BOLJŠE OD NAJBOLJŠEGA: Zakaj je Real proti Bayernu nekaj NAJVEČ kar lahko ponudi liga prvakov (video)

To so bili antologijski dvoboji, vsak zgodba, poglavje zase. Vse se je začelo že tam sredi sedemdesetih let, še v rajnkem pokalu državnih prvakov, ko si je Roberto Martinez ob trku s Seppom Maierjem zlomil nos, ograjo na Santiago Bernabeuu pa je preskočil eden izmed navijačev in napadel sodnika ter Gerda Müllerja. To je bil začetek čudovitega »prijateljstva«. Rivalstvo se je še dodatno razplamtelo v osemdesetih, ko je na eni izmed tekem Juanito namenoma stopil na glavo Lotharju Matthäusu, ki je nekaj trenutkov pred tem grobo podrl Chenda. Temperamentni Juanito je takrat pokasiral kar štiriletno prepoved nastopanja v evropskih tekmovanjih, ob pogledu posnetka pa bi dandanes najbrž številni rekli, da jo je še dobro odnesel.

Ne le na uradnih tekmah, rivalstvo se je razpihovalo tudi na prijateljskih obračunih. Bilo je v poznem poletju 1980. Real je šele začel priprave, Bayern je pilil zadnje malenkosti pred začetkom bundeslige. Že ob polčasu prijateljske tekem je bilo 7:0, ob koncu je na semaforju pisalo 9:1 za Bayern. Ponižanje, ki ga Madridčani niso pozabili in po katerem je takratni trener Reala Vujadin Boškov izrekel znamenito izjavo: »Raje izgubim na eni tekmi za devet golov, kot pa na devetih tekmah za en gol.«

DESET SEKUND
Tudi v novejši zgodovini ne moreta drug brez drugega, ples kroglic ju pogosto združi, kot že rečeno, tam zunaj ni dveh klubov, ki bi se v ligi prvakov večkrat srečala. Rivalstvo je vrhunec doseglo na prelomu tisočletja, ko sta se tri leta zapored srečala v izločilnih bojih. Leta 2000 je na tej evropski klasiki od mrtvih vstal Nicolas Anelka, ki je bil pred tem le bleda senca igralca iz Arsenala. Giovane Elber in druščina so se maščevali leto dni pozneje, a so se nato leta 2002, za zaključek te sijajne trilogije, na koncu znova veselili Španci.

Navijačem Bayerna je v spominu ostal neki marčevski večer leta 2007, ko je Hasan Salihamidžić, za katerega bo neki slovenski komentator najbrž še dandanes trdil, da je bil na preizkušnji v Primorju, na povratni tekmi ukradel žogo staremu znancu Robertu Carlosu, jo podal naprej Royu Makaayu, Nizozemec pa je že po dobrih 10 sekundah zatresel mrežo Ikerja Casillasa in dosegel najhitrejši gol v zgodovini lige prvakov.

Potem je tu leto 2012, ko smo potnika dobili šele po izvajanju enajstmetrovk. Milo rečeno slabem izvajanju enajstmetrovk, pri katerem se je v osmoljenca dneva prelevil Sergio Ramos, branilec je namreč žogo z bele točke poslal nekam v orbito, tja v bližino vesoljske postaje Mir in s svojim povsem neposrečenim poskusom nemudoma postal uspešnica oziroma predmet posmeha na svetovnem spletu.

BLITZKRIEG
Ramo in vsi tisti, ki prisegajo na slogan Hala Madrid, se bodo po drugi strani veliko raje spominjali polfinala leta 2014. In povratne tekme v Münchnu. Bil je to pravi »blitzkrieg« v režiji taistega Ramosa in Cristiana Ronalda, ko so Madridčani v dobre četrt ure sredi Allianz Arene zabili tri gole, Bayern je psihološko pogrnil na celi črti, njegov trener Pep Guardiola pa je na koncu utrpel enega najhujših porazov v svoji trenerski karieri.

Kontroverznosti, težkih besed in provokacij skozi leta ni manjkalo, kot tudi ne čudovitih golov, sijajnih potez in sodniških napak. Bayern je dolgo veljal za črno mačko Reala, v zadnjih letih pa se je zasukalo kolo sreče, zadnjih šest tekem je dobil Real, jeziček na tehtnici pa je bil pri tem tudi ali predvsem Ronaldo. Sijajni Portugalec je namreč na zadnjih sedmih medsebojnih obračunih Bavarcem zabil, reci in piši, devet golov. Samo lani v četrtfinalu denimo kar pet. Po prvi tekmi se je sicer zdelo, da drame tokrat ne bo, Real je namreč na krilih CR7 dobil že prvo tekmo na Allianz Areni, a Bayern je še enkrat dokazal, da se ga ne sme nikoli odpisati, v eni boljših predstav pod vodstvom Carla Ancelottija je sredi Santiago Bernabeua Real stisnil v kot. Bbogsigavedi kako bi se dvoboj razpletel, če ne bi eno glavnih vlog prevzel madžarski delivec pravice Viktor Kassai. Madžar namreč ni imel svojega večera, med drugim je kot eden redkih na stadionu videl fantomski prekršek Artura Vidala in Čilencu pri tem pokazal drugi rumeni karton. Nalet Bayerna je bil ob igralcu manj zaustavljen, v podaljšku pa je CR7 v svojem slogu dokončal delo. Še ena tistih nepozabnih tekem v nekem ikonskem rivalstvu.

Za kako srdito oziroma kako izenačeno rivalstvo gre, navsezadnje govori že statistika medsebojnih dvobojev. Od 24 uradnih obračunov jih je 12 dobil Real, 11 Bayern, dva pa sta se končala brez zmagovalca, ob gol razliki 39:37 (!) v korist madridskega velikana. Izenačeno, da bi bolj izenačeno težko bilo.

Zanimivo, čeprav gre za dva izmed najbolj trofejnih evropskih klubov in se pogosto srečujeta na zelenici, pa se v finalu nista srečala še nikoli. In tudi letos se ne bosta. Če si izposodimo besede Highlanderja, na koncu tega špansko-nemškega obračuna lahko ostane samo eden.