V tem primeru ni šlo za nezadovoljstvo zaradi igre ekipe, kakor tudi ne za nerganje zaradi prestopnega roka, o katerem je v zadnjih tednih povedal že marsikaj. Njegove besede, da kot trener Rijeke ni srečen, se v prvi vrsti nanašajo na vzdušje na tribunah Rujevice, ki je bilo daleč od tistega, ki je tam vladalo v prejšnji sezoni.
Vse se je začelo po koncu tekme proti Slavenu Belupu, ko je prišlo do spora navijačev in posredovanja policije, ki je uporabila silo, potem ko je del navijačev napadel redarja. Uporabili so pendreke in solzivec, na igrišče je priletelo nekaj stolov in idilična podoba, ki smo jo često gledali na vzhodu Rujevice, se je hitro podrla. Do te mere, da je bila Armada iz protesta do posega policije na tekmi z Rudešem skoraj ves čas tiho, na kratko se je oglasila šele v 80. minuti.
Nezadovoljstvo, ki ga je izrazil Kek, pospremljeno z odhodom s tiskovne konference, lahko razumemo kot njegov poziv vsem zainteresiranim stranem – klubu, navijačem, policiji in varnostni službi –, da najdejo skupen jezik. Z drugimi besedami, Kek je izkoristil svojo karizmo in vpliv, ki ga ima v komunikaciji z javnostjo (pri tem ni pomembno, ali se je postavil na stran navijačev ali ne). Dal je vedeti, da je Rijeka v prejšnji sezoni veliko dobrega napravila prav zahvaljujoč podpori s tribun, ki je ekipo nosila v nekaterih težkih trenutkih.
