V nasprotju s prvima dvema presaditvama je tokrat Klasnić ni dobil od družinskega člana. Prvo ledvico mu je leta 2007 dala mama, vendar pa jo je telo takoj zavrnilo. Dva meseca kasneje mu je nov organ daroval oče Ivan, ki mu je dobro služil devet let. V tem času je Ivan še naprej igral nogomet na najvišji ravni, v angleški premierligi in v dresu Hrvaške na Euru 2008. Nato je počasi odpovedala tudi očetova ledvica, dve leti je preživel na dializi, potreboval je novo, a ta ni smela priti od kateregakoli sorodnika, saj so se v njegovi krvi razvila protitelesa.
Klasnić se je na Hrvaškem vpisal na seznam za presaditev in 17. oktobra je v Nemčijo prejel klic, naj nemudoma pride v Zagreb. Iz Düsseldorfa je v Zagreb prišel le po 12 urah po klicu, uspešno prestal operacijo, v bolnišnici preživel še osem dni, nato pa okreval v domači oskrbi staršev, prav ta torek pa se je vrnil v svoj dom v Hamburg. "Počutim se odlično, zaenkrat je vse v redu, srečen sem in zadovoljen," je zdajšnje stanje opisal Klasnić in se vrnil v preteklost: "Ko sem dobil klic, sem naprej mislil, da se kdo šali. Klic me je šokiral, hitro sem dojel, da ne gre za šalo."
Klasnić ima sicer v telesu kar štiri ledvice, saj mu niso odstranili niti ene od treh, ki več ne delajo. "Zdaj se moram še malo paziti. Takoj se s športom ne bom začel ukvarjati, a ko bom dobil zeleno luč, bom lahko spet igral tudi nogomet. Zaenkrat mi tega nihče ni prepovedal," je dejal Hrvat in dodal: "Nogomet ni nikakor vplival na ledvico, ki mi jo je daroval oče, saj so se težave poslabšale dve leti po upokojitvi od profesionalnega nogometa. Je pa moj primer edinstven, saj noben nogometaš s presajeno ledvico ni igral na tako visoki ravni, kot sem jaz."
Opisal je tudi dve leti, ko je hodil na dializo. "Bilo mi je težko, a ne toliko, kot je drugim s podobnimi težavam. Trikrat na teden sem pet ur preživel na dializi, a ostali čas sem živel normalno, celo rekreativno igral nogomet. Grozno mi je bilo le, ker nisem smel spiti več kot dober liter tekočine na dan, navajen sem bil na tri litre. Zdaj spet pijem, kolikor hočem," je vesel Klasnić.
Hrvat ne ve, kdo je bil njegov darovalec, in pravi, da bo to čez nekaj let poskusil tudi izvedeti. "Seveda hočem vedeti, kdo mi je pomagal in mi verjetno tudi rešil življenje. Imel sem veliko sreče, dejstvo pa je, da je nekdo moral nastradati, da sem jaz dobil novo priložnost za življenje," se zaveda Ivan Klasnić.
