Potem ko je katalonska vlada v petek razglasila samostojnost te pokrajine, se je v dnevih in urah pred tekmo še najmanj govorilo o nogometu, med drugim se je omenjala celo možnost, da prestavijo oziroma odpovejo tekmo v Gironi. Girona je namreč trdnjava katalonske neodvisnosti, je domači kraj Carlesa Puigdemonta, predsednika katalonske vlade, Real pa je po drugi strani simbol centralizma in Španije. In ti dve skrajnosti sta se srečali na malem stadionu, kjer so navijači le nekaj metrov od zelenice.
Na koncu je tekma minila brez večjih posebnosti, če odštejemo seveda to, da je novinec v ligi na kolena spravil evropskega prvaka. Bržkone je vse to dogajanje okoli samostojnosti dalo domačim še dodatnega motiva, pa so grizli še bolj kot ponavadi. Dolgo se je zdelo, da bo to za Real na koncu vendarle še en bolj kot ne običajen dan v pisarni. V 12. minuti je domači vratar strel Cristiana Ronalda odbil naravnost na noge Iscu, slednjemu pa ni bilo težko zatresti mreže. A vajeti je potem prevzela Girona, do preobrata pa je prišlo na začetku drugega dela. Bil je to pravi mali blietzkrieg, v razmaku štirih minut sta Francisca Casilla, Katalonca v vratih Reala, premagala Christian Stuani in Portu. In čeprav je Real pritisnil, se izid ni več spremenil.
Bila je to velik (nogometna) zmaga Katalonije. Girona je na kolena spravila Real, Barcelona pa se bo nov teden podala z osmimi točkami prednosti pred obema madridskima kluboma.
