meseca.
Nekako bo treba tako glavo kot formo ohraniti na želeni ravni. Zgolj dva kluba bosta s finalom lige prvakov aktivna do 10. junija, ostali končajo prej, veliko klubov s slovenskimi reprezentanti celo precej prej. Zelo pomembno bo ostati zbran, upam tudi na nekaj sreče in zdi se mi, da se prebuja slovenska publika, ki bi lahko pomagala.
Torej se tudi vam zdi, da se je precej na hitro v drugi polovici prejšnjega leta in do zdaj v letošnjem okoli reprezentance oblikovalo zelo dobro ozračje?
Zdaj smo Slovenci že toliko časa brez svoje reprezentance na velikem tekmovanju, da je želja velika in da se res zelo hitro tudi začne kazati. Ko ljudje vidijo malo odločnejši pristop in nekaj dobrih tekem, hitro stopijo zraven. Pomembno vlogo igra tudi nekaj novih obrazov, ki so prišli v to zgodbo. Nazadnje Žan Vipotnik, ki je zelo priljubljen, prav posebno vlogo pa je nedvomno odigral Benjamin Šeško, ki je za seboj potegnil zelo veliko ljudi – predvsem mladih, a tudi starejših.
Zakaj je ta efekt Šeško tako močan?
Pod točko ena gre za zelo nadarjenega mladega nogometaša. Seveda to še ni top igralec, vsekakor pa velik talent. Hkrati je zelo pomemben njegov pristop do medijev in navijačev, ki je resnično odličen in s katerim mu priljubljenost hitro raste. Je nasmejan, odprt, dostopen, z vsem tem skupaj pa ima potencial postati resnično velik zvezdnik – ne samo v domovini, temveč tudi globalno. Ne preseneča me, da me je vsaj pet klubov iz skupine tistih res največjih spraševalo zanj in celo želelo razglabljati o tem, kako bi oni njega dobili in imeli. Seveda nam je bilo vsem jasno, da se s temi stvarmi jaz ne ukvarjam. A čeprav vam ne morem povedati, za katere klube je šlo, vam lahko povem, da je fant zares prisoten, da ga opazijo po vseh prej omenjenih kriterijih. Ima pa Benjamin očitno tudi to lastnost, da kadarkoli prebere kaj takega, mu samozavest še zraste in to potem uporabiti na najboljši način. Upam samo, da je bilo pri vsem skupaj pametno to, kar je naredil, ko je podpisal za nov klub eno leto vnaprej – a seveda nisem poklican za to, da razpravljam o teh zadevah. Bolj pomembno je, da Šeško vsekakor lahko potegne za seboj reprezentanco, ki ima zelo dobre branilce, ki ima v Adamu Gnezdi Čerinu vse boljšega poveljnika zvezne vrste, v vratih pa tako ali tako imamo Jana Oblaka.
Ki pa je z javno podobo precejšnje Šeškovo nasprotje in je v javnosti, v medijih izpostavljen precej manj, kot bi s svojim izjemnim statusom lahko bil?
Tu nimamo kaj, takšna je njegova osebnost, njegova miselnost, takšen je navsezadnje tudi njegov stil. Po moji oceni je Jan Oblak najboljši vratar na svetu. Je superzvezdnik, nogometni krogi po Evropi ga obožujejo, a že zaradi tega, ker je vratar, morda ne doseže tako široke množice in na takšen način, kot to naredijo denimo napadalci, ki dosegajo zadetke. Pogosto se s svojimi sodelavci, tudi Figom in Bobanom, pogovarjamo, kako krivično je to do branilcev in vratarjev, včasih celo do vezistov. Če je človek po naravi nekoliko bolj zadržan, je to še toliko bolj očitno.
V Sloveniji, ne samo v Sloveniji, ste tudi vi neke vrste superzvezdnik, ki pa ima en zelo poseben občutek in eno zelo posebno lastnost. V vseh teh letih ste veliko, morda celo večino najodmevnejših intervjujev in tudi globalno najbolj udarnih izjav, največjih razkritij dali slovenskim medijem. Zakaj se vam je to zdelo in se vam še vedno zdi pomembno?
Več razlogov je. Eden prihaja naravno, in sicer gre za ohranjanje stika z domovino in za dajanje pomena lastni državi. Nadalje se mi zdi zelo pomembno, da človek ne pozabi tistih, ki so bili do njega korektni, še preden je postal predsednik Uefe. In še več, ko sem kandidiral, ste bili slovenski mediji ne samo korektni, temveč sem čutil, da ste na vse skupaj na eni strani gledali z novinarskega vidika, na drugi strani pa tudi z zavedanjem, kaj Slovenec na takem položaju pomeni za Slovenijo. Skrajno nekorekten bi bil, če bi me nato po izvolitvi zanimali le največji mediji na svetu, ki imajo najširši doseg. Pa še nekaj je – in tega ne pravim zato, da bi pihal na dušo vam in vašim slovenskim kolegom: do zdaj sem govoril z malo tujimi novinarji, ki na intervju pridejo pripravljeni tako dobro, kot pridejo slovenski. In ko govorim o dobri pripravljenosti, govorim tudi o res zanimivih vprašanjih, o kakršnih v marsikaterem intervjuju z velikimi tujimi mediji ni sledu. Vaša težava je seveda v dosegu jezika, vendar pa za slovenske novinarje velja nekaj podobnega kot še za koga in kaj drugega v Sloveniji – da pogosto ne znamo ceniti, kar in kogar imamo doma.
