Še v soboto zvečer se je zdelo, da bi tokrat lahko vendarle bilo tisto leto. Da bi po letu 1990 scudetto znova lahko romal na jug, v Neapelj, kjer je nogomet več kot le igra in Napoli več kot le klub. Temperamentni južnjaki so upali, da bi Maradona, Careca, Alemao in ostala druščina iz tiste legendarne generacije končno lahko dobili naslednike. Juventus je še pet minut pred koncem izgubljal na San Siru, Napoli pa je dan kasneje gostoval v Firencah. Pri Fiorentini, s katero imata vsaj eno skupno točko. Sovraštvo do Juventusa, nekateri so šli celo tako daleč, da so namigovali, da bi vijoličasti tekmo vzeli bolj z levo roko.
A potem je Juventus v soboto zvečer na San Siru pripravil epski preobrat, sami pa so se dan kasneje na štadionu Artemio Franchi že kmalu zašli v škripcih. Že v osmi minuti je bil izključen Kalidou Koulibaly. Da, taisti Koulibaly, ki je pred tednom dni odločil derbi v Torinu. Od junaka do... Tistega drugega.
Kot da je pritisk ob zgodovinski priložnosti Napoliju vzel krila. Nov udarec je prišel v 34. minuti, ko je Giovanni Simeone, sin El Chola Simeoneja, poslal žogo med nogami Pepeja Reine. Vsega je bilo konec, ko je argentinski napadalec sredi drugega dela še drugič premagal španskega veterana, piko na i pa je Simeone postavil v sodnikovem podaljšku, ko je dokončal hat-trick. In tri kroge pred koncem ima Juventus kar naenkrat znova štiri točke naskoka. Napoli pa... Upanje umira zadnje, čakanje pa se v mestu, kjer je zelo kratka pot med evforijo in tragedijo, nadaljuje.
