Pisal se je 16. november 2003. Bolj kot ne še ena običajna nedelja, ko s(m)o na sončni strani Alp razpredali tudi o sobotnem remiju na maksimirskem stadionu, po katerem so pričakovanja pred sredino povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za EP 2004 s Hrvati skokovito narasla.
Barcelona je reprezentančni premor izkoristila za prijateljsko tekmo s Portom. Bila je to otvoritvena tekma na Estadio do Dragao. Na tribune novega domovanja Porta se je v tistem dnevu nagnetlo rekordnih 52 tisoč gledalcev in čeprav je Barcelona v mesto prišla z rezervno postavo (glavni zvezdniki so bili namreč s svojimi reprezentancami razkropljeni širom po zemeljski obli), so imeli kaj videti. Pravzaprav bi lahko zapisali, da so prisostvovali zgodovini.
V 75. minuti je namreč namesto Fernanda Navarra v igro vstopil drobni mladenič po imenu Lionel Andrés Messi. Vse ostalo je, kot radi rečemo, zgodovina.
Messi, ki je bil v času debija star 16 let, 4 mesece in 23 dni, je nemudoma pokazal za kakšnega talenta gre. Porto, ki ga je s klopi vodil Jose Mourinho in ki je nekaj mesecev kasneje osvojil ligo prvakov, je slavil z 2:0, med strelce pa sta se vpisala Derlei in Hugo Almeida. A bil je to dan, ki bo šel v zgodovino kot začetek neke velike, številni bi rekli največje zgodbe. Dan, ko je pristal nezemljan.
Tisti golobradi mladenič je sedemnajst let, šest zlatih žog, štiri lige prvakov in deset naslovov španskega prvaka kasneje eden največjih vseh časov.
