Prvič po smrti in pogrebu najbolj znanega angleškega navijača Bradleyja Loweryja je namreč spregovoril o njunem prijateljstvu, o občutkih, o tem fantku, ki je s svojim nasmehom risal nasmeh na obraz drugih. Pri šestih letih je bila neozdravljiva bolezen močnejša od njega, toda v tolažbo mu je lahko to, da je zadnje mesece velikokrat preživel s svojim idolom, se igral z njim, šel na tekmo ali pa zgolj naslonil glavo na njegove rame.
"Zgodba z Bradleyjem je zame izjemno posebna. Doma imam obešeno najino skupno fotografijo. Tisto, na kateri me je objel pred tekmo angleške reprezentance. Lahko rečem, da je bil to zame eden od najlepših trenutkov v karieri," je povedal Defoe in nadaljeval: "Bil je moj najboljši prijatelj. In to prijateljstvo je bilo res pristno. Vse, kar je Bradley oboževal, je bil nogomet. Imel je rad mene. In jaz sem imel rad njega. Tudi ob koncu, ko je bil res šibak in se je boril iz dneva v dan, ko se ni mogel premikati, je poskočil vsakič, ko sem stopil v sobo. To je bil res poseben trenutek."
Prijatelja sta preživela kar nekaj lepih skupnih trenutkov, med enim izmed druženj pa je nastala fotografija, ki ogreje sleherno srce: "Spomnim se enega od obiskov, ko sem se ulegel poleg njega v posteljo. Nato pa je Bradley prosil mamo, če lahko ugasne luči in me pokril z odejo. Objel me je in zaspal ob meni. In tako je nastala moja najljubša fotografija."
Za konec pa je Defoe še spregovoril, kaj mu je prineslo prijateljstvo s simpatičnim fantkom: "Nikoli več ne razmišljam o tem, da bi pojamral če me vse boli po napornem treningu, videl sem tega majhnega fanta, kako se bori. In to z nasmeškom. Njegova borba je moja največja motivacija. Vesel sem, da sem lahko odigral to vlogo v njegovem življenju. Bil je izjemen fant."
